Ekspres
submitted October 23, 2011
Categories: In Slovene
Bil sem bruc in sem hotel v enem dnevu videti ?im ve?. Cel dan sem bil na nogah, pretekal sem ves možne trge, razstave in knjigarne in bil temu primerno utrujen. Komaj sem ?akal, da bom lahko na poti proti Ljubljani zadremal. Vlak je odpeljal iz Zagreba okoli enajste zve?er. Bil je bil skoraj prazen in ni bilo težko najti praznega kupeja. Usedel sem se v kot pri vratih in se kmalu potopil v dremež.
Na meji so me zbudili uniformiranci, opravili svoje delo in izginili. Ko so se koraki po vlaku umirili, je vstopil mlad moški. Moral je biti sredi dvajsetih, pet let starejši od mene. Dvignil je potovalko in jo odložil na polico nad sedeži. Opazoval sem ga. Ko se je obrnil, je to zaznal in mi med sédanjem pomežiknil. Pa kaj še! Zaprl sem o?i, prekrižal roke in zaprl o?i, da bi ?im prej spet zaspal. Poslušal sem, kako si je odpel in odložil jakno, zagrnil zaveso na steklih proti hodniku in nato obmiroval na sedežu. Nisem mogel takoj zaspati. Priprl sem o?i. V gostem polmraku sem v miru premeril obrise njegove sede?e postave. Lepo raš?en, širok v ramenih, vitek. Ve? sprva nisem videl. Nato se mi je pogled privajal na temo. Spreletelo me je, ko se mi je zazdelo, da sem iz nerazpoznavnosti teme za?util pritajeni sij njegovih o?i. Samo zazdelo, gotov nisem bil. »Saj ne more vedeti, da ga gledam,« sem si rekel v mislih. Zaposlil sem se s tem, da sem si na temnem polju njegove glave zamišljal poteze njegovega obraza, kolikor so mi ostale v spominu od prej, ko je vstopil pri lu?i.
V nekem trenutku ni bilo ve? dvoma: skozi priprte o?i me je motril. V sebi sem za?util napetost, a se nisem premaknil, opazoval sem ga naprej. Sedel je samozavestno, na široko. Sklenjene roke s staknjenima palcema so mu mirno po?ivale pred telesom. Njegova levica se je odmaknila in zdrknila nižje. Precej visoko v koraku se je po?asi popraskal. Naj me vrag, ?e mu pri tem obraz ni trznil v nasmešek. Presneti mrak! Za?util sem drobne mravljin?ke, ki so mi sprehodili po hrbtenici. »Bedak!« sem rekel samemu sebi. Da bi to lahko kamorkoli vodilo, sploh ni prišlo v poštev. Bil sem spodoben mladeni? z romanti?nimi nazori o ljubezni in seksu. Zaprl sem o?i, z globokih vzdihom odgnal neumne misli, se znova skušal ?im bolj udobno namestiti v kotu, se predal zibanju staromodnega vlaka in zadremal.
Za?el me je zbujati ?uden ob?utek. Otrpnil sem. Mednožje! Tip me je skozi hla?e gladil po mojem napetem ti?u. Dramati?nemu trenutku šoka je sledilo iskreno samopriznanje: »Ah! Kako to gódi…« Nisem se mogel ve? delati, da spim. O?i sem imel še zaprte, ko sem ga lepo po?asi prijel ?ez roko. Zatipal sem tuje prste s poudarjenimi ?lenki. On je božal naprej, kot da ni ni?, jaz pa sem svoje prste namestil med njegove in njegovo dlan odlo?neje pritisnil k moji erekciji. Zaznal sem, da toplota ob mojem stegnu izvira iz njegovega bedra. Desnico sem odlepil s hrbta njegove roke in lepo po?asi oddrsel iz mojega mednožja do njegovega stegna in tam ?isto po malem, milimeter po milimeter, navzgor. V pregibu sem zatipal zadrgo na robu leže?ega zavihka odpetih hla?. Splezal sem ?ez in prišel do kosmatine, goste in ?vrste. S konicami prstov sem zdrknil nižje, kjer je bila dlaka vlažna od potne sparine, in zatipal koren njegovega trdega moškega mesa. Šele takrat sem odprl o?i in ulovil njegov pogled. Glavo je imel ?isto blizu moje, tako da sem ?util njeno toploto. Pogled mi je pravil: »Prebral sem te. Vem, ?esa si želiš. Ostani miren. Predaj se mi. Uživaj.«
Jaz sem bil predvsem zmeden in nedopovedljivo zdražen. Z moškimi sem bil prakti?no še nedolžen, zato je ta nenavadna situacija povsem pogubila mojo razsodnost. ?util sem žgo?i ogenj v dimljah, gledal sem žarenje v o?eh neznanca, ?util sem trzajo?e meso med njegovimi nogami. Spustil sem pogled do njegovega razkoraa. Nad pestjo, v katero sem vklenil njegov ud, je segalo še za vsaj tri prste njegovega mesa. V poltemi nisem razlo?il barv, toda ?util, da ta re? razbeljeno seva, da sije energijo, ki se ji ne da upreti.
Neznanec se še vedno sedé nekoliko odmaknil in mi za?el odpenjati zadrgo. Ko je planil na prosto moj ponos, je naglo pokleknil pred mene in ga brez odlašanja pospravil v usta. Bil sem paraliziran od naglice, presene?enja in nepopisno prijetnega, dotlej nepoznanega ob?utka. Moje moško meso v tujih moških ustih… V malih možganih mi je zavrelo, kot zavre olje v cvrtniku. Vlak je drvel skozi no?, vse je drhtelo in se treslo, lovil sem sapo in globoko dihal, da ne bi prehitro strmoglavil v orgazem, in da bi ta ?udež trajal in trajal. Ko je mladi moški zaznal, da sem že zelo dale?, je vstal in mi brez besede in z brezprizivno dolo?nostjo zaril svojo meso v usta. Stemnilo, dobesedno stemnilo se je dobesedno pred o?mi. To ni bila tema, ki nastane, ko ugasneš lu?, to je bila notranja tema, prosti pad v globine nagonskega. ?e bi takrat vstopil sprevodnik, ga ne bi niti videl niti slišal. Mož me je z rokama zgrabil za glavo me nabijal v usta. Dobesedno nabijal. Jaz sem bil povsem iz sebe, ?e sem sploh bil, ?e sem sploh še obstajal kot jaz. Moj edini spomin je ekstaza, lovljenje sape in ritem, neusmiljeni praritem, ki je kljuval vame. Ritem, ki je bil od mene neodvisen, kot ritem koles v vlaku, ki udarjajo sama zase v vedno enakih presledkih. Bil sem mu na voljo, služil sem tuji sli, njegovi ali vesoljni, bog ve ?igavi, in se sam cvrl v svoji. Adijo pamet. Tipu je za?elo prihajati v moja usta. V?asih se iz radovednosti spraševal, kakšen okus ima tuja sperma. Zdaj sem jo dobil toliko, da sem jo komaj sproti požiral. Goltal. Edinkrat v življenju. Ko je kon?al, je rokohitrsko pospravil svoje premoženje v hla?e, se režal ko ma?ek, mi šel s prsti v lase in mi glavo za šalo sunil vznak. »Serbus!« in je izginil iz mojega življenja.
Vlak se je zaustavljal, bil je Zidani most, jaz sem sedel v kotu kupeja. Komaj sem razumel, kaj se mi je zgodilo. Ko je vlak spet speljal, sem šele za?el okušati spermo. Bila je brez pravega okusa, nekako bljuvna, samo vlekla se je. Pravzaprav veliko razo?aranje. Nih?e ni vstopil, niti mimo kupeja ni zdrsnila nobena senca. Ko je vlak spet zdrvel v no?, sem stopil k oknu, ga odprl, se nagnil ven in potem v no?ni veter pljuval in hrkal, kar se je dal spravit ven. Ko sem si s?istil usta spolzke, vle?ljive sluzi, sem bil že toliko pri sebi, da sem si rekel: »Fant, to je bil dogodek tvojega življenja.«
Svoje meso sem imel še vedno zunaj, zgrabil sem ga v roko, stal pri odprtem oknu in ob mislih na svoje prvo zaresno moško-moško doživetje žorgal ko nestvor. Prišlo mi je v curkih. Šlo je po šipi in po poli?ki, vse sem postreljal s spermo. V fantovskih letih se mi je sperma vedno pocedila -saj se ni niti imela kdaj nabrati-takrat, v tistem vlaku, mi je pa prvi? brizgala gosto in dolgo, kot gasilcu. Uredil sem se, zaprl okno in sedel nazaj na sedež. Gledal sem sledove svojih curkov na šipi in poli?ki, ki so se uteko?injali in v kapljicah po?asi drseli navzdol. Tablica z napisom »Ne nagibaj se skoz okno« in njegovimi tremi prevodi je bila vsa objokana. Ja. Na nov na?in sem postal moški.
To je bila moja iniciacija. Po nekaj urah omamljenosti me je za?el razžirati strah. Kaj, ?e sem kaj staknil? ?e sem imel v ustih majhno majceno ranico, je ob nepopisni koli?ini sperme hivov virus zagotovo našel pot vame. Strah ime velikanske o?i. Tretji teden sem bi že ?isto pre?. Šel sem se testirat. In spoznal ?are anonimnega testiranje. Prvi, na katerega sem naletel, je bi oblikovalec iz firme, kjer sem delal med po?itnicami. Delo sem dobil, ker je tam zaposlen stric. Seveda me je prepoznal. Rekel ni ni?. On je gledal v prazno, jaz pa v tla. Potem: klop, klop, klop, klop: »Ja živjo, kaj pa ti tukaj delaš?« Cokel?ki, v njih nogice v belih hla?nih nogavicah. Dvignem pogled: modro krilce, uniforma medicinske sestre, v njej sošolka iz osnovne šole. Vse kri mi je butnila v glavo. Ni? nisem spravil iz sebe. »Ma ja, saj se vsakemu zgodi.« In je odklopotala naprej. Ona že v poklicu, nisem prezrl prstana, torej že tudi poro?ena, jaz pa tam z velikanskim napisom na ?elu: »Peder.«
Takrat izvidov še ni bilo v enem dnevu. Kaj vem, ali je bilo treba ?akati dva ali tri tedne. Trajalo je neskon?no dolgo. Prva misel zjutraj in zadnja zve?er: »Kaj bo?« Hvalabogu je bilo vse v redu. Temeljito sem premišljeval o svojem bodo?em spolnem življenju. Že res, da nisem staknil hiva, toda trajno sem se okužil z drugim virusom: s strašno frapiranostjo nad moškim mesom in nad nenavadnimi situacijami, kjer se lahko zgodi to in ono. Ni me pretreslo, da sem se zapletel z moškim – se mi je zdelo, da se mi bo to prej ko slej zgodilo. Pretreslo me je, da sem bil na to popolnoma nepripravljen.
So sile, v rokah katerih sem igra?a. Nikoli se nisem slepil, da lahko pred svojimi strastmi pobegnem. Igro sprejemam, vendar se ji po lekciji z polno?nega a ne prepuš?am ve? na slepo. Igram jo, a jo ho?em tudi voditi. A ja: po tistem niti po mleko v merkator ne grem ve? brez kondoma. Vsaj tu se imam v oblasti.
Biksen