Darovalec
submitted October 23, 2011
Categories: In Slovene
Po študijskem programu sem moral opraviti prakso. Izbral sem podjetje na Štajerskem – ?e se da, izberem težjo pot, to se mi je vedno obrestovalo. Bil sem na tesnem z denarjem, štel sem tolarje in se zato vozil z avtobusom. V nedeljo popoldan tja, v petek popoldan nazaj. Sobo mi je priskrbela firma, v kateri sem delal. Podobno kot študij je bila tudi praksa vaja iz vztrajnosti in trpežnosti.
Nimam pojma, ali avtobusi na tej liniji še vedno stojijo pri vsaki lipi. Takrat so. Potovanje se je vleklo, ker so postanki trajali do deset minut. Da bi si skrajšal ?akanje, sem postopal okoli avtobusa, kupil kakšno re? v trafiki, pil zani? bifejske kave in podobno. V tistem majhnem mestu sem šel na avtobusni postaji iz dolg?asa na straniš?e. Stopil sem v kabino, kjer sem hotel v miru lulati. Še preden sem prijel kovinski jezi?ek na zadrgi, sem otrpnil. Predelno steno k sosednji kabini je luknjala ?isto prava luknja za kazanje ponosa, glory hole po doma?e. Takrat tehni?nega termina zanjo nisem poznal, a sem brez premišljevanja razumel, ?emu je namenjena. V trenutku sem otrdel. S trdim ne bi mogel lulati, a sej me niti ni zares tiš?alo. Ja, luknja je bila na ?isto pravi višini. Prisluhnil sem in ko sem slišal popolno tišino, sem ti?a potegnil iz hla? in ga vtaknil skozi. Norija, nemudoma sem zakuhal. To po?nem jaz? Sebe si v ?em takšnem nisem znal predstavljati. Pojasniti moram, da sem se takrat v loku ogibal situacij, ki bi me spravljale v stik z moškim. Prestrašen sem bil zaradi aidsa, o katerem sem hudo malo vedel. Pospravil sem razdraženo krepelo nazaj v hla?e in zmanjšano prišteven odtaval nazaj na avtobus.
Pretreslo me je, zaposlilo mi je misli in domišljijo. Zadeve nisem mogel odmisliti, kaj šele pozabiti. Teden dni sem se potil in se mu?il, dokler nisem vzel na znanje, da tista luknja ?aka name in da mi ne bo dala miru, dokler od blizu ne vidim, kaj se tam godi. Že naslednji? sem kupil vozovnico samo do mesteca. In tista dva meseca še nekajkrat.
Strah in sram sta bila velika, radovednost še ve?ja. Hitro sem osvojil pravila obnašanja. Popoldne, ko sem se tam ustavljal, se je redko zgodilo, da bi bili obe kabini prazni. ?e sta bili, nista dolgo ostali. Luknja je imela o?itno veliko privla?no mo?. ?eznjo je bil obi?ajno nalepljen kos toaletnega papirja. Biti moram natan?en: papir je praviloma stal tako, da je skozi majhno režo ob robu dopuš?al pogled na drugo stran. Kdor je vedel, jo je videl, komur zanjo ni bilo treba vedeti, je ni. Prav je tako, komu pa je do vpitja, ki bi nastalo, ?e bi vsiljivec rinil v nepravega?
Sesti na tisto školjko je bilo dramati?no. Nikoli ni bilo vnaprej jasno, ali se bo pri sosedu kaj zgodilo. Najprej je bil vedno ?uden mir. Potem premikajo?e sence na tleh. Premiki za luknjo, zastrto s papirjem. Izrez o?esa v ozki špranji. Nato oko, ki gleda oko in se ne umakne. To je bil zanesljiv znak, da se je igra za?ela. Listi? izgine. Dvigneš se, se razkora?iš in pokažeš. Menjava. Ti pogledaš, drugi pokaže.
Najbolj napeto je vedno loviti prvo podobo, ugibati o starosti, postavi, socialnem položaju. Te informacij se da sestaviti iz kratkih pobliskov slike, ko razen ti?a vidiš še kaj drugega. ?e ti ni vše?, kar vidiš, se lahko potuhneš ali na hitro zapustiš kabino, da tisti na drugi strani ne bi prišel na idejo, da bi te zalezoval in nadlegoval. Kadar skozi steno ste?e nevidni fluid, se nadaljevanje odvija samo od sebe. Gledaš in se ?udiš, loviš sekunde, da se lahko naslajaš nad tujim ljutim mesom, nato nastaviš na ogled svojega. Seveda, ve?ina tipov je potem potisnila svoj eksponirani ud skozi luknjo. Da bi to storil jaz, mi ni padlo na pamet. Prav tako ni prišlo v poštev, da bi vzel tuje meso v usta. Morda v sanjah, v življenju nikakor. Ni bilo šans, ?etudi sklepam, da je bila med obiskovalci te to?ke to verjetno obi?ajna praksa. Sem pa nekajkrat vzel v levico tuje nabreklo meso in z desnico ostal na svojem.
Nekaj zelo posebnega je ne videti moškega in imeti v rokah ti?a, njegov glavni simbolni atribut. ?isti narobe svet. Ko na ulici sre?aš moškega, lahko vidiš in opazuješ marsikaj, edino podobo njegovega ti?a si lahko naslikaš samo v domišljiji. Podobno je pri športu in v kopalkah: vidiš vse, celo obrise tistih re?i, njih samih pa ne. Luknja v steni kabine je negativ spodobnega vsakdanjega življenja: skoznjo nastopi kurac kot tak in to v najbolj eksplicitni, fali?ni obliki. Pred nosom se ti ponuja, kot da živi sam zase. V ob?evanje se ti daje falus brez moškega, zraste iz ni? kot goba iz gozdnih tal, je kot osamosvojen materializirani privid, odtrgan od lastnega biološkega substrata. Si predstavljate kurce, ki bi se podili po svetu, medtem ko bi njihovi gospodarji delali in spali? Morda bo kdo rekel, da je tak ti?, ki ga lastnik pretakne skozi luknjo, grdo odtujen. Moti se. Tak kurac je osamosvojen.
Nekaj takšnih ti?ev sem torej držal v roki in jih spodbudil, da so prem mojimi o?mi spremenili barvo, napetost in silnost, preden so kapitulirali pred imperativom orgazma. Sperma me ni zanimala in poskrbel sem, da je niti na prste nisem dobil. Saj jih nisem olajšal sto, kakšnih pet pa.
Bil je torej petek popoldne. V žepu sem ime ožigosano potrdilo, da sem zaklju?il s prakso, na sedežu poleg mene je ležal nahrbtnik z mojimi stvarmi. Ob?util sem olajšanje, da sem opravil, kar sem moral opraviti, in vznemirjenje, kaj me ?aka na poti domov. Še preden je avtobus zapeljal v mestece, mi je gomazelo po hrbtenici. Ko sem izstopil, sem zaradi vtisa minutko študiral vozni red. In izginil na straniš?e. Za seboj sem zaprl vrata kabine. Na drugi strani je sedel stric, ki me ni zanimal. In je sedel in je sedel. Ni se imel namena umakniti, zato sem se jaz.
Naredil sem krog po trgu v središ?u mesteca. Komaj da se je kje pokazal kak ?lovek in še ta je hitel, da bi se ?im prej umaknil s prežganega popoldneva v senco. Težil me je nahrbtnik. Julijsko sonce je neusmiljeno pritiskalo, iz asfaltnega plo?nika je puhtelo. Soncu, ki je slepilo iz pod neba, so se pridružili še njegov odbleski iz izložbenih oken. Po?util sem se kot mravlja, ko jo ho?e objestni otrok zažgati s pove?evalnim steklom. Skozi širok portal sem stopil na prvi gostilniški vrt, kjer so bile v senci kostanjev razpostavljene mize. Dva upokojenca, trije pijanci in jaz. Zajetna natakarica se je s težkimi nogami privlekla do mene, si s hrbtom dlani otrla pot s ?ela in me vprašala, kaj bi. Na vratu in dekolteju ji je stal pot v kapljicah. Samodejno sem odogovoril: »Malo to?eno, prosim.« ?im se je obrnila, sem si premislil: »Ne, ne, bom raje tonik.«
Seksa nisem hotel nikoli mešati z alkoholom. Da si ne bi kdaj za nazaj ?esa o?ital. Ne verjamem v odpuš?anje grehov, še najmanj takšnih, ki so storjeni v alkoholni omami. Tisto popoldne sem si želel še kaj doživeti. Bil sem nestrpen, a sem vedel, da ne smem prehitro nazaj. Do?akal sem tonik in ga zlil vase. Ko se je po desetih minutah spet prikazala natakarica, sem pla?al in jo prosil še za kozarec navadne vode. Dal sem ji dovolj napitnine, da si ni smela zavijati z o?mi. Žulil se še vodo in gledal na kazalce, ki se niso hoteli premakniti nikamor. Ko so za?eli pijanci v prepiru vpiti, sem imel gostilniškega vrta dovolj in sem se napotil nazaj na postajo.
Olajšanje, v straniš?u sem bil sam. Sedel sem kakšnih 15 minut in od nikoder ni bilo nikogar. Potem koraki, vrata, klju?. Srce mi je za?elo utripati. Prilepil sem se k mali luknjici, ki je bila izvrtana tako, da se je videlo, kako sosed lula. Najprej sem videl samo nekaj belkastega, potem se je prizor umiril in razlo?il sem adidasove hla?ke. Vrag ga pocitraj, športni dres, bel s tremi ?rnimi ?rtami. Izpod kratkih hla?nic povle?e tip luškan mehak kur?i?, debel kot hrenovka, odmakne kožico do polovice glavi?a in mirno lula. Se polula, si ga nekoliko poudarjeno otrese, potegne vodo, odklene in gre.
Razburil sem se, na šport sem imel vedno fetiš. Sr?ni utrip se mi še ni polegel, ko so spet oglasili koraki, vrata, klju?. Mir. Firbec. Pokukam skozi luknjico. Tip sedi na školjki. Isti beli dres! Streslo me je. Vedel sem, koliko je ura. Skozi luknjo za pretikanje ti?ev, ki jo je do 4/5 prekrival kos toaletnega papirja, sem pogledal na ono stran. Sre?al sem se s pogledom soseda. Toda kakšnega! Star je moral biti kakšnih sedemnajst let in skrajno nenavadno je bilo, da je imel nad zgornjo ustnico nekakšen temno rjav mah. Prve, verjetno še nikoli obrite brke. Zmedel me je. Umaknil sem pogled, se na školjki vzravnal in urejal vtise. Ko sem po sekundi odprl o?i, papir?ka na luknji ni bilo ve?, pa? pa mladeni?ev pogled. Jasno, pokazal sem mu svoje divje meso. Nisem se ga smel kaj dosti dotikati, samo kazal sem ga. Potem sem se sklonil jaz in pogledal, kaj je imel on pokazati. Ljubi bog, kako lep ti?! Velik kot moj, povsem pravilne oblike, toda s ?isto tanko kožo, kaj kožo, kožico, v kateri se je jasno risal relief žilic. Bledo rjavka kožica, izbo?ene modre žilice in žile. Ljubka kodrasta dlaka ob korenu. In spodobno moška jajca, ki so mu zaradi poletne vro?ine nizko visela. Ravno prav kosmata stegna. Nekajkrat sva se drug drugemu pokazala, potem sem potegnil hla?e gor in izvedel manever. Stopil sem iz kabine in potrkal na vrata njegove. Vsak trenutek bi lahko kdo prišel. Pokljukal. Ni?. Potrkal, pokljukal… Ni odprl. Poparilo me je. Tisto mladeniško lepoto sem hotel imeti v svojih rokah. Ni bilo druge, moral sem nazaj v kabino. Mladeni? se je malo sedé kujal. S prstom sem mu namignil, naj ga da skozi luknjo k meni. Ni hotel. Pujs. Samo drkal si ga je nekaj centimetrov stran od luknje. Še enkrat sem ga hotel premamiti s svojim argumentom. Videl sem pogled, ki se je pasel po njem. Trenutek nato pa: odprta usta. Danes bi mu ga z radostjo in slastjo serviral, takrat…
Takrat sem pa okleval. Odmaknil se je in mi še enkrat pokazal svoje orodje s purpurnim glavi?em. Mladeni? je bil pošteno razdražen, jaz ni? manj. Spet so se pokazala usta. Se la?no odprla. Iztegnil se je jezik. Jaz sem bil s svojim ti?em nekaj cm stran. V del?kih sekunde sem se moral odlo?iti, kaj naj storim. V usta mu ga ne dam, ne morem tvegati, da mi ga odgrizne, da o tem, da me lahko okuži z kdo ve ?im, en govorim. V sli sem se cvrl kot v vrelem olju. Bi mu kar tako od dale? kon?al v usta?
“Ne stori drugemu, kar no?eš, da drugi stori tebi.” Spomnil sem se, kakšno preganjavico sem si nakopal, ko sem bruc sam kasiral neznan?evo spremo. Ampak ta si to želi! Glej jezik, kako la?no se izteguje! Glej ustnice, kako hlepijo in kako se na stežaj šobijo skozi luknjo! Bil sem v stiski, ko me je presvetlilo rešilno geslo: “Darujete potrebnim.” V trenutku je bilo odlo?eno. Ukrivil sem ti?a navzdol in brizgnil naravnost v nastavljeno žrelo. Trikrat je spermo odneslo v rafalu, kar tk-tk-tk. In jezik je izginil in se takoj nato pojavil brez sperme ne sebi. Ustnice so se skozi luknjo še bolj izvihale. Zgornja ustnica s tistim nerazumljivim mahom… In že je priletel naslednji curek, ki sem ga usmeril malo višje, tako da se je sperma s stene pocedila naravnost na mladeniški mah. Jezik je takoj polizal in se spet stegnil. In sem mu daroval vse, kar sem imel. Do zadnje prosojne kapljice, ki je kanila na jezik.
Ko sem kon?al, sem opazil, da s predelne stene kaplja na tla mladeni?eva sperma, ki jo je o?itno izstreljal hkrati s tem, ko je jedel mojo. Kapljala je na velikansko lužo redkega, vodenega semena. Tresk so po?ila vrata. Ni ga bilo ve?. Zbežal je s prizoriš?a.
Nikoli ne bom vedel, kako pogosto je bil fant tam. Popolnoma jasno imam pred o?mi sliko snežno bele in enovito goste sperme, ki pristaja na njegovem škrlatnem jeziku in trenutek nato izgine. Ve?krat sem se spraševal, ali sem storil prav. ?e ne bi sperme dobil od mene, bi jo dobil od koga drugega, to je gotovo. Jaz sem bil zagotovo zdrav, vendar on tega ni mogel vedeti. Saj sem kolebal. Ko odlo?itvi mi je pomagal slogan dobrodelne družbe, ki je takrat visel v vsaki trgovini nad ži?nato košaro, v kateri je ležala kakšna kila moka, testenin in steklenica olja. Darujte potrebnim! Sledil sem pozivu. Dal sem, kar sem imel. Daroval sem zelo oseben dar. Osre?il sem oba.
Potem je ?ez no? privatizacija segla v zadnjo vas. Ko sem ?ez nekaj meseci prišel naokoli, se je tisto straniš?e iz javnega dobra že spremenilo v bifejski skret. Kjer ni bilo ve? ne svobodnega dostopa in ne pretikalne luknje. Kjer ni bilo ve? ?esa iskati.
Biksen