Travnik
submitted October 23, 2011
Categories: In Slovene
Nisem se mogel usesti in ?akati. Še stati nisem mogel pri miru. V nekaj minutah sem si po nepokošeni travi uhodil potko. Med prsti sem drobil vrši?ke, ki sem jih lomil z grmovja na robu a. Postopal se gor in dol ter metal koš?ke razlomljenih vejic med ivanjš?ice, zlatice in tiste rozaste rožice, petelin?ke ali kar so. Še šest minut do enajste. O jutranji rosi in svežini ni bilo ve? sledu. Sonce je mo?no sijalo in na modrem nebu mu je delalo družbo nekaj belih oblakov. Obstal sem. Kako mirno in zanesljivo jih nevidna sila žene po nebu! In kako hitro jih zapelje ?ez son?no ploskev. Prevzel me ve?ji oblak, ki ga je sonce presvetljevalo kot rentgenska lu?. V njegovi notranjosti so se prikazovali in pretakali obrisi skrivnostne drobovine: od kod sive in temne sence v snežni belini oblaka? Še preden je do konca zdrknil s sonca, sem moral pogledati stran. Presvetlo je bilo. Spodaj na zemlji ni dogajalo ni?. Žive meje in drevesa so stali negibno, na u so se zganile samo cvetlice, na katere so se usedali metulji in ?ebele. Mirni zrak je polnilo bren?anje mr?esa, pti?je petje in hrum iz mesta. Zvo?no ozadje je bilo enoli?no in dolgo?asno. Bil sem na trnih. In res je bilo že vro?e.
Vedno znova se lovim na limanice, ki dišijo po potu in spermi. Navadno me varujejo zdrava pamet, opreznost, zadržanost in podobne vrline, a ko na obzorju za?utim privla?nost nove izkušnje, obnemorejo kot stare tete. Ko zaslišim klic iz svojega podzemlja, nimam ve? miru. Koraki v neznano, pri?akovanje, negotovost, pustolovski gon, poviranje hormonov v krvi, š?emenje v modih – to je jedki koktajl, ki se mu ne morem upreti. Njegove omama je – preve? omamna. Kakšen mir bi imel na zemlji, ?e bi ne bilo pod menoj labirinta seksualnih fantazij! Nepreglednega in tema?nega. za katerega ne vem, kje, ?e sploh, je njegov konec. Ko tipam in iš?em pod njem, vedno znova naletim na ?arobni zidak. Dotaknem se ga, sivi zid se odpre in vame zazeva hodnik. Nov hodnik, za katerega nikoli ne vem, kam me bo na koncu pripeljal. Po tem sem zaenkrat prišel do a, na katerem sem nemirno gledal na uro. Kraj sem izbral sam. Medtem ko se je narava brezskrbno kopala soncu, je mene nekje notri malo stiskalo. Nisem imel pojma, kakšen minotaver bo stopil nanj. ?e si bo sploh upal priti iz varne teme na beli dan.
Piše, da mu je ime Boris. Nisva se še videla. Dopisujeva si od konca zime. Njegova sporo?ilca so vro?a in jaz se trudim, da bi mu bil kos. O?itno sem mu, druga?e mi ne bi redno odpisoval in pisal o svojih dogodivš?inah in fantazijah. ?as, da se sre?ava, je bil zrel, ker mi je po?asi zmanjkovalo primernega eroti?nega kuriva, s katerim sem ga dražil na daljavo. Imel sem že kakšnega športnika, a še nobenega takšnega, kot sem ga pri?akoval zdaj. Specialista.
Se ja ne boš pokakal, Boris? Daljši kazalec je prestopil polno uro. Dam ti še nekaj minut, sem si govoril. Pravzaprav sem te minute potreboval jaz. Bedak bom izpadel, ?e sem prišel sem zaman, in še ve?ji bedak, ?e bom prehitro odšel in ga zgrešil. Kakšna minuta zamude se zgodi vsakomur. Še sem hodil gor in dol po svoji potki v travi.
Je to zvok avtomobila? Je… ?e je Boris, se bo ustavil, rumene plinovodne table s številko ne more prezreti. Skozi grmovje nisem videl avta, samo slišal sem ga. Menda ni zapeljal mimo? Proti opuš?enemu kamnolomu se sredi dneva komaj kdo pelje. Ne! Zavora, škrtanje prestave, vzvratna vožnja. Madona, prišel je. Parkira. Ugasnil je motor. Tišina. Vrata. Nato tresk, ko jih ja zaprl. Tišina. Stojim v kotu a in ves napet ?akam. Seveda je možno, da se motim in da ni on. Ne, smešil se ne bom, ne bom tekel tja kot psi?ek mahat z repom. ?e je pravi, me bo poiskal, moj avto vidi, ve, da ga ?akam. Kaj je zdaj? Sekunde se vle?ejo, nobenega zvoka, ni? s ne premakne.
Hvala bogu! Skozi grmovje pripluje vonj prižgane cigarete. To je lahko samo on. Živ?en je. Zdaj me bo poiskal. Res, veje grmovja ob potki na se premikajo. Že stoji na travi! Gleda v drugo stran, vidim ga v hrbet. Dejansko se je oblekel športno, v temno moder nogometaški dres. Vsaj dokolenk nima… Jebemti športnika s cigareto! Postavico ima pa v redu… Kaj zijaš v prazno, bizgec, jaz sem tu! Kratko zažvižgam, zadovoljen sem, se mi je kar posre?ilo ujeti ton sodniške piš?alke. Naglo se obrne. Stoji, potegne še en dim in frcne ogorek v travo. Napoti se k meni. Pet korakov pred menoj se vstavi.
»Kaj zdej, Mirko?« Skomignil sem z rameni. Njegova o?ala so bila za poglede neprebojna, toda vedel sem, da me je meril od glave do pete. Me preu?eval. »Boljše zgledaš, kot sem si mislil.« Še ne kreten, ki misli, da moram biti videti kot notredamski zvonar, ?e znam v mejlu napisati pet povezanih stavkov. »Naj si še jaz ogledam tebe.« Stopil sem k njemu in z obema rokama pazljivo prijel za držala o?al. Takoj me je zgrabil za zapestja. Njegov prijem je bil vlažen, prijel me je narahlo, toda v miru teh rok sem ?util mo? in željo po obvladovanju. »Bom sam.« Jaz sem izpustil okvirje, on moje roke ter si sam snel nao?nike. Hmmm! Dober pogled. Zaresen. Steklen od želje. Za svojih tri in trideset let bi lahko bil v obraz manj zdelan, toda prežarjala ga je pohota, ki mi je bila vše?. Sem ni se prišel izgubljat ?asa, prišel je po orgazem po svoji meri. V o?eh sem mu videl, da ima trdega. Segel sem v mednožje. Ni in me ni razo?aral, meso v telovadnih hla?kah je bilo nabreklo. Ko sem se ga dotaknil, ja trznil, a se ni umaknil. Nasprotno, porinil mi ga je v dlan. Ni umaknil pogleda. Na svojem mednožju sem za?util roko. »Konkretno!« me je pohvalil.
Užival sem v merjenju mo?i. Vše? mi je bila modrina o?i in vše? so mi bili njegovi temno rjavi, skoraj ?rni lasje. Vše? mi je bil ?rni narastek brade. Danes se ni obril, dan dopusta je vzel zares. ?e je izbiro dresa naštudiral, je dobro naštudiral. Modra je bila modra njegovih o?i, ?rna obroba na izrezu majice in na robu rokav?kov je ponovila barvo las. Vro?e in potno rajsko meso, ki sem ga tipal skozi tanki dres, me je silno zdražilo. Z zadoš?enjem sem svoj moški argument, mu?en v tesnem objemu hla?, nastavljal njegovi dlani. Zaradi mene bi lahko v tistem trenutku kon?ala, bi imel dovolj za štirinajst dni.
Za?el se mi je približevati z ustnicami. S kadilcem ne! »Ni šans, Boris! Sva se druga?e zmenila.« Malo sem se odmaknil in s prstom pokazal navzdol.
Potem se je zgodilo v trenutku. Tresnil sem v travo, obležal na hrbtu in zeval kot riba, ko sem nekaj trenutkov zaman skušal zajeti sapo. V sebi sem se podelal od šoka in strahu. Mirko odklenkalo ti je! Si ga našel nazadnje … Boris je že sedel na moji medenici, me zgrabil za zapestja, tokrat zares krepko, in mi jih brez odpora položil v travo ob glavi. Ne, to ni bil trenutek za boj in ne za beg. Modro nebo z belimi oblaki je zakrila Borisova glava, ki se je spuš?ala k meni. Napol ?ez usta in napol ?ez lice mi je prilepil en velik, moker cmok. Bljak! A glej vraga: kljub strahu, odvratnosti in ob?utku obupne nemo?i me je dotik neobrite, bodljikave brad zaš?emel. Odmaknil je glavo in se zarežal. »Ne se bat’, Mirko. Sam priden bod’.« Meni ni bilo smešno. Zabredel sem, psihopatu sem prišel v roke. Skozi glavo so mi že leteli naslovi iz ?asopisne ?rne kronike – a zakaj, ?e jih ne bom nikoli ve? videl? Nekoliko mi je odleglo, ko mi je spustil roke. Zvlekel mi je majico izza pasu in šel z dlanmi ?ez trebuh do prsi. Opogumil sem se in si obrisal slino z obraza v rokav. »Kako si se usral! Nisi nikoli treniral borilnih veš?in?«
Saj besednega odgovora ni pri?akoval. Zatipal je moji bradavici. H kateremu priprošnjiku naj se obrnem, da pridem od tod živ? In kaj naj obljubim v zahvalo, da tudi zdrav? Ampak tip je znal. Naslonil se je na moje prsi in gnetel bradavici z ob?utkom. Kljub podrejenemu položaju, ki ga nisem vajen, se mi je ?udežno vra?ala volja do seksa in življenja. Vnovi? mi je zakljuvalo v mednožju. Kaj bi, klonil sem pred užitkom. Pobral sem svoje še mehke roke in se oprijel njegovih. Kljub temu, da je imel mo?no brado, so bile njegove lakti gole. Drsel sem po njih, od prstov h komolcem in nazaj. Nato ?ez komolce in se zaril pod rokav?ki navzgor. Pod kožo sem ?util polne, napete mišice. Ležal sem z glavo vznak, v vrat me je bodljikala trava. O?i sem zaprl in se predal užitku, ki ga je stopnjevalo ritmi?no podrsavanja Borisove zadnjice po moji erekciji. Pravijo, da upanje umre zadnje. Ne bo držalo. Moja dovzetnost za užitek se lahko z njim meri…
»Kam si mi prej kazal s prstom? A?« Spravil se je z mene in sédel v travo tako, da so mu moje napol iztegnjene noge po?ivale v naro?ju. Prekrižal sem roke pod vratom in ga gledal. Lotil se je mojih vezalk. Najprej je odvezal pentljo na enem telovadnem copatu, nato na drugem. Se vrnil k prvemu, razrahljal vezalke in me sezul. Copat je z opetnikom zataknil pod brado in si ga poveznil ?ez nos in sploh ?ez cel obraz. Pišuka! Vdihoval je globoko, na cela plju?a. Ob straneh copata sem opazil, da ima o?i zaprte. Ej, ta jemlje to zares. Ostanki strahu so ?udežno izginili, ker sem intuitivno za?util, da sem z vonjem svojih telovadnih copat spet pridobil mo? nad njim. Potem mi je sezul še drugega in izmeni?no vonjal prvega in drugega in prvega… Izraz Borisovega obraza je bil nekoliko blazen, a tako prevzet in po otro?je sre?en, da mi je vlival zaupanje. Godel in vzdihoval.
Potem je copate odložil in k obrazu odnesel moji stopali, obe hkrati. Dvignil sem se v polsede? položaj in se za hrbtom uprl na roke. Dogovorila sva se, bom imel oble?ene bele teniške nogavice. Prevohal mi je onogavi?ene noge z vseh koncev, ki jih dovoljuje anatomija oziroma gibljivost sklepov. Mi slekel nogavice. Levo stopalo je prijel z obema rokama, ga dvignil skoraj do višine o?i in ga božal s pogledom. Boris, nikoli ni še nih?e gledal s takšno pobožnostjo! Morda kdo mojega ti?a, ki je lepo raš?en, nikoli pa kašnega drugega telesa dela. Stopala? Vsak dan hodim po teh svojih stopali, jih tla?im v obutev, izpostavljam potu, vro?ini, mokroti, mrazu. Da so lahko nekomu svetinja? Ob?utki v meni so bili mešani. Ko se je nogice nagledal, jo je nesel v usta. Lizal in prelizal je vse koti?ke in medprostor?ke med prsti. Z jezikom ni bil mehkužno nežen (s tako mehkim in podmazanimi delo telesa itak ne moreš biti grob), kar mi je pomagalo, da sem obvladal žge?kalni refleks. Predal sem se zares novimi dražljajem. Ko je sesal nožni palec, sem imel ob?utek, da se mi z jezikom dotika glavi?a. Z rokami sem se odrinil in sklonil naprej, da sem mu izpod napol elasti?nega blaga izmotal ti?a in jajca. Lep pogled: ?ez modre športne hla?ice se je iztegovala korenina, vsa napeta v glavico, že na travi pa sta po?ivala otekla, masivna pirha. Ko je izpustil levo in se lotil desne noge, sem oslinjeno stopalo položil na njegovega ti?a. Z malo vaje sva se ujela. On mi je sestal prste ne nogi, predvsem palec, jaz pa sem v enakem ritmu zategoval kožico na njegovem udu, ki sem ga prijel med nožni palec in kazalec. Da sem mi ni izmaknil, sem ga s celim stopalom pritiskal k njegovemu telesu. Kako nenavadno!
Boris je povsem padel v špil in hlastno, napadalno lizal in sesal. Boj ko je on stopnjeval, z ve? žara sem mu jaz vra?al. Za?util sem, da bo kar kon?al. Ta tip o?itno ni navajen ?akati in se meniti za drugega. S težavo sem si odpel zadrgo in kavbojke potegnil toliko navzdol, da se sem se prebil do svoje kite in se pri tem trudil ohranjati dražljaj na Borisovem udu. Pogled na mojega kurca je dal Borisu zadnji pospešek do orgazma. Še preden sem lahko svojega zares prijel, se je za?elo ulivati iz njegovega. Kot blazen je tla?il v usta vse moje prste hkrati, jih sesal in grgral, jaz pa sem z drugo nogo prestregal njegovo spermo in jo mencal med nožnimi prsti, cedila se mi je po podplatu in nartu. Kakšen ?uden bljak in mnjam!
Boris je za nekaj hipov obnemogel, odložil mojo nogo in velel: »Daj mi ga sem!« Že se je sklanjal k mojemu mednožju. Na hitro sem potegnil kondom iz zadnjega žepa. »Zakaj to?« »Da se ne boš zadavil od moje sperme. Baje je grenka.« ?e bi si upal, bi mu povedal, da si želim še kaj drugega. Doslej je bilo vse podrejeno njemu, konkretne akcije sem si želel tudi jaz. »Daj hitro!« Že me je imel v ustih. Obdeloval me je z ihto, ob kateri sem se za?el nemudoma dvigovati v višave. Kako vro?a so usta, ki znajo. Ospermljeno nogo sem imel še vedno v njegovem mednožju. Ker se je sklanjal k meni, nisem mogel videti njegovega bogastva, sem pa s podmazanimi prsti ?util še vedno trdi ud. Mimo tistih ?udovitih jajc sem zdrsnil v stik njegovih ritnic. S spolzkim palcem sem drsel naprej in nazaj. Boris mi je dal z godenjem, ki je mejilo na ren?anje, vedeti, da delam prav. Ne vem, kakšen register je preklopil v svojih usti, a dražljaja nisem mogel ve? zadržati. Orgazem se mi je kar sprožil in me s strašanskih pospeškom za nekaj hipov zalu?al v sfere. ?udežne sekunde, trenutki, ko izginem s tega sveta!
Ko sem se spet zavedal, je Boris sla?il kondom z mojega ti?a. »Ne premikaj!« in mi je nogo, ki ni bila ujeta v njegovem mednožju, pokr?il ter namestil med naju. Prste na njej je prelil s spermo iz kondoma. »Jaz moram še enkrat.« Z desnico je zgrabil ti?a, z levico utiral spermo v moje stopalo, gledal kot lunik in pogledu primerno masturbiral. ?e ni ta ?lovek blazen? Ne malo, kar precej blazen je. In jaz ti ne bom ostal dolžan! Spet za?el drseti s palcem po njegovem ritnem razporku in poiskal to?ko, kjer je bil najbolj ob?utljiv. Še vedno je bilo vse spolzko in gladko, zdaj tudi od potu, ki je v sragah tekel po obeh.
»Pizda, Mirko, ti si za oženit.« Spustil je ti?a. Malo se je dvignil, pod seboj zgrabil za moje stopalo in ga postavil pokonci. Nastavil je nožni palec na svoj anus. Druge prst sem pokr?il, kolikor sem jih mogel. »Drži! In ne trzaj!«
In je za?el sedati nanj. Ni bilo enostavno ne zame ne zanj, a se je nataknil. Z vso težo je pritiskal navzdol in jaz ne bi bil jaz, ?e z ujetim palcem ne bi krožil in migal po njegovem drobovju. Prste svoje levice je posilil med moje nožne prste, ki jih je prej zalil s spermo, in jih, kolikor je izmuzljivi preliv dopuš?al, ?vrsto držal. Z desnico je spet poprijel svojega ti?a in v nekaj trzljajih drugi? kon?al. Hropenje se je tokrat stopnjevalo od glasnih a-jev do bikovskega rikanja, s katerim je pospremil zadnje kaplje, ki so letele v poteptano travo.
Potegnil sem noge k sebi, si obrisal pot s ?ela in legel vznak. Ne, tega si nisem tako predstavljal. Predvsem ne tako divje. Potem sem se obrnil na bok, glavo oprl na komolec in ga gledal. Iz zadnjega žepa na hla?kah je vlekel pome?kano škatlico cigaret in eno prižgal. Sedel je na pome?kani travi, zrl v daljavo in globoko vlekel. Ni? ni rekel in jaz tudi ne.
Zdaj je bil videti kot kar privla?en, a zelo navaden moški svojih let, toda v ušesih mi je še odmevalo njegovo rikanje. Slišati se je moralo do trgovine, še dobro, da sva ostala sama. Res, nekaj bikovskega je bilo v tem ?loveku. Spomnil sem se, da sem ob ?akanju nanj marnjal o minotavru. Ga morda nisem sre?al? Oh, ta znamenja.
Dal mi je vetra, ta poli ?lovek – poli bik. Po tistem, ko je na naglo odšel, se mi ni ve? javil. Nikoli. Kar mi je bilo v olajšanje. Do kraja nenavadne seanse ne bom pozabi in Strahu, ki mi ga je na za?etku nagnal v kosti, tudi ne. Priznam, od takrat sem bolj pazljiv, ?eprav še vedno rad pustim za seboj stla?eno travo na majskem u. Le dejavnost in družbo izbiram na bolj konvencionalen na?in.
Biksen