'Kostanjev med' - gay sex story @ Menonthenet.com's Gay Erotic Stories

Menonthenet.com Gay Erotic Stories. Last updated Mar 18, 2024 - Home of 21246 erotic stories

Your Cookies are not enabled. You will not be able to register or login to your profile.

Kostanjev med

By gobisex

submitted October 23, 2011

Categories: In Slovene

Text Size:

Predstojnik me je poklical v pisarno in mi povedal, da je nalogo zaupal meni. To pomeni, da mi jo je naložil. Ker se zanese, da take re?i naredim solidno in do roka. Ni? nisem bil vesel. In koliko vožnje! Tega absolutno ne maram. Poskusil sem se izgovoriti, da bi tako delo bolje opravil kak geodet. In je šef rekel, da sploh ni problem in da dobim geodeta, ki mi bo pomagal. Smola, izogibalnega manever je propadel in še nekoga bom dobil za vrat, ki bo nadziral uporabo mojega ?asa.

Bilo je decembra in takoj po novem letu sem bil spet klican v glavno pisarno. Vstopil sem. Predstojnik se je razburjal v telefon, ob mizi za pogovore je sedel fant. Rjavolas, bolj drobne vrste, precej prestrašen. Ni? posebnega. Ko je šef zaklju?il, se je obrnil k meni: »Mirko, to je tvoj sodelavec za nepremi?nine. Imenuje se…« Tu mu je zmanjkalo, vzel je iz mize papir in nadaljeval: »Ja, imenuje se Primož.«

Stopil sem k fantu im mu dal roko. Ko je vstal s stola, ni bil ve? videti majhen. Spodobno, a mol?e, se je rokoval. »Tri mesece bo v arhivu, da nam naredi red med kartami. Aprila ga dobite vi.« »Prav. Že pozna projekt?« »Bolj slabo, vi mu razložite. Potem pa pošljite v arhiv. Vse jasno?«

Fant je vstal in šel z menoj na hodnik. Projekt mi je bil mrzek in verjetno mi je bil zato odve? tudi on. Ni sem mi ljubilo ukvarjati z njim. Ko sva mol?e hodila po dolgem hodniku do moje pisarne, sem se sam sebi le zazdel preve? odljuden. »Primož si…« in sem ga pogledal od strani. Negotovo me je gledal. Bil je star kve?jemu petindvajset let. Njegova mladost me je zmedla. »Se lahko tikava?« Skomignil je z rameni in tiho rekel: »Lahko.« »Je to tvoja prva služba?« Pokimal je.

V pisarni sem ga posadil na drugo stran mize in mu potisnil v roke spisek. »Poglej: tole so nepremi?nine, s katerimi na papirju upravlja inštitut. Noben ve? ne ve kje so, še manj, kaj se z njimi zdaj dogaja.« Nejeverno me je gledal v o?i. Imel je lepe o?i. Sive. Jasne. In bister pogled. »Se ti zdi to ?udno? Naj se ti ne zdi. To hišo je ustanovila ljudska oblast v prvih letih socializma. Takrat so nepremi?nine razdeljevali kot danes kondome.« Umaknil je pogled, bilo mu je nelagadno. »Potem so si jih ob reorganizacijah delili, prepisovali, odpisovali in nanje pozabljali. Zdaj se je birokratom zasvitalo, da je lastnina sveta in da se spla?a. Zato bova morala obhoditi vse naslove in parcele in ugotoviti, kaj se s tem v rednici dogaja.«

Drsel je s pogledom po spisku. Dodal sem: »Potovala bova od Ribnice na Pohorju do Ankarana. Kot vidiš, je vsega: do njivic in gozda od hišniških stanovanj, samskih sob, solastniških pisarn, hlevov.« Prvi? je samostojno odprl usta: »Celo skladiš?e razstreliva.« »Ja, je bilo leto 1948. Bog ve, kaj je danes. Bova videla. Zna biti še eksplozivno.« Poskus šale. ?udno me je pogledal. Seveda si ni mogel od dale? misliti, s kom ima opravka. Nadaljeval sem: »Spisek ti dam. Pripravi mapne kopije in vse drugo, kar misliš, da bova potrebovala. Na to se bolje spoznaš od mene. Imaš kakšno vprašanje?« »Zdaj ne.« »Prav. Aprila za?neva. Pot v arhiv boš našel sam. Greš navzdol, dokler ne zmanjka stopnic. Tam poiš?i Slivnikovo, edina dela spodaj.« »Se še kaj oglasim pri vas?« »Pri tebi. ?e jaz tikam tebe, ti boš mene.« Vem, da je to pokroviteljsko. Spravil sem ga v zadrego. »Ne, ni treba hodit. Jaz imam svojega delo ?ez glavo.« »Razumem. Potem zdaj grem.« »Ja.«

Vstal je in stopil proti vratom. ?akal sem na ta trenutek, da sem ga lahko premeril v hrbet. Kar postaven mladi?. Majhna ritka, vitke noge. O?itno je za?util moj pogled na sebi. Bil je že med vrati, ko se je ozrl. Debelo je pogledal, ko je razbral analiti?nost mojega pogleda. Zdaj se je mene dotaknila rde?ica. »Bedak,« sem rekel samemu sebi.

***

Aprila sem bil s Primožem ve?krat po cel dan na terenu. Drug drugega sva se navadila. Name je naredil vtis, ker so ga stvari zanimale, ker je spraševal in hotel razumet. Zelo redka lastnost med diplomanti, s katerimi ima posla. Nenavadno je bilo, da se je za mirno, nekako po?asno in tiho zunanjostjo skrival bister um. Rad sem se pogovarjal z njim. Mislil ja s svojo glavo. Govoril ni veliko, kar pa je, je imelo glavo, rep in težo.

Tistega majskega dne sva se po opravljenem delu ustavila v gostilni. Do Ljubljane je bilo še dale?, šla sva na kosilo in obsedela na gostilniškem vrtu. Bilo je zgodnje popoldne, ljudje še po službah, popoldanskih pijancev še ni bilo na spregled. Po deževnih praznikih je bil to prvi ?ist, lep in zares vro? dan. V senci pod cveto?imi divjimi kostanji je bilo prijetno hladno in mirno. Primoža sem vprašal, ?e bo pivo. Vedno sva pila samo sokove in mehur?ke, tistega dne pa se mi kar mudilo domov, želel sem malo obsedeti in obeležiti bližino poletja, ki ga je najavljala prva vro?ina. Bil je za. On je naro?il malo, ker je vozil, jaz veliko to?eno. Vprašal sem ga, kaj je posebnega po?el med prazniki. Med drugim je omenil, da je pospravil ?ebelnjak. Pokazal sem zanimanje za ?ebele in po pol popitega piva se je fant v moji družbi prvi? zares razživel. Sanjalo se mi ni, da bi bil tak miren geodet lahko tako vnet za ?ebelarstvo. Vpraševal sem ga in on mi je z velikim veseljem odgovarjal. Sijal je od zadovoljstva, ko mi je razlagal o ozdravljenih ?ebeljih družinah, o izjemnih dnevnih donosih in o nagradah, ki jih je pobral na zadnjem državnem ocenjevanju medu. Kar vrelo je iz njega, jaz pa sem glavo naslonil v dlani in ga gledal. Z naklonjenostjo sem ga poslušal in on mi je z osupljivo živahnostjo razlagal.

O?itno sem pritisnil na pravi gumb in se je iz mirne lupine pokazal njegov pravi jaz. Preobrazba ga je polepšala, postal je zares ?eden. Sive o?i so se mu svetile, notranje zadovoljstvo mu je prežarilo obraz, usta so se mu razlezla v nasmeh, da je kazal snežne, popolnoma pravilno raš?ene zobe. Telo se mu je zdramilo, razlago je pospremil z gestami, prebujeni glas mu je zvenel in tekel kot srebrn potok. Privla?en je bil kot cuker?ek. Spreletelo me je: se v tega fanta ja ne bom zagledal?

Segel sem po vr?ku s pivom, da bi odplaknil nespametno misel, ko je skoz krošnje potegnil veter in se je na naju usul rahel sneg cvetov divjega kostanja. Hkrati sva se zasmejala, ko sta dva cvetka pristala v mojem pivu. Nerodno sem ju polovil z gladine s prsti in frcnil v tla. Ko sem dvignil pogled, sem videl, da je cvetek, ki se je zvrtin?il iz krošnje, pristal na Primoževih laseh. Roka se mi je kar sama od sebe iztegnila nad njegovo uho. Še preden sem se zavedel, da sem posegel v obmo?je njegove zasebnosti, sem cvetek že držal med palcem in kazalcem. Kar zaledenel sem zaradi nehotene kretnje. Oba sva dojela, da sem storil nekaj, ?esar se ne naredi. Za sekundo sva se negibno gledala.

Njegov pogled me je pretresel: bil mi je popolnoma predan, gledal me je z zaupanjem, s katerim majhen otrok v trenutku negotovosti pogleda o?eta. Ustrašil sem se odprtosti tega pogleda, njegove necenzuriranosti, odsotnosti smotra in nadzora. Zlorabiti to zaupanje bi bil neodpustiljiv, smrtni greh. Trznil sem v nasmeh, potegnil roko k sebi in pred njegovo levico, ki je ležala na mizi, odložil cvetek, ki sem mu ga vzel z las. ?util sem tok skrivne energije med nama. ?e bi sledil glasu srca, bi mu roko položil na njegovo. Seveda to ni šlo, ?eprav sva bila sama na gostilniškem vrtu.

»To si imel v laseh,« sem neumno rekel in drobni belo rde?i cveti potisnil do njegovega sredinca. »Ja, vem.« Z dolgim blagim nasmehom me je pomiril. Na poti domov sem bil malo manj zgovoren.

***

V naslednjih dneh sem si izpraševal vest. Kaj pravzaprav ho?em od Primoža? Kaj, ?e mi je vše? – ni ne prvi ne zadnji. Nobene pravice nimam, da bi rinil v njega. ?ista duša je, jaz pa cinik, kar me je. Z vsem, kar bi se šel z njim, bi ga konec koncev prizadel. Poleg tega se afere v službi redko dobro kon?ajo. In, ljubi Mirko, fant je skoraj petnajst let mlajši od tebe! Ne delaj sramote sebi in sranja njemu. Na Primoževo vedenja do mene dogodek ni pustil nobenih posledic. Odkar sem vedel za njegovo ljubezen do ?ebel, je on govoril vsaj toliko kot jaz. Neverjetno, kaj vse je mogo?e vedeti o teh brezspolnih sužnjah, ki se pustijo izkoriš?ati ?loveku.

Proti koncu maja sva se odpeljala na Koroško in hitro ugotovila, da je socialisti?ne raziskovalne ploskve povozilo veliko parkiriš?e in postaja za vle?nico. Zdelo se mi je škoda dneva, da bi se kar tako vrnila v pisarno. Preu?il sem karto in ga vprašal, ?e bi šla na izlet. Približno dve uri hoje je bilo do razglednega vrha. Bil je za. Na cilju nisva dolgo sedela, ker so se na zahodu nabirali nevihtni oblaki. Na poti navzdol sva hodila vedno hitreje, ker se je nebo zastrlo in je bobnenje prihajalo vedno bližje. Pred seboj sva na koncu travnikov že videla vas pred parkiriš?em, ko se je popolnoma stemnilo. Po vrhu, kjer sva bila, je že sekalo, tu pa se je zrak popolnoma umiril, ?utiti je bilo hudo napetost, šlo je za zadnje zatišje pred nevihto. »Teciva!«

In sva tekla na vso mo?, ko so za?ele leteti z neba kaplje, debele kot ?ešnje. V trenutku, ko se je zares vlilo, sva pritekla k lipi nad najvišjo hišo v vasi. Sko?ila sva pod njeno krošnjo in se vsak na svoji strani pritisnila k deblu. Midva vsa zadihana in prepotena, okoli je lilo kot na sodni dan, pod velikim drevesom, ki je spuš?alo krošnjo skoraj do tal, pa je dišalo kot v raju. Lipa je bila v polnem cvetju, dišala je sladko, silno in medeno. Kako nenavadna kombinacija naravne brutalnosti in miline… Skozi veje naju so naju dosegali drobci kapelj, ki so se razbijale ne listih. Naliv je klestil tudi vonjave cvetove, ki so padali na tla pred najine noge. Spomnil sem se na divji kostanj, ki naju je pred trmi tedni posul s cvetjem. In spomnil sem se na tistega ?d?na von Horvátha, ki je umrl, ko je Parizu vedril pod kostanjem, s katerega je v neurju padla veja. »Primož, tu ne smeva ostati. ?e treš?i v drevo, bova mrtva.«

Z vso silo sva se pognala proti hiši, ki je bila oddaljena kakšnih petdeset metrov. Polkna so bila zaprta, pes ni zalajal, hiša je bila o?itno prazna. Do kože mokra sva se stisnila k velikim vhodnim vratom med stebroma kamnitega portala. Spogledala in se drug drugemu zarotniško nasmehnila, saj naju je družila skupna pustolovš?ina. Ko sem ga pogledal, nisem mogel ve? umakniti o?i z njega. Mo?no je bil zadihan, zato so se mu prsi divje dvigale in spuš?ale. V obraz je bil zaripel, o?i je ime ognjene, lase mokro polegle na ?elo in k licu. Popolnoma mokra srajca se mu je prilepila na kožo in natan?no risala mišice njegovih rok in ramen. Na prsih sta skozi blago bodli vzburjeni bradavici. Pogled sem spustil še nižje. Tanke platnene hla?e so se lepile na njegova stegna, v razkoraku na vsebino njegovih spodnjic.

V tistem se je zabliskalo in v istem hipu grozovito zabobnelo, da so se stresala tal pod nogami in vrata z mojim hrbtom. Lasje so mi šli pokonci, a še ve?ji šok sem doživel, ker Primoža po kar po zraku odneslo k meni. Njegov hrbet se je prilepil ob moj trebuh, njegove ritnice k mojim dimljam, njegova stegna k mojim. Nagonsko sem ga objel ?ez rame in stisnil k sebi. Nenadoma, brez kakršnekoli napovedi ali opozorila, sem vse njegovo žitje in bitje za?util v svojem objemu. Glavo je vznak naslonil k mojemu vratu. ?esa bolj eroti?nega si nisem mogel predstavljati. Okoli je lilo, bobnelo in bliskalo, jaz pa sem s celim telesom ?util njegovo toploto, sopuh njegovega razgrelega telesa, njegovo dihanje, drget in vonj, njegov prvinski strah in zaupanje. V trenutku mi je kri zalila glavo in ti?a. Za?util sem ?rpanje in nabijanje mojega uda v hla?ah. Vedel se, da to Primožu ne bo ostalo skrito. On je le stal in globoko dihal. S pogledom ošinil sem njegov obraz. Mižal je. Na njegovem obrazu sem bral izraz vdanosti in zaupanja v usodo.

Z ramen sem dlani po?asi spuš?al ?ez njegove bicepse, ki jih je pokrivalo mokro toplo blago, komolce, blago poraš?ene podlakti do dlani, kjer sem svoje preste prepletel z njegovimi. Izdih iz njegovih prsih je pospremil globok vzdih. Zakaj se mi fant izro?a v oblast? »Primož, ne vem ?e je to dobra ideja.« Pomol?al je, izvil prste izmed mojih, se obrnil k meni, me prijel za ramena, me iskreno pogledal in rekel. »Jaz tudi ne vem, ?e je dobra.« Nato mi je lice položil na prsi in se stisnil k meni.

Ko se je obrnil k meni, je stopil z nizkega praga na tlak pred vrati. Ker je prislonil glavo k mojim prsim, sem jasno za?util vonj njegovih las. ?util sem neverjetno potrebo po tem, da sem vlekel vase ta zelo osebni, intimni, razpoznavni vonj. Tudi ?e bi bil ta vonj rezek ali mo?an, bi mi bil v tistem trenutku prijeten. Mimo tega fanta v tistem trenutku zame ni obstajalo ni?. Goste zavese mo?nega dežja, ki je pral svet, so zastrle pogled na vas in pokrajino. Šumenje naliva je spremljalo grmenje, ki pa se ni ve? ponovilo iz neposredne bližine kot takrat, ko je Primoža odneslo v moj objem.

Moje dlani so po?ivale ne njegovih lopaticah. Skozi mokro srajco sem ?util njegovo polt kot bi vmes ne bilo blaga. Pod mirujo?imi prsti sem ?util ritem njegovega dihanja in, tako se mi je zdelo, utrip njegovega srca. ?eprav se je bil prestopil s praga in se je zato s spodnjim delom telesa odmaknil od mene, je moral ?utiti, kako sem se moj animali?ni pol odzval nanj. A je ta ?ar trajal le nekaj trenutkov. Že se je odmaknil, me pogledal in rekel z glasom, v katerem sem ?util zateglost: »Oprosti, zaneslo me je. Grmenja je zares bojim. Ne vem zakaj, ampak tako je.«

Do konca je se vzravnal, zato so moji prsti z lopatic zdrsnilo do njegovih nadlakti. Razumel sem, fant se je prestrašil samega sebe. Imelo me je, da bi ga obrnil k vratom, ga stisnil k lesu in si ga prilastil. ?util sem s polno gotovostjo, da se mi ne bi upiral. K temu me je nagovarjalo prvinsko ob?utje, tako mi je narekovala sla. Vendar sem okleval. V srcu sem ?util, da bi to ne bilo prav, da bi bila to moja trenutna zmaga, a da bi s tem povozil fantovo dostojanstvo. Do njega sem ?util ?udno odgovornost, nisem ga mogel kar tako uporabiti za sredstvo svojega užitka. Ne more vse iti tako na hitro in na lahko. Po?akati moram, da on naredi odlo?ilni korak. Vendar je bil njegov korak korak stran. Stopil je k vratom in se spet s hrbtom prislonil obnja. Gledal je v naliv, ki je izgubljal za?etno besnost, in mi govoril:

»Nisem se navajen tako objemati.« »Kako tako?« »Tako. Da se znajdem v tvojem objemu.« »Misliš v mojem objemu? Ali v objemu moškega.«

Mol?al je. Po?akal sem nekaj sekund in vprašal: »Je bilo neprijetno?« Se vedno je nepremi?no gledal v dež. Skomignil je z rameni. »Ti je žal?« »Ne. Itak se je se je zgodilo kar samo.« ?ez trenutek me je pogledal: »Oprosti, no. Saj sem ti rekel, zaneslo me je.« »Se ti zdi, da si naredil narobe?« »Moški ne ska?ejo drugim v objem, ?e zagrmi.« Zardel je in pogledal v tla. Aha, to ga mu?i! »Daj, no!« Zasukal sem se in ga za šalo boksnil v rame. Kar mo?no. Ma?isti?no. Nejeverno me je pogledal in se z levico prijel za mesto, kamor sem ga pritisnil. Rekel ni noben, samo lesk v njegovih o?eh se je spremenil. Vzel je za šalo in siknil: »Ti si…« »No kaj?« »Ne vem. En ?uden šef.« »Zakaj?« Provociral sem ga. »Saj veš, zakaj.« »Lahko si mislim. Vem pa ne.« »Sami si rekel, da ni bila dobra ideja.« »Pametna morda ni, prijetna je pa bila.«

Nisem mu hotel dopustiti, da bi sem kar tako umaknil. Z levico sem se uprl ob zaklenjena vrata ob njegovem ramenu. S telesom sem se postavil pred njega. »Veš kaj? Premisli. In ?e se kdaj premisliš, mi to pokaži. Taki trenutki niso nekaj obi?ajnega v življenju. Zdaj veš, da do tebe nisem ravnodušen.«

Z desnico sem si segel za hla?e, da sem si v spodnjicah popravil lega ti?a, ki je bi še vedno mote?e trd. Ni spusti pogleda z mojih o?i, a je moral to?no videti, kaj sem mu hotel sporo?iti. »Razumem, Mirko,« mi je odgovoril z glasom, ki ni bil niti prestrašen, niti zategel, niti v negotov. Znova se je imel v oblasti, a naj me bes lopi, ?e mu ni bilo že malo žal, da se je umaknil. »Prav. Zanesem se nate.« Odrinil sem se od vrat, stisnil pest, naredil grimaso in pogledal, kam naj ga sunem. Sprejel je igro, sko?il v položaj za boks in mi zagrozil: »Pazi se me, te bom nazaj!« »To tudi ho?em!« Spustil sem pest, razprl dlan ni mu jo nastavil za petko. Vsekal me je, kot se spodobi. »Zmenjeno.«

Obrnil sem se v dež, ki je ponehaval. Kakor je hitro prišel, je hitro tudi oslabel. Roke sem uprl v boke in rekel: »Primož, ?e bova tukaj mokra stala in ?akala, da pade zadnje kaplja, se bova prehladila. Si za to, da ste?eva do avta?« »Ja, sem.« Ker je napetost med nama popustila, sem za?util, da me že neprijetno mrazi. »Greva!«

In sva tekla po dežku. Po makadamu so tekli poto?ki deževnice, iz pohojenih luž nama je voda brizgala po me?ih. Zrak je bil osvežen in druga?e diše? kot prej. Ko sva prišla do avta, sva bila na novo mokra, a razgreta od teka. Odklenil sem avto. Primož je nesre?no gledal po sebi. »Po?akaj! V prtljažniku imam telovadno opremo.«

Stala sva pred oprtim prtljažnikom na praznem parkiriš?u. Odprl sem torbo in mu podal tekaške hla?ke in majico s kratkimi rokavi. Malo se je ozrl levo desno in si za?el odpenjati gumbe na srajci. Presneti mulc! Temperatura mi je takoj za?el naraš?ati. Zasukal se je na pol do mene stran ni si slekel srajco. O, sveta pomagalka! Iz principa se nisem umaknil. Požiral sem ga s pogledom. Moj ti? je ojeklenel. S kakšno slastjo bi ga tisti trenutek nagnil ?ez zadek avtomobila, mu spustil hla?e z riti in ga nabrisal! Brez ceremonij, na hitro in brez zadržkov! Seveda sem ga samo gledal. Zaripel v obraz. Ko je imel ne sebi mojo majico, si je odpasal hla?e in jih skupaj s spodnjicami odmotovilil z nog. Ker je bilo blago mokro, je imel veliko opravka. Spoznal sem njegove gole noge, poraš?ene z rjavimi dla?icami, in pol ritke, ki se je kazala izpod majice. Ti?a nisem videl, kar je bilo po svoje še bolj dražljivo. V bistvu je fant samozavesten, to je bila njegova predstava zame. Nato je sedel v avto in me po?akal. Jaz sem se preoblekel v trenirko, ki sem jo ravno tako vozil v športni torbi. Še dobro, da sem jo zaradi vre?e z malico preložil iz svojega v službeni avtomobil.

Na poti domov mi je pogled ves ?as uhajal na njegove noge. Ko so se posušile, so se rjave dla?ice na njih odlepile s kože in nad njegovo kožo oblikovale še zunanje, ne ravno astralno, pa? pa eroti?no telo. ?e bi jaz vozil, bi se težko obvladal, da mi s prestavne ro?ice roka ne bi zdrsnila na njegovo koleno. Tako sem roke pestoval v naro?ju. Pogovarjal sem se s Primožem, a vse ?as v glavi poslušal samo moj notranji glas: »Ta fant mora biti enkrat tvoj!«

Junij je šel v drugo polovico. Kadar sem bil sam, sem se zalotil, da strmim v prazno ni mislim na Primoža. Na ni? konkretnega z njim. Da preprosto mislim nanj. Pri srcu mi je bilo toplo in pogled mi je zameglila nenavadna blaženost, neka blaga omoti?nost. Ko sem slonel na pralnem stroju in gledal v bojler. Ko sem bolš?al v polovico narezane ?ebule v kuhinji. V avtomobilu pred semaforjem, ko me je osvestilo trobljenje voznikov za menoj. Mirko, v kaj si zabredel! Ne morem re?i, da sem se v Primoža zaljubil. Nisem bil nor nanj. Nisem sanjaril o njem. V kakšni samotni uri sem si ga motivirano, s ti?em v roki sicer predstavljal v takšni ali druga?ni akciji, ampak to je bilo tako, mimogrede. Na nek na?in me je ves ?as tiho spremljal.

Tako tiho, kot je tiho sedel pri meni v pisarni in pisal poro?ilo o tem, kaj sva na svojih ogledih in poizvedovanjih dognala. Malo je spraševal, ker je takoj dojel princip in je delal samostojno. Priskrbel je grafi?ne priloge, izdelek, ki je nastajal, je bil izdelan inženirsko. Bil je skrbnejši in natan?nejši od mene. Prostor sem mu naredil na pomožni mizi poleg vrat. Tako ga nisem imel v svojem neposrednem vidnem polju, a sem ga tam vseeno slutil. Ve?krat sem za?util njegov pogled na sebi. Ko sem ga prvi?, sem ga pogledal. O?i je imel široko razprte, bistre, sive, in z zame nerazumljivim mirom me je meril v obraz. Ko se je sre?al z mojimi o?mi, je koti?ke ustnic raztegnil v vljudnosten nasmeh in pogled po?asi spustil nazaj k svojem delu. Ko sem njegov mirujo?i pogled na sebi za?util naslednji?, se nisem ve? odzval. Priznam: ko me je gledal, sem izgubil nit svojih misli. Druga?e se med nama po tistih pripetljajih v dežju ni zgodilo ni?. Ostajala je le zastrta napetost. Vsaj z moje strani.

Predstojnik me je na samem vprašal, ali sem s Primožem zadovoljen. Premišljeval je, da bi mu podaljšal pogodbo, ker bo inštitut tak kader zaradi odobrenih projektov v naslednjih letih potreboval. Seveda sem Primoža pohvalil, lagal bi, ?e bi o njem rekel karkoli drugega. Obenem me je misel na to, da bi fant ostal trajno nekje tukaj, plašila. Ni sodil v moje življenje in na?in, kakor sem si ga uredil. Bil sem negotov. Seveda sem si ga želel seksualno imeti, toda zaplesti se z njim bi postavilo sto stvari na glavo. Šef ni seveda slutil ni?. Naro?il mi je, naj Primoža pošljem k njemu na pogovor.

Ko sem mu povedal, da ga želi predstojnik videti zaradi zaposlitve, ni reagiral. Vprašal sem ga, ali ne rabi službe. Odgovoril me je, da jo rabi, da pa ne ve, ?e je to ravno sanjska zaposlitev zanj. »Kakor veš,« se mu rekel. »Daj, potegni skupaj to, kar si doslej naredil. Naj šef vidi, preden bo delo zaklju?eno. Da bo še ?as kaj spremeniti, ?e bo treba.«

Naslednji dan sva šla s Primožem skupaj k predstojniku. Z izdelkom je bil v celoti zadovoljen, za nekaj re?i sva bila celo pohvaljena. Redek pojav! Potem je mapo vrnil meni v roke in ogovoril Primoža. »Bi hoteli ostati pri nas v službi?« Vprašanje je pri?akoval, odzval se je tokoj: »Hvala za vprašanje. Razumem ga kot nagrado. Najprej bi jaz vprašal vas: mi ponujate zaposlitev za nedolo?en ?as?« »Po?asi, mladi mož, saj veste, kakšni so ?asi. Kaj niste zainteresirani za delo?« »Seveda sem zainteresiran. Za delo in za službo. A imam dolo?ene pomisleke.« »Prosim? Je vaš šef z vami slabo ravnal?« Pri besedi šef je z brado pokazal v mojo smer. »Na, sploh ne. Dobro sva sodelovala.« »Kaj je potem?«

In potem je Primož z neskon?no mirnim glasom povedal vse tisto, kar zaposleni šepetamo po vogalih hodnikov in na kavah. Da ne razume, zakaj inštitut ne izpla?uje celih dnevnic. Da ne razume, zakaj se moramo nekateri ob prihodu v službo štempljati, drugi pa ne. Da ne razume, zakaj imajo klju?ek za zapornico parkiriš?a tajnice, ne pa inženirji, ki se vozijo od dale?. Da ne razume, zakaj na kongrese v tujini potujejo vedno eni in isti ljudje in to ne glede na to, ali imajo kaj povedati ali ne. O tem, da nekateri napredujejo mimo pravilnika. O tem, da za?etniki nimajo nobenih možnosti za resne naloge pri projektih. Skratka, naštel je desetino drobnih skorumpiranosti, s pomo?jo katerih šefi vladajo in ohranjajo nazaslužene privilegije. Sprva je predstojnika zabavalo, potem je prehodno prebledel in seveda na koncu komaj še brzdal bes na nad sliko, ki mu jo je v ogledalu kazal Primož. Jaz sem mol?al in se delal, da ni? ne razumem in skušal ohranjati videz, kot da ?akam v vrsti na upravni enoti. Bilo je bolj kot ne mu?no.

»Hvala, da ste mi povedali. Bom razmislil o zadevah.« Strupeno me je pogledal: »Imate vi kaj pri tem?« »Ljubi bog, predstojnik! Za koga me pa imate? ?e bom Ko imel z vami težave, jih bom prišel urejat sam.« »Prav. Dokon?ajta, kakor ste za?ela. Lahko gresta.«

Ko sva se usedla v pisarni vsak na svoje mesto, sem staknil prste obeh rok in jih pred seboj odložil na mizo. »Primož, jajca imaš« Kislo se mi je nasmehnil: »Si dvomil« »Saj veš, kaj ti ho?em re?i. Tega si ni upal doslej povedati nih?e.« »Vem. Zato je tako, kot je.« »Zakaj si to naredil?« »Ker sem študiral zato, da bi delal na svojem podro?ju. In ker mi gre na jetra opravljanje po vogalih.« »Veš, s ?im si mene presenetil? Da si to povedal, ne da bi se razburil.« Skomignil je. »Nimaš šans, da ostaneš tu v služi.« »Vem.« In ?ez trenutek dodal: »?eprav je vse res, kar sem povedal.« »Z resnico med Slovenci ne boš prišel nikamor. Pomol?al sem in nadaljeval: »To pomeni, da bova skupaj v pisarni samo še en cel teden…«

Spet je skomignil z rameni. »Morava še kam skupaj iti?« tokrat sem ga pogledal jaz. In nisem umaknil pogleda. Razumel je. Pomozgal je. Preudarno rekel: »Ja, lahko bi šla v Litijo. Pri opuš?eni separaciji mi podatki ne grejo skupaj.« »Kdaj?« sem hotel vedeti takoj. »V ponedeljek.«

Dopoldne sva se prerivala skozi robidovje in koprive in iskala mejne kamne, ki jih je pogoltnila narave. Bil je težek, soparen dan. Na re?nem bregu sva se mu?ila sva se z metrom po dolgem in po?ez, da sva ugotovila, koliko parcele je s seboj odnesla Sava. Po opravljenem delu sva se usedla na parobek, da pojeva malico, ki sva jo prinesla s seboj. Govorila sva malo. Bila sva utrujena. Mene je v?asih stisnilo v grlu, da Primož odhaja. Da ga na bom ve? videval. Nisem hotel, da me stisne, pa me je kar samo od sebe. Takrat nisem ni? govoril, da tega ne bi bilo zaznati v glasu.

Po malici sem legel na hrbet in prekrižal roke pod glavo. Primož je sedel dober meter od mene. Kazal mi je hrbet. Imel je srajco s kratkimi rokavi in drobnim kockastim vzorcem. Oprijeto. Pred seboj je rezal salamo ali kaj. Gledal sem v mišice njegovih rok, ki so se bo tem ritmi?no napenjale. ?util sem njegovo bližino. In nedosegljivost. Spet me je za?elo grabiti v grlu. Vtem se je Primož po?asi obrnil.

»Ti, Mirko… A bi ti hotel videti moj ?ebelnjak?« »A? ?ebelnjak?« »Ja. Velikokrat sva se pogovarjala o ?ebelah. Tule gor za hribom imam ?ebelnjak. Na stri?evi kmetiji.« Primož? ?ebelnjak? Jaz z njim v ?ebelnjaku? Zagomazelo je po meni. »Jah… Seveda me zanima. Seveda« Polila me je vro?ina. Hipne plima pri?akovanja mi je zastrla razum. To je prišlo ?isto preve? iznenada. V meni so se za?ela sama od sebe vrtin?iti ?ustva. Mirko, ostani miren! To mogo?e ne pomeni ?isto ni?.

Z glavne ceste sva hitro zavila na cestico, ki je vijugala skozi vasi in nato po ozki dolini navkreber. Vožnja mi je bila odve?. Nisem si znal predstavljati, kaj se je kuhalo v Primoževi glavi. Bil je miren kot vedno, vozil je zbrano in se pomenkoval z menoj. Zanimalo me je, kako to, da ima ?ebele v tem odro?ju in ne kje bližje doma?emu kraju. Razložil mi je, da je pol ure vožnje od doma ni takšna re? in da doli v naselju pri Trebnjem ni pravega prostora zanje. Vedel sem, da je živel še pri starših, o drugih osebnih re?eh je mol?al in jaz nisem imel pravega razloga, da bi drezal vanj. ?ebelnjak je po prevzel od deda, maminega o?eta. Pri njem se je dobil veselje do ?ebel, ko je kot otrok preživljal po?itnice na kmetiji. Zdaj gor živi stric, ki bo gotovo doma in ga bom spoznal.

»Stric?« sem si mislil. »Kaj ima iskati v najini zgodbi stric?« Na neizgovorjeno vprašanje sem si odgovoril sam: »Najina zgodba ne obstaja, Mirko. Preve? si domišljaš!« Odprl sem okno. Klima je ?isto dobro delala, a želel sem si, da mi veter spiha glavo. Preve? vsega se je spustilo name. Primož odhaja. Med nama se je nekaj dogajalo in ni zgodilo ni?. Postal je del mojega življenja, kadar nisem bil z njim v službi, sem ob?util njegovo odsotnost. Stokrat sem v mislih obnovil tiste trenutke, ko se je med nama iskrilo, in globoko doživljal minute, ko je med nama še vedno prihajalo do skrivne napetosti.

?eprav je vse ostajalo neizre?eno. Nobene jasne besede nisva spravila iz sebe ne on ne jaz. Nobenega nedvoumnega namiga z njegove strani. Bili so trenutki, ko me je od tega v prsih tiš?alo, ko bi ga najrajši zgrabil za ovratnik, ga stresel in zahteval od njega, naj vendar pove, kaj se godi v njem, kaj si misli, kaj namerava. Ne, ni? nisem storil. Tudi zato ne, ker si nisem hotel po sili nakopati razmerja. ?e bi že do ?esa prišlo, to ne bi bil samo seks. Do njega sem ?util ve? kot samo spolno privla?nost. Nekaj tako druga?nega je bilo v mirnosti njegovega ravnanja in v domišljeni preudarnosti; popolnoma druga?en je bil do tega, kar sem jaz sam. Posebno spoštovanje je pri meni pridobil, ko je tako hladnokrvno predstojniku zrecitiral vse zoprnije, o katerih vsi drugi na inštitutu šepetamo. Ob vsej tej zna?ajsko globoko moški odlo?nosti sem poznal njegovo šibkost. To je bila nenavadna in odprta zaupljivost do moške figure, ki jo je sprejel za avtoriteto. Ne vem, s ?im sem ga tako o?aral, a vedel sem, da sem bil to takrat za njega jaz. Pojma nisem imel, kaj je imel ta mladi mož dotlej z moškimi. Ali ženskami. V pripovedih ni bilo nikoli nikogar, za katerega bi lahko sklepal, da si z njim deli zasebnost.

Po ovinkasti cesti sva se torej vozila navzgor. Moj poskus, da bi mi veter pre?esal misli, se je izjalovil. Prepo?asi sva se peljala. In zrak je bil kot postana voda. Vreme se je spreminjalo, navlekli so se oblaki, ki niso bili prav ni? beli in junijsko nevihtni. Bili so vodeni, temno modri in sivi, razpotegnjeni. Zagrinili so južni del neba, prinašali so dež. Teža na nebu, teža ne srcu. V dušo mi je legala nerazpoloženost, ki je Primožu nisem hotel pokazati. In sram me je bilo pred samim seboj, ker sem spodaj pomislil, da me bo peljal na sámo. Moje predstave in želje so tako prvobitno preproste. Brez domišljije. In sebi?ne.

Cesta se je jela spuš?ati na dolenjsko stran. Pogledi so se odprli, Primož je zavil na makadamsko pot in po nekaj minutah sva se ustavila na kme?kem dvoriš?u. Ne verigi je bu?al velik ?rn pes. Ko je slišal Primoža, se je takoj za?el dobrikati, ometal je z repom in se s sprednjim tacami spuš?al v na pol leže? položaj. Medtem, ko ga je moj sodelavec gladil po glavi, je iz hiše prišel siv možak.

»A ti si s tem avtom? O, in družbo imaš!« »Bog daj, stric. To je Mirko, zadnjih nekaj mesecev je bil moj šef.« Pri »je bil« me je zarezalo. »In to je stric Jože.« Rokoval sem se s možakom. Tršat je bil, na prvi vtis priljuden, dobrodušen. »No, po kaj sta prišla?« »?ebele sem mu prišel pokazat.« »A tako?« Mož se je obrnil k meni, ko je nadaljeval: »Ja, nanje je zares lahko ponosen. Vam je povedal, da je prejšnji mesec na ob?nem zboru …« »Stric!« ga je prekinil Primož. »Ah, kaj si skromen. Brez potrebe. Ta boljše priznanje je dobil! Je dober, veste, je dober!« Meni praviš, da je Primož dober… »Samo preve? ?asa preživi pri njih. Fant v njegovih bi se moral tudi za punce brigat, ne samo za ?ebele.« »Pa smo spet tem…« Primož je zavil z o?mi. »I kaj? Kar je res, je res. Vse ta boljše ti bodo drugi speljali.« »Stric, bom že dobil eno zase, ne skrbite za to.« Strica je vikal. »Ko bi jo le! Kaj naj moški brez ženske? Ni? ne štima pri hiši, ?e ni gospodinje.« »Mirko, veš, tale stric Jože je hudo dobro poznal vsa dekleta v fari,« je Primož speljal pogovor drugam.

Starcu so se zasvetile o?i: »Nu! Kje je že tisto.« Popraskal se je nad ušesom in dodal: »Ja, bilo je marsikaj, ja.« »Pred dvema letoma je odovel. Niso minili trije meseci, je že za?ela hoditi sem Minka.« »Kaj, mi ja ne boš še ti levitov bral?! Gospodinja mora bit pri hiši. Kako naj živim sam?« »Poro?il je ni, pla?uje je tudi ne…« »Kaj boš govoril! Tako se zmeniva, da je obema prav!« Primož mi je pomižiknil, kar možaku ni ušlo. »A bi se moral sramovat, ker še nisem za na Dinos?« se je narejeno razhudil Moral sem se zasmejat in mojemu smehu se je pridružil tudi stric Jože. »Fanta, vesta kaj? Ko sem bil jaz ledik in fraj, smo fantje pravili, da se takrat, ko kostanj cveti, ne hodi spat.«

Za?udeno sem ga pogledal. Zdaj se je zasmejal starec in mi pojasnil: »Ko bosta gor pri ?ebelnjaku, vam bo že jasno…« Z roko je pokazal na gozdni rob precej visoko nad sadovnjakom, kjer je stal ?ebelnjak. Primož je zardel. »So že zacveteli. Saj vidite, ne? Potlej boste tudi vohali, he, he, he…« Res so bile krošnje nekaterih dreves nad sadovnjakom na gosto posejane z rumenkastimi šopki. O?itno so bili to kostanji v cvetju. »Ja, ja. smo pravili, da so takrat dekleta ?isto zmešane.« Vmešal se je Primož z narejeno sproš?enostjo: »Je vsaka padla, ki ste jo hoteli, ne?« »Pa še kakšna takšna, ki je jaz nisem hotel, pa je one mene hotela.« Stari se je spet zasmejal, se zresnil in zaklju?il: »Ja, je bilo marsikaj, ja. Pustimo, kar je bilo! Pojdita gor, da na bomo tu dežja prik


More stories From gobisex

Prelepi angel

Feb 21, 2010

Vstanem iz stola...se sprehodim, kot da bi me nekaj motilo si popravim ovratnik majcke, vendar tesnoba ne izgine...ponovno se usedem. Sedim...razmisljam oz. poskusam razmisljati in v trenutku, ko ujamem misel, mimo prileti nova, zopet novejsa in tako v nedogled. Vse skupaj je zmesnjava...se premaknem na stolu vse me moti..ponovno vstanem in z neznanimi gibi poskusam priti do konca sobe, da bi... read more

V kopalnici

Feb 21, 2010

Prizgem luc in stopim v kopalnico. Popravim brisaco, ki visi nekam cudno na obesalu in stopim pred ogledalo. Kje imam kremo, ze spet moram namazati ustnice, si recem. Ta labelo ni za nikamor, kar naprej suhe ustnice, bolj ko mazes bolj se ustne susijo. Se dobro da sm si kupil to kremico. Si namzem ustnice, jo spravim v zep in ponovno preverim, ce je obraz dobro obrit. Kot dojenckova ritka, recem... read more

Morje

Jun 06, 2010

Lansko leto sem bil na Zlatnih stijenah pri Puli. Poiskal sem nekoliko samotno mesto na skalah, kjer sem se nag son?il. Pod mano je bil maj?ken zaliv s smaragdno vodo. Ko mi je bilo prevro?e, sem šel dol in plaval. S seboj sem imel veliko poletnega branja. V hladilni torbi sem imel pija?o, rad sem kadil. Približal se je lep mladeni? in me prosil za ogenj (vatru molim...). Nisem kar tako dosegel... read more

Planinska ko?a

Jun 06, 2010

Pozno popoldne sem v bližini planinske ko?e na soncu zaspal in se zbudil proti ve?eru. Še slabe tri ure sem rabil za sestop, zato sem pohitel (pa saj - poleti je dan dolg). Opazil sem, da so drugi planinci že pospravili in šli, da sem torej zadnji. Imam dovolj kondicije, zato sem se naglo spuš?al. Po uri hoje se je stemnilo, zapihal je veter in nekaj kapelj dežja je odnekod prineslo. Kakih sto... read more

Bilo me je strah

Jan 23, 2011

Gledal me je dolgo, neposredno v o?i in ni odmaknil pogleda. Kakor, da bi vedel, da se po?utim malce nelagodno. V glavi mi je vrelo od razmišljanja, ali mogo?e ?loveka poznam. Je to moja stranka v službi? Gotovo bi se ga spomnil. Me je videl po televiziji, v ?asopisu? Mrzli?no sem iskal ustrezno rešitev, on pa je kar stal na drugi strani ceste in gledal proti meni, ko sem na prostrani terasi... read more

Padec

Jan 23, 2011

Škoda, da je tek asocialen šport. Vsak te?e zase, se prehitiš ali se sre?aš in to je ves. Nobene komunikacije. ?e koga redno videvaš, pride do tega, da si pokimaš v pozdrav. Ni pametne priložnosti, da bi koga na nevsiljiv na?in spoznal po imenu in z njim navezal stik. Ni nobenega skupnega preobla?enja, klepetanja, na?rtovanja, prepiranja, podoživljanja. Kaj šele sla?enja, tuširanja v sopari,... read more

Ekspres

Jan 23, 2011

Bil sem bruc in sem hotel v enem dnevu videti ?im ve?. Cel dan sem bil na nogah, pretekal sem ves možne trge, razstave in knjigarne in bil temu primerno utrujen. Komaj sem ?akal, da bom lahko na poti proti Ljubljani zadremal. Vlak je odpeljal iz Zagreba okoli enajste zve?er. Bil je bil skoraj prazen in ni bilo težko najti praznega kupeja. Usedel sem se v kot pri vratih in se kmalu potopil v... read more

Zgoraj brez

Jan 23, 2011

Si bo premislil? Me bo postavil pred vrata? Je sploh kaj premišljeval ali me je samo gledal? Me je morda presojal in preudarjal, kakšna je moja posteljnouporabna vrednost? ?as je stal nepremi?no in on z njim. Ker se ni ni? zgodilo, sem za?util, da me ne bo nagnal. Niti na finejši na?in odsloviti. Premaknil se je. Po?asi. S pogledom uprtim v moje o?i. Zona mi je šla po hrbtu. Stisnilo me je.... read more

life

Feb 13, 2011

Bila je zima. decembrski ?as, mi vedno vzbudi posebne spomine na otroštvo. Novoletna smre?ica, izbrano okrašena. V kuhinji mama pripravlja boži?no ve?erjo, samo da smo vsi skupaj in se imamo lepo. Ljubil sem praznike. Takrat. Ko mi je bilo res noro dolg?as na Planini, kjer živim, sem se odlo?il da grem na splet in tam poiš?em svojo sorodno dušo. In glej ga zlomka… že po nekaj klikih, se z nekom... read more

sam doma

Feb 13, 2011

Danes sem pa? doma in o?itno vendarle ne dovolj bolan, da ne bi zmogel malo fantaziranja, zato vam podarjam prvo gej zgodbico na tem bloggu. Upam, da vam bo vše? in da si zaželite naglas kdaj še kakšne. No? ima svojo mo?. Na študentskih izletih sploh. In prav tam sem se znašel z njim v isti postelji. Najini postelji. Zatipal sem ga poleg sebe, v tej isti postelji. Bil je urejen, poznalo se mu je,... read more

Prijatelj

Apr 16, 2011

Bilo je proti koncu poletja med sprehodom po osamljenem gozdi?ku, po odlo?itvi da zaideva malo v naravo zve?er, ko se hlad za?ne spuš?ati nad dolino. Oba rahlo potrebna saj je v poletnih dneh težko drkati ali seksati v vro?ini.Na pol poti, ko je vro?inski val že pojenjal, so se za?eli oglašat najini potrebni lul?ki, kateri so do sedaj že napol otrdeli. Zaželela sva si malo postati in uživati v... read more

Izkušnja

Apr 25, 2011

Ko sem dopolnil osemnajst let, je moj ti? presegel 22 cm v erekciji. Vsako no? sem si ga metal na roko, da je postajal vse trši in daljši. Vlekel sem ga, stiskal, ožemal in ko mi je za?elo prihajati, sem se odkril in si predstavljal, da bo moja sperma treš?ila v strop. Kako super je bilo! Spominjam se, kako sem si želel, da bi se lahko polizal po glavici. Predstavljal sem si, kako ga fafam, kako... read more

Old end young

Apr 25, 2011

... read more

Fantazija

Jul 08, 2011

V popoldanskem soncu si ležal na malem travnatem koš?ku blizu plaže. Obrnjen si bil v drugo stran, zato me nisi videl kako sem prišel in blizu tebe odložil brisa?o. Vendar si kmalu za?util moj pogled in se obrnil k meni. »Mo?no sonce danes, kaj ne?«, si me vprašal. Bil sem presene?en da si me ogovoril. Še preden sem mogel odgovoriti, si me že vprašal: »Ob?utljiv sem na sonce, vendar ne morem sam... read more

Štopar

Sep 17, 2011

.....Sedim v službi, v svoji pisarni,katera ima steklene stene,tako da ima ?udovid pogled na sodelavce, obiskovalce,mimohode?e,....Sodelvaci,obiskovalci,kateri se zavedajo,da jih lahko vidim(oni me seveda NE),se obra?ajo k moji pisarni in mi pozdravljajo z nasmehom, med njimi je kr neki dobrih mrh,ki so seveda vredne svojega ogleda, greha,...ampak kako jim nja povem, da me ne zanimajo kaj preve?,... read more

Erekcije v savni

Oct 16, 2011

Pozvonil je. Vedno kadar je pozvonil na tak zvonec mu je bilo za trenutek neuogdno. Ni ga mu?ila slaba vest, morda bolj slab ob?utek pri?akovanja in neznanega za vrati. Zaslišal se je kratek bzzz in potegnil je modra vrata k sebi. Po dveh korakih je že bil pred okencem za katerim se je prešerno smejal ne preve? privla?en pobrit bondinec. Dober dan, ga je veselo pozdravil z glasom, ki je bil prej... read more

Konec eroti?ne zgodbe

Oct 16, 2011

»To bomo še videli,« sem si rekel s mislih. Pred njim sem se delal, da sem pripombo preslišal. Pletel sem se z njegovim jezikom. Imel je resni?no dolg, ?utno gibek, nadarjen jezik. To se tako redko sre?a… Ne, da bi njegovo zamisel apriori zavra?al, a ta samozaverovanost se mi je zdela malo za malo. Malo mi je bila tudi vše?. Ampak ?util sem nenavadno željo, da bi se jaz zavrtal v njega, med... read more

Dvoj?ka

Oct 16, 2011

Sprehajam se po parku, narava se prebuja v vsem sijaju, sonce sije, toplo mi je. Med potjo se usedem na enem izmed nešteto števil klopi na parku. Med posedanjem sem si ogledoval po parku sem opazil, da na sprehajalni poti hodi zelo postaven mladeni?, v sebi sem si želel, da bi on usedel na moji klopci, glej ga zlomka, usedel se je ravno na moji klopi. Obnašam se, da ga ne opazujem, s koti?kom... read more

Moja punca je že od za?etka vedela za moje biseksualne fantazije. Nikoli jih sicer nisem uresni?il z moškim, vendar je Niko to izjemno zabavalo. Rada je nadela strap-on in zahtevala od mene, da ga vzamem v usta in me nato divje poseksala z njim. Tovrstne igrice so jo vedno pripeljale do norega vrhunca, da ne govorim o mojem! No, v?eraj me je Nika klicala v službo in mi naro?ila, naj po službi... read more

Mezeg, 3. del

Oct 16, 2011

»Ti – poro?en?«»Ja,»je odgovoril z najbolj normalnim glasom na svetu. In po hipu dodal:»Je s tem kaj narobe?«»Narobe? Ne, ne. Ni? narobe. Samo…«»Samo?«»Samo… Nekam mlad se mi zdiš.«»Sedemindvajset.«»Mlajši si videti.«»Ne poznaš nikogar, ki bi se poro?il pri petindvajsetih?«»Ne vem. Pojma nimam. Nekateri pari s sploh ne poro?ijo.«»V?asih se poro?iš – zaradi drugih.«»... read more

padec 5

Oct 16, 2011

Vsi ti prvi?i… Prvi? za prvi?em. »V razpuš?eni, trudni vrsti…« Skratka: na koncu je priznal, da je bilo ?isto v redu.»Stvar kondoma,« sem mu rekel.In si mislil: »Še zdale? ne samo kondoma.«Še sem ?epel pred njim. Gledal sem, kako si je snemal gumo. ?udno si jo je snemal. Ni je odsvaljkal. Za rob je vtaknil palca, široko raztegnil in še na tri?etrt trdega vlekel ven, kot bi ga jemal iz... read more

padec 4

Oct 16, 2011

Listi so odšušteli, veje so se umirile in za transformatorjem sem ostal sam. Težko nebo je pritiskalo, zapihal je tisti veter, ki napoveduje, da se bo v kratkem vlilo. Jaz sem bil iz sebe, pretresen zaradi ?udne mešanice vtisov. Nisem si mislil, da bom v resnici kdaj segel Jožku v hla?e – v domišljiji sem mu jih ni?kolikokrat vlekel proti kolenu, a to je nekaj ?isto drugega. Še manj sem... read more

padec 2

Oct 16, 2011

Kmalu je nastopila zima z ledom in snegom. Stadion je opustel. Kaj je bilo z Jožkom, nisem vedel. Da bi šel zvonit in vprašat, mi ni prišlo na kraj pameti. Imam nekaj dostojanstva in ?asti in ni mi bilo do tega, da bi se šel izkazovat zanimanje gnoju, ki mi ni hotel niti odzdraviti. Ne glede na to se mi je globoko vsadil. Kot sem že rekel, si od njega nisem ni? obetal, a fant je nagovoril mojo... read more

padec 1

Oct 16, 2011

Škoda, da je tek asocialen šport. Vsak te?e zase, se prehitiš ali se sre?aš in to je ves. Nobene komunikacije. ?e koga redno videvaš, pride do tega, da si pokimaš v pozdrav. Ni pametne priložnosti, da bi koga na nevsiljiv na?in spoznal po imenu in z njim navezal stik. Ni nobenega skupnega preobla?enja, klepetanja, na?rtovanja, prepiranja, podoživljanja. Kaj šele sla?enja, tuširanja v sopari,... read more

Zgoraj brez

Oct 22, 2011

Kaj naj to pomeni? Zakaj se ne oglasi? Obrnil sem se stran od vhodnih vrat in pogledal po uli?ici proti glavnemu trgu. Dan se je bližal koncu, po vrtovih gostinskih lokalov so se prižgale prve lu?ke. Lep, prijeten, miren poleten ve?er se je naredil po razbeljenem dnevu. To je tistih nekaj tednov, ko celo zrak v mojem zadrhti in ko se zdi vse mogo?e; ko se ve?ernega razpoloženja na ulicah dotakne... read more

Roka

Oct 22, 2011

Prvi?… Kateri prvi?? Prvi?ev je mnogo. Se sploh kdaj nehajo? Kdo ve, verjetno je to odvisno do radovednosti. Baje se tudi umre enkrat prvi?. Ampak tisti prvi? prvi?? Tudi ta pri meni ni bil samo eden.Eden sem mi je dogodil na avtobusu. Bil sem gimnazijec, hudo zelen gimnazijec. Moje seksualne izkušnje so bile omejena na lastnega ti?a in vsakodnevne operacije z njim. V šolo sem se vozil z... read more

Poslanstvo

Oct 22, 2011

To je bilo nujno. Nisem ve? zdržal. Fantov žebelj sem moral videti. Brez odlašanja sem mu potegnil spodnjice do kolen. Izsko?il je – beti?. Ni? posebnega po dolžini, toda tako mil, s tako nežno, tanko, bledo kožico… In divje ?rnimi, zavitimi dla?icami, ki so obraš?ale koren onéja ter polje nad njim. Jajca – tudi v tako nežni, beli vre?ici in s kratkimi dla?icami na sebi. Ko sem ga osvobajal... read more

Izguba

Oct 22, 2011

Njegove ustnice so ob prvih dotikih neodzivne. Hitro se je omeh?al in za?el vra?ati poljube. Držal sem ga za nadlakti, on mene za rebra. Roke so mirovale, delovale so samo ustnice, jezik in o?i. In dogajalo se je dovolj, ve? kot dovolj. ?ar prvega sre?anja! Vsak dotik ustnic je bil nabit s strastjo kot z elektriko – toliko, da ni prasketalo okoli naju. Vsak poteg z jezikom – lepljiv od slasti.... read more

Nedeljsko popoldne

Oct 22, 2011

Vše? so mi in ambiciozni moški cilj, vše? so mi hotenja in na?rti, najbolj mi je vše?, da jih uresni?ujejo, si spreminjajo svet tako, da jim služi. Da je Matej moški, ki lega z moškimi, vem po spletu okoliš?in. Ne pre?itaš ga po kretnji, govoru, drži, karakterju. V sebi ima konvencionalno moški naboj. V njem je energija vse ?as v pripravljenosti, tako kot v nabiti pištoli.V vsakdanji... read more

odlo?anje

Oct 22, 2011

Janki? je prijazen. Pozoren. Predan. Redno telefonira. Pošilja sporo?ilca. Slikice s poti. Z navdušenjem me vsakokrat objame, ko zapreva za seboj vrata stanovanja. Z zanosom se ljubi z menoj. Rad ga objamem, ko prideva skupaj. Verjetno je marsikomu vše?. Ima dobro službo in urejeno živi. Je neprisiljeno ljubezniv. Je za pogledati. Redno se mu?i v fitnesu, kar se mu vidi. Ni mi ?isto jasno, ali... read more