Kabinet
submitted October 23, 2011
Categories: In Slovene, Bisexual
Moje honorarno predavateljstvo ima tudi sen?ne strani. Ena takšnih je, da moram v prazno ?akati študente na govorilnih urah. Med letom ne pride nih?e, res nih?e. Zdaj, ko jih je pol padlo na prvem izpitnem roku, kapljajo z vprašanji, ki bi jih bili morali postavljati pri vajah. Sodobni študentje pa?, ki najprej pridejo na turisti?ni ogled izpitnih pol in šele potem odprejo zvezek z zapiski in vajami. Z u?beniki se najraje na obremenjujejo, potiskan papir je za internetne generacije tehnološka žalitev.
To pozno ?etrtkovo popoldne ni bilo še nikogar. Naveli?al sem se klikati po internetu. Naslonil sem nazaj v pisarniškem fotelj?ku na koleš?kih, odložil noge na mizo in ?ez konice ?evljev gledal proti vratom. Za svoja predavanje se vedno pripravim. Recimo tako, da si skrbno zloš?im ?evlje. Prepri?an sem, da to puš?a vtis rednosti in skrbnosti. , ko so mi ga dodelili, si delim s z dvema drugima predavateljema, ki ju nikoli ne vidim. Popoldne imam tu sveti mir. V ?etrtek popoldan itak in ve? nikjer nikogar, po drugi uri nova Univerza izumre. Življenje se vanjo vrne ob osmih zve?er, ko pridejo ?istilke. Priznam, to popoldansko ?asovno ?rno luknjo sem po premisleku izbral sem, da mi študenti ne bi hodili iz dolg?asa in brez potreba utrujat.
Oprema v u mi ni vše?, ?eprav še diši po novem. Najprej zato, ker je pisalna miza tako neumno oblikovana, da v škatli pod njo ne morem iztegniti nog. Tako reko? prisiljen sem jih dajati na mizo. Potem zaradi barve. ?e se moji ?rni ?evlji ?rno svetijo, je to eno. ?e se ?rno sveti vse pohištvo, je to nekaj drugega. Nekaj pretiranega, zlasti v tem majhnem deželnem mestecu in na tej izjemni ustanovi. Vse je še bolj tema?no, ker vedno spustim žaluzije. ?akaje na študente si ob ra?unalniku krajšam po moško. Res ni treba, da bi me kak zapozneli sodelavec iz sosednjega trakta opazoval skozi okno pri masturbiranju, to je intimno opravilo. Ne bojim se, da bi me presenetil kak študent. je na koncu hodnika in skozi tanke predelne stene se v grobni tišini sliši vsak korak. Toliko manir tudi še imajo, da potrkajo, preden vstopijo, ?eprav potem pozdravijo z: »Živijo!«
Danes nisem našel ni? zares novega in vro?ega. Naveli?al sem se in izklopil ra?unalnik. Najraje bi malo podremal, a mi v tej pozi to ni šlo. Zato sem ždel in ?akal. In do?akal korake iz daljave. Prisluhnil sem: po hodniku je drobila ženska. Hitro sem pospravil noge z mize in odprl strokovno revijo, ki je ?akala na kup?ku zraven telefona. Potrkala je.
»Napre-ej«! »Dober dan!« me je že med vrati pozdravila Brigitka in takoj obstala: »Kako imate temno, gospod profesor!« Roke je sklenila na prsih in z narejeno prestrašenostjo zaokrožila z o?mi. Brigitka je ena mala psica, že od prve ure predavanj se poigrava za menoj. »Brigita, mene se ja ne bojite!« »Prav imate, vas se ne bojim.«
?ez lice se ji je takoj zapeljal nasmeh. Roke je spustila, prepleta prste in obrnila dlani proti tlom. Z nadlaktmi je pri tem nekoliko stisnila joške, ki so bile tako na tesno stla?ene v nizek modr?ek, da je grozilo, da bodo kipnile ?ezenj. Vražja ženska. Oblila me je vro?ina. »Ker se vas ne bojim, sem prišla k vam z eno idejo. Bi se lahko pogovorila z vami?« »Nagnila je glavico, jo malce obrnila proti tlom in me izpod dolgih trepalnic drzno gledala v o?i. Poznam ta pogled. Med predavanji me je z njim ve?krat skušala zmesti. Uspelo ji je samo prvi?.
»Govorilne ure so, na voljo sem vam. Povabil bi vas, da sedete. Žal je v u samo stol, na katerem sedim, na ta problem morete študenti opozoriti dekana. Greva na klopce v avlo?« »Ne, ne, ne, sploh ne.« Na hitro se je ozrla okoli sebe. »Jaz sem prakti?no dekle.«
Pristopila je, odmaknila nekaj papirjev na zunanji rob pisalne mize (med sklanjanjem se je prestopila in mi z napeto ritko pomigala pred nosom), se zavihtela nanjo in že je z nje bingljala z golimi nogicami. Pol metra od mene. »Saj nimate ni? proti?« Ugriznila se je v ?lenek pokr?en kazalec in zaigrala zaskrbljenost. Dekle je ?isti eksces. Verjetno jo zato privla?im, ker je za?utila, da sva iz podobnega testa. Stavim pa, da se ji ne sanja, da je moj pogled na svet širši od pogleda drugih moških, s katerimi koketira.
»Brigita, kako bi lahko imel kaj proti?« Njena bližina me dražila bolj, kot bi si rad priznal. Danes je bila vsa roza: rožnata bluzica, prekratko rožnato krilce in rožnati sandal?ki, pravzaprav le nekaj trakcev in podplatek na koncu nogic. Se razume: rožnati lak na krempeljcih rokic in nogic. Vse ostalo je bila rožnata golota, ?ista polt in napete obline, prežete s erotiko naravnega talenta. Tej študentki bi morali nemudoma podeliti doktorat iz obvladovanja moških, ?eprav jih še nima dvajset.
Odprla je rožnato torbico in iz nje z dolgimi prsti potegnila indeks. »Prišla sem vpisat izpit in vas vprašat, ali bi bili moj mentor za diplomsko.« Fiksirala je pogled med moje o?i in se pahljala z indeksom. Najprej pred licem. Nato je privzdignila vogal?ek ovratnika rožnate bluzice in se popahljala v dokolte. »A ni danes soparno, profesor? Meni je tako vro?e…« Stokrat presneta mrha. Prišla se mi je nastavit, da bi zlahka prišla do diplome.
»Zares vro?e je postalo, odkar ste vstopili vi.« Gledal sem Brigitko, ki mi je pognala kri po žilah. Kar sem ji rekel, je bila ?ista resnica. Deklo bi bilo presežek že v pravem mestu, v tem okolju je ?ista desetka. Sojeno ji je, da postane žena kakšnega podeželskega veterinarja, ugledna in dobro preskrbljena gospa, ter ?ista travma desetin drugih moških, ki jih bo za šport spravljala ob pamet. »A bi potem bili moj mentor?«
Ni se ve? pahljala. Vogal?ek indeksa je zataknila za najvišji gumbek na bluzici. Še vedno me je s pogledom merila med o?i, le nogice so ji lezle nekam narazen. »O za?etka sem uživala pri vaših urah. Vem, da boste dober mentor.« Imela me je v oblasti. Globoko sem dihal, sedel pri miru in premišljeval, kako naj se je lotim. »Oh!« je dahnila in spustila indeks, da ji je zdrsnil me nekoliko razmaknjena stegenca. S prstki obeh rok se je rahlo dotaknila svoje bradice. »Padel mi je,« je dahnila medtem, ko me je gledala z velikimi o?mi. »Tu sem, da vam pomagam.«
Na stolu na koleš?kih sem se zapeljal pred njo, jo nežno prijel za kolena in jih razmaknil. »Profesor?« je mjavknila. »Ja?« sem jo vprašal, ne da bi jo gledal v o?i, ko sem med njenimi nogicami oprl indeks in ga polistal do prave strani. »Izpit vam bom vpisal.«
Iz razmaknjenega mednožja sem na prstih in obrazu bolj intuitivno kot stvarno ?util žehte?o sparino prebujenega ženskega splovila. Nisem hotel pogledati naravnost tja, želel sem, da skrivnost ostane vsaj še nekaj trenutkov skrivnost. »Kako ste dobrega srca …« je dahnila in že sem ?util njene nohtke na zatilju in skozi srajco na hrbtu. »Brigita, motite me.« Res sem komaj vpisal tistih pet besed. Nato sem pred njo vstal in ji pokazal knjižico: »Glejte, kako grdo sem se zmotil!« »Pa ste se res.« Že mi je jemala iz rok indeks, v katerega sem namesto sedmice vpisal desetko. »Tako sem vam hvaležna…« Zgrabila me je za nadlakti in se potegnila proti robu mize, torej k meni. Že me je držala za erekcijo, ki je skozi hla?e vpila, da ho?e na prosto. »No, boste moj mentor?« »Po?asi.« Trdno sem jo prijel za roko in jo odtrgal s Tvrtka. »Najprej se moram z vami pogovoriti.«
Odpel sem ji zgornji gumbek na bluzici. »Od predavateljev se pri?akuje, da se ne zapletajo s študentkami.« Odpel sem ji drugi gumbek. »Dokler ste moja študentka, se bom v popolnosti držal prejšnjega pravila.« Odpel sem ji tretji gumbek. »S tem, ko sem vam vpisal izpit, ste nehali biti moja študentka.« Odpel sem ji ?etrti, zadnji gumbek. »Zato ne bom vaš mentor, da ne bi spet postali moja študentka.«
Sla?il sem ji bluzico im notranje drhtel zaradi pogleda na njene prsi. »Ker pa zelo cenim vašo prizadevnost, sem vam pripravljen pomagati.«
Ko sem se lovil z odpenjanjem modr?ka, sem povedal bistvo: »Vaš mentor torej no?em biti, lahko vam pa napišem celo diplomsko, ?e boste prizadevni.« »Ja, profesor! Bom prizadevna.« Že je stala na tleh, se stiskala k meni in mi z rokami potovala po hrbtu. Zbal sem se, da mi bo z nohti razparala srajco. »Zelo bom prizadevna.«
Zasadila mi je nohte v zadnjico, ko je dodala: »Vsak teden bom pri vas. Nobenih govorilnih ne bom spustila.« Dvigovala se je na prste, da bi se stegnila do mojih ustnic. »V koliko mesecih bova gotova?« »V treh, Brigitka, v treh.« Izgubil sem se v njenem poljubu. Z levico sem jo držal med lopaticami in z desnico lovih njene joške. Sanjska velikost zame: ravno toliko velike, da ne sedejo v dlan. Grabiš, grabiš, na zagrabiš – vedno ostane presežek, ki se ga ne da obvladati.
V tistem je potrkalo. Sveta nebesa! Dekle me je povsem odtrgalo od realnosti, pozabil sem, da nisva sama na svetu. Ne, ne moreva se pritajiti, preblisnilo me je, da sem klju? pustil v klju?avnici na zunanji strani vrat. Brigita, kaj naj s teboj? Prijel sem jo za ramena in potisnil pod mizo, v tisto škatlo, v kateri se ne da iztegniti nog. Hitro pograbil bluzico in modr?ek in ju vrgel k njej pod mizo. Zategnil vozel na kravati, sedel na stol, se primaknil k mizi, potegnil k sebi revijo in rekel: «Napre-ej.« »Dan! Sem že mislil, da vas ni.«
Njega se je manjkalo! Najbolj seksi študent v letniku. Trudil sem se umirjeno dihati. »Dan, Žan. Sem tu, sem. Saj vidite, da sem. Poglobil sem se v ?lanek in želel do konca prebrati misel.« Spreletelo me je, ko sem opazil, da držim revijo narobe obrnjeno. Hitro sem jo zaprl in zavrtin?il po mizi. »Kaj vas je prineslo?«
Paglavec je lenuh. Pol leta ga ni bilo nikjer, v šolo je spet za?el hoditi maja, ko si je zelo prizadeval, da bi ga opazil. Sedal je v sprednje vrste in postavljal vprašanja zaradi vprašanj, pojma nima o predmetu. Danes je bil na predavanjih v kratkih hla?ah. V prvi vrsti. Luštkan ko hudi?. S kosmatimi nogicami, kot hudi?ku priti?ejo. Truditi sem se moral, da nisem ves ?as z o?mi visel na njem, zlasti na nogicah in mednožju, kadar se je razkre?il. In da nisem izgubil niti predavanja.
»Glejte, profesor. Saj vem, bil sem nekoliko ve? odsoten, kot bi smel…« »Vem tudi jaz, ja. Baje ste bili na turneji…«
Mali igra bobne v bendu. V neki lokalni skupini, ki je ne poznam. Nosi se kot mali zveznik. Vseeno mu je postalo nerodno, da vem za te re?i. Prestopal se je, ko mi je pojasnjeval: »Dve turneji, ja.« Potem ga nisem dobro slišal, ker se je Brigitka pod mizo zbudila in mi za?elo z rokami segati pod hla?nice in me otipavati po me?ih. Da bi prikril zmedenost, sem ga prekinil: »Ja, Žan. Ampak, saj veste: glasba je vaša zasebna stvar. Samo z bobnanjem ne boste nikoli naredili te šole. Kaj ste me prišli vprašat?« »Zanima me, kako bi lahko naredil izpit.« »A? Lahko ga ne boste mogli naredili. Študirati boste morali.« »Ja, vem. Pa ne vem, kako naj se lotim. Toliko imam vseh obveznosti! Ne bi rad izgubljal ?asa. Pripravljen sem storiti vse, da bi ?im prej naredil izpit pri vas.« »Prosim?« Vprašanje je bilo namenjeno tudi Brigitki, ki je pustila me?a in se je z rokami približevala zadrgi. S stolom sem se zapeljal globlje pod mizo.
Žan me je ?udno gledal in dahnil: »Ne razumem. Zakaj ste rekli ‘prosim’?« »Žan, povejte mi: ste gej?« »Prosim?« »A ste pedr?ek?« Popolnoma rde? je postal. Zgrožen. »Ne! Zakaj?« »A vi veste, kaj pomeni, ?e pride k meni v študentka in mi re?e, da je pripravljena storiti vse, da bi naredila izpit?«
Moja podmizna diplomantka mi je medtem že izkopala ti?a iz hla? in spodnjic in ga rahlo podrkavala. Šel sem z roko pod mizo in jo skušal ustaviti. Težko sem se namre? obvladoval. S hudega na slabše! Vzela mi ga je v usta. Zapeljal sem se kolikor s je dalo globoko pod mizo, se nagnil nazaj in na prsih staknil prste obeh rok.
»Kaj ste tako zgroženi, Žan? To je zelo elementarna trgovina. Pomislite: najmanj tri mesece boste morali študirati, da se boste pripravili na moj izpit. Ker nimate pojma. Spremljam vas pri vajah, vem, da se vam niti od dale? ne svita, ne obvladate tako elementarnih osnov kot so ulomki in sklepni ra?un.«
Gledal me je izpod ?ela, rde? kot kuhan rak, z nekaj dni neobrito bradico. Bil je malo namuljen, a sem mu bral z obraza, da je za?el dojemati, kaj mu pripovedujem. Bil je sladek in za umreti privla?en. Z o?mi sem ga požiral s tako naslado kot Brigitka mojega ti?a pod mizo. Položaj je bil eksplozivno seksi. »Ni? vas ne nagovarjam, samo preverjam, ali se mislili isto kot jaz. Pretehtajte: pet minut truda namesto treh mesecev garanja…«
Trznil sem. Brigitka me je iz žlehtnobe ugriznila v ti?a.
»Kaj bi radi od mene?« me je tiho vprašal. »Meni ni od vas ni?esar treba. Zdi se mi, da bi vi radi nekaj od mene.« Gledal me je in premišljeval. Brigitka je z jezikom obmirovala. Usidrala se je z zobmi za rob glavi?a in mi ga ?isto na drobno in nežno grizljala. »Mislite resno?« »Seveda mislim resno. Se vam ne zdim resen ?lovek?« »Kaj vam moram narediti?« »Morate ni?. ?e želite, mi ga lahko fafnete.« Joj, s kakšno ihto se Brigitka zagnala name. Da bi ušel orgazmu sem rit diskretno potegnil nazaj in ji izmaknili ti?a iz ust. S prsti se je zapela na zadrgo in jela vle?i k sebi. Moral sem popustiti, da sem rešil hla?e. Spet je použila moje meso, a je bila z jezikom nekoliko bolj milostna kot prej.
»A je to vse?« »?e boste naredili dobro, bo to vse.« »Kaj pomeni dobro?« »Da na koncu požrete spermo.« »Ni šans!« »Ni izpita.« »Pizda, ste pokvarjeni.« »Pomislite, kaj govorite.«
Ko se je zagatnost med menoj in fantom stopnjevala, je Brigita še nekoliko omilila dražljaj. Gotovo jo je zanimalo, kako se bo kon?alo. Žan je odložil mapo na mizo. »Profesor, a ste vi gej?« »Zakaj me to sprašujete?« »Ker mi ni jasno, zakaj ho?ete, da vam fafa moški.« »Moški in ženska se po ustih najmanj razlikujeta.« Kako brutalno mi je Brigitka zategnila kožico. »Mogo?e me samo mu?i firbec, kako to napravite vi.« Brigitka je popustila.
Pogledal je v tla. Pogledal je v strop, se ?ez o?i prijel z dlanjo in z nemih, premikajo?ih se ustnic sem bral, da me psuje. Spustil je roko, me prezirajo?e pogledal in rekel: »Naj bo! Samo ?e mi boste res vpisali izpit.« »Sto procentno. Sem mož beseda. Vpišem vam izpit.« »Daj ga ven.« »Prosim?« se ga poudarjeno vprašal. »Kaj?« je bil zmeden. »Kako se obra?ate neme? Kdo je tu kdo?« »Jej, no! Profesor, dajte si ga ven. Študentek bi vam ga rad pofafal.« »To je že boljše. In kako se re?e, ?e si kaj želite?«
Bil je rde?, rde?, rde?. Besen. »Prosim, gospod profesor.« »Tako se govori. Stopite na hodnik, vzemite klju? iz vrat in zaklenite .« Storil je. Obstal pred menoj na drugi strani mize. Vrgel klju? na mizo. Jaz sem mu pomigal z glavo. »Sem. In na kolena bo treba.«
Res je stopil do vogala mize. Res se je spustil na kolena. Mnogo raje bi me sicer pokon?al, vendar je na to dejanje sam pristal.
?as je bil za presene?enje. Na stolu sem se zapeljal izpod mize. Zevnil je, ko je zagledal moj eregirani in od sline beš?e?i ud. In sko?il na noge, ko je iz podmizne škatle za?ela lesti Brigitka. Zavpil je: »Kaj je zdaj to?« Brigitka se je škodoželjno smejala in mi sedla na koleno. Žan se je obrnil, pograbil klju?e in hotel pobegniti iz a. »Ne, ne, ne! Tako poceni je ne boste odnesli. ?e zbežite, boste obžalovali. Kajne Brigita, da se mu bova maš?evala?« Obrnil se je in naju ubijal s pogledom. »Ja, profesor. Žan?i, ?e spizdiš, bom vsem študentom povedala, da se peder?ina.« »Ne bodite žaljivi, Brigita! Povejte to lepše.« Žan je škripal z zobmi. »Jaz bom povedal vsem, da si ti navadna kurba.« Ni mu ostala dolžna: »Ve?ja novica bo, da si ti peder.«
»Umirita se! Žan, pustite klju?e! Odrasli smo, pogovoriti se moramo. V kotu ste. Dva na enega. Jaz lahko raztrobim, da ste sem mi ponujali, da bi zastonj prišli do izpita. Brigata je stala pred vrati in je vse slišala. Kaj ni res?« Brigita je prikimala in se grdo, privoš?ljivo režala. Spustil je klju?e nazaj na mizo in siknil: »Prasec. Navaden star prasec ste.« »Ne toliko star kot prasec. Prasec pa gotovo. Vrnili ste klju?e, torej pristajate na špil. Brigitka, kaj bova z njim?«
»Žan to?no ve, kaj bom jaz z njim. Ho?em, da me tu pred vami nabriše. To ho?em iz principa.« »Kurba. Maš?evala bi se mi rada, ker te nisem hotel, ko si se mi ponujala.« >»Kurba si ti, ker se ponujaš iz koristoljubja. Midva s profesorjem seksava iz užitka. Vse šolske ra?une imava že poravnane.« Prikimal sem. Mala zna. »Brigita, prepuš?am vam ga.«
Vstala je in se izprsila. Izprožene bradavi?ke so bile njena izjava, da bo maš?evanje sladko. V rožnate sandal?ke obute korake je namerila proti Žanu. Ta jo je gledal s prezirom, a se ni za milimeter umaknil. Obstala je pred njim in ga z obema pestema prijela za ovratnik mikice s angleškim potiskom. Potegnila je s takšno ihto, da bi fanta skoraj podrla. Rožnato krilce ja zaplesalo, ritka v njem se je potresla. Majica se ni vdala. Poskusila je še enkrat. Tudi tokrat brez uspeha. »Strgaj si jo sam!« mu je velela. Gledal jo je kot podgano in miroval.
»Žan, sodelujte,« sem se vmešal. Predstava, da bo fant zdaj zdaj sam sebe razgalil, mi je dvigovala plafon. Enak pogled kot njej je poslal meni. Prijel se je za ovratnik, napel mišice in blago je zahreš?alo. Popolnoma se je obvladal in majico lepo po?asi preparal da dna. Presenetilo me je, da ima v rokah toliko mo?i. Seveda, bobnar mora imeti v tem delu telesa kondicijo.
O, kak sam?ek! Po prsih je bil gladek, le ob obeh seskih je imel nekaj poleženih dlak. Pod popkom se je njegova kosmatinica širila proti pasu. Bila je bolj redka, na pogled mnogo nežnejša od dlake, ki je prekrivala noge. Brigitka je na ramenih prijela za blago in ga po?asi sla?ila tako, da so za njenimi nohti na fantovih bicepsih ostajale rde?e sledi. Slikovito. Nato ga je prijela za dlake na seskih in cuknila. »Au,« se je odzval Žan. Z obraza sem ji bral, kako uživa v oblasti, ki sem ji jo podelil. Jaz sem z roko po?ival na ti?u in spremljal dogajanje. Pun?ara je uporabila dla?ice kot udzo, z njimi je fanta zasukala in ritenski vodila proti moji mizi. Naslonila ga je na mizo, ga podrla vznak in porinila toliko naprej, da je bil z ritjo na mizi. Splezala je nanj, mu z ritko sedla na boke in krožila. Fant se je za?el vživljati in ji vra?ati ritem. Dvignila se je na noge in stopila toliko naprej, da mu je lahko sedla ?ez obraz. Razumela je moj pogled. Odpela je rožnato krilce in mi ga vrgla v naro?je. Poduhal sem ga, zagodel, odprl spodnji predal in ga spustil vanj. Spodaj je imela majcene in kot dih tanke spodnjice, ki jih je umaknila vstran, tako da je imel Žan z jezikom prost dostop do njenih usten. Sramne dlake je imela prikrajšane, bile so temno blond in presenetljivo enakega odtenka kot lasje. On ji je z rokami segel v razkorak, malo da bi prevzel del dekletove teže, malo, da bi razmaknil ustne in si olajšal pot do mesnatega bisera, ki se je že kopal v lastnem soku in njegovi slini. S tem, ko je razprl pazduhe, se mi je odprl pogled na še eno skrivnost Žanovega telesa. Tam je bil prav razkošno kosmat in sklepal sem, da bo tak tudi v gatah. Brigita je šla na kolena, se namestila tako, da se je njeno spolovilo gladko drselo po Žanovem jeziku in jezik po spolovilu, in mi mignila:
»Profesor, pridružite se!« »Brigitka, preve? sem razdražen. ?e me še enkrat poljubite, bom takoj ejakuliral.« »Potem mi pa vsaj pomagajte. Potegnite Žanu hla?e z riti.«
Bolj bi me ne mogla osre?iti. Dvignil sem se in v glavi mi je piskalo, ko sem stopil med fantove razkre?ene noge. S prsti levice sem mu segel za pas, da bi mu lažje odpel zaponko na pasu. Nalaš? sem segel do kože in mu med ?lenke prstov ulovil dla?ice, za katere sem ga pocukal podobno kot prej dekle pri seskih. Trznil je. Po pasu sem se lotil gumbov na hla?ah. Pod prsti sem ?uti fantov trdi ud, da ga nisem hotel eksplicitno zgrabiti. Pri kolenih sem prijel za konce hla?nice in mu jih vlekel dol. Fant je prenašal težo z ritnice na ritnico in mi s tem pomagal, da sem jih spravil z njega. Kako lepo kosmata bedrca so ti?ala pod hla?nicami! Ostal je samo v ?rtastih neelasti?nih boksericah, na katerih je v ritmu srca pulziral šotor?ek. Meglilo se mi je pred o?mi, ko sem mu vlekel še zadnji kos obleke z riti. Gate so bil precej ozke in niso hotele same zdrkniti dol. Malo sem si ga privoš?il: pustil sem gate, ga prijel za gležnja in si obe njegovi nogi naložil na levo rame. Okamenel je.
»Ne bojte se, Žan. Ne bo bolelo. Samo gate vam sla?im.« Ko sem mu jih olupil do kolen, sem mu nogice po?asi spustil, po?epnil in mu gate spravil še ?ez gležnje. ?e bi si ga smel privoš?iti, bi ga nemudoma napi?il, ?eprav sem vedel, da bi mi že med prodiranjem vanj prišlo. Vstal sem in šele zdaj videl njegovo premoženje. To je bil pravi bio fant, ki je negoval kult naravne poraš?enosti. Dimenzije mesa niso bile presunljive.
»Brigitka, poglejte, bo dovolj dobro za vas?« Ta se je zdramila iz zamaknjenosti, in se presedla tako, da se je obrnila proti meni. Med palec in kazalec sem vzel Žanov trdi ud in ga demonstrativno podržal in potresel, ko sem ga kazal dekletu. Fantovo telo je spet okamenelo. »Ja, profesor, bo. Dajte gor kondom.« »Žan, imate kondom?«
Fant, ki je prej gladil spolovilo z neskon?nim ponavljanje kretnje gor in dol, je zdaj spolovilo polizal v pravotkoni smeri. »Stari ste dvajset let in nimate kondoma? Niste resni.« Stopil sem k svojemu predalu in vzel pripomo?ek iz stranskega žepa aktovke. Rad, presneto rad sem mu krepelce oblekel v kondom. »Na noge, Žan?i!« je zaukazala Brigitka.
Jaz sem sedel v pisarniški stol, ona se je dvignila na noge, on se je dvignil izpod nje in vstal, ona je sedla na rob miza in po?akala, da ji je privzdignil noge. Zdrknil je vanjo, ona se ga je oprijela z nogami okoli ledij, on se je oprl na iztegnjene roke in porival, porival, porival. Jaz si ga nisem drkal, ker sem bil na samem robu orgazma. Samo gledal sem in prizor beležil v ve?en spomin. Ona je zadirala nohte v mišice njegovih rok in sunkovito opletala z glavo levo in desno. Krikala je, on je sopel. Ko so jo že v drugo preplavljali kr?i, je orgazem uni?il tudi njegov porivalni ritem. Trikrat zapored je samo sunil, ni? ni mogel izvle?i. Nato se je za nekaj hipov sesedel nanjo, se vzravnal in nekako osramo?eno upiral o?i v tla. Snel si je kondom in me neumno pogledal, kam naj ga da. To sem pri?akoval. Iztegnil sem k njemu dlan z razprtim papirnatim robcem. Polni kondom je odložil meni v roko.
»Žan?i, Žan?i, pa sem te dobila,« je za?ivkala Brigitka in mu namenila ponosni in podcenjujo?i pogled zmagovalke. Sklonila se je, pobrala s tal strgano Žanovo mikico in mi jo podala kot trofejo. Vzela je cunjice, ki sem ji jih nastavil na rob mize. Z obla?enjem ni imela veliko dela. Stopila je k ogledalu ob vratih in se urejala.
Žan si je mol?e obla?il hla?e. Jaz sem mu iz omare podal belo srajco, ki jo imam v rezervi za primer, ?e se polijem s kavo. Vzel jo je, saj ni imel izbire. Prikimal je in ga vzel iz mape, ki je ležala na mizi. Ni? ni imel zadržka, ko mi ga je izro?al. Držal sem besedo. Vpisal sem mu zadostno – šest. »Izvolite!« Po?akal sem dve sekundi, da je do konca zapel gumbe na srajci. Pristajala mu je. Vzel je indeks in pogledal vpis. »Hvala.« Nato je pomol?al in vprašal: »Kaj pa seminar in vaje?« »Ljubi moj, zmenila sva se za izpit. Samo za izpit. Seminar in vaje boste morali še narediti. ?ez štirinajst dni boste prišli dokazat, da obvladate vaje. Samostojno boste morali narediti vsako, ki jo bom od vas zahteval. Vsako, razumete? Katerokoli! In tudi seminar boste morali narediti in zagovarjati pred menoj.«
Brigitka se je v ogledalu muzala, Žan je stal poparjen in spet povsem rde? v obraz, kar je bilo ob beli srajci še bolj o?itno. »Kaj me gledate? Menda ne mislite, da boste v življenju prišli do rezultatov brez truda?« Mislil sem si pa: »Presneti mali ni?é. Ti kar bodi poceni, toda to mi boš moral pla?ati. Pošteno pla?ati.« Saj vem, enkrat me bo nekdo zaradi takšnih vaj pokon?al. Tolažim se s tem, da mi dotlej vsaj ne bo dolg?as.
»Prav, profesor. Nasvidenje.« »Klju?e!« >Odklenil si je in odšel.
Trenutek za njim me je zapustila še Brigitka. Najavila se je, da pride pisat diplomsko naslednji teden. Gotovo bo prišla. Pospremil sem jo do vrat, kjer sva se za slovo poljub?kala. Zaklenil sem za njo. Obrnil sem se nazaj k mizi in se osredoto?il na beli rob?ek, odložen na rob mize. Oblili so me mravljinci, ko sem pomislil na njegovo vsebino. Hmmm, zdaj bom imel jaz svojih, samo svojih deset minut!
Biksen