Burš
submitted October 23, 2011
Categories: In Slovene
Odrasla leta prinesejo s seboj telefonske številke. Takšne, ki jih zavrtiš in ti on ali ona drugi strani ne re?eta ne. Sošolci, nekdanji sodelavci in znanci plezajo na položaje. Koristno je poznati ljudi. Vendar socialne mreže ne delujejo same od sebe, vanje je treba vsaj malo vlagati. Recimo tako, da sprejmeš vabilo na piknik kolegov iz bivše službe. To je bil zdaj vir moje slabe volje. Že dvajset minut sem blodil po poteh ob reki in iskal prostor za piknik, kje naj bi se zbrali. »Saj veš, druga ali tretja cestica, do konca, tam nekje.« Figo vem. Druga ali tretja? In kje »tam dol« in kje »tam nekje«? Kot zakleto sem pustil mobilni telefon v avtu. Padal sem v podobno razpoloženje kot takrat, kadar se mi spunta ra?unalnik. Ne prenesem ra?unalnikov, ki ne delajo. In navodil, ki to niso.
Živega krsta nikjer. Kaj, ?e sem zamešal datume? Naj bo kar koli že, grem še dvesto metrov po cestici, ?e ne bo ni?, se vrnem k avtu in razjasnim zadevo po telefonu. Tako lepo sobotno dopoldne, jaz pa se kisam! Ali ni neumno, da si pustim skvariti pomladni dan? Konec aprila je bil, vreme je bilo toplo, ?e že skoraj vro?e, nebo modro in ?isto, sonce veselo. Hodil sem torej po cestici in se skušal razvedriti s tem, da sem gledal migetajo?e vzorce svetlobe in sence, ki sta jih na tla risala sonce in vedno nemirno listje v krošnjah. Bren?anje mopeda za mojim hrbtom. Kdo razen mene še kaj iš?e v tem zapuš?enem gozdu ob reki? Ko je bil že tik za mojim hrbtom, sem se ozrl. Mlad v modrem kombinezonu. Že je bil mimo. Gledal sem ga v hrbet. Na prtljažniku ?elada, na njegovi glavi ?upa plavih las, ki so se tresli v neenakomernem ritmu slabega makadama.
Kaj? Ne, to ne more biti. Ozrl se je. Sveta pomagalka! ?udno me je spreletelo po hrbtu in zmravljin?ilo po udih. Cesta je zavila, izginil mi je izpred o?i. Še dve sekundi in zoprno, zategujo?e oglašanje mopeda je spustilo obrate in utihnilo. Ustavil se je. V trenutku mi je postalo vro?e. Ampak zakaj? Saj to je dale? o »tistih« placov. Tako ?udno mi je bilo, da sem na ?elu za?util pot. Kaj se dogaja?
Ko sem stopil izza ovinka, je napeljeval klju?avnico skozi moped in ?elado. Kakšen prizor: službeni kombinezon s predpotopnim logom nad srcem in na ramenu, in svetlo modri, tudi predpotopni Tomosov moped. Je pobegnil s sre?anja starodobnikov? Ujel sem njegov pogled. Ne, ni. Bil je zelo preprost fant. Z zelo preprosto željo v o?eh. »Mirko, zakaj se ti to dogaja?« sem vprašal samega sebe. Mlademu juncu, morda staremu dvajset let, je v modrih o?eh pisalo, da je prišel sem po tisto. Ja. In po ni? drugega.
Ko sem bil tik ob njem, je ravno zaklenil klju?avnico in me spet pogledal. O?i, modre kot nebo. Pogled, ki se je utapljal v želji, je bil že kar malo odsoten. Marija pomagaj! Kakšna mesnata, sveža, so?na stvarca. Kakšen zadetek. Ali res lahko dobim tega a v roke? Je mogo?e, da si je izbral mene? Zakaj le?
V?asih ni dobro preve? razmišljati, treba je ukrepati. Vem, ker sem zapravil veliko priložnosti zaradi neodlo?nosti. Kar je stvar trenutka, je treba izkoristiti v trenutku. Na prvem odcepu sem zavil na stransko stezo. Ni vrag šel za mano. Tako na hitro? Prehodil sem divje, bode?e grmovje, v glavi mi je tolklo, po trupu ste me polivala izmeni?no vro?ina in hlad, v hla?ah mi je utripalo. Kjer se je svet odprl, sem obstal. On tudi. Stala drug pred drugim. Roke sem imel s palcema zataknjene v žepe. Bova kar tako ?akala, da mineva? Desnico sem spustil in si pogladil nabreklino na hla?ah. , ki je stal kot lipov bog, z negibnim obrazom, plavimi lasmi, po?esanimi na pre?o, se je z modrimi o?mi zatopil v moje mednožje. In segel k svojemu mesu.
Kaj je, mali? Menda se nisva prišla od dale? gledat? Uprl sem pogled v njegov obraz in pazljivo pristopi. Ni dvignil o?i, ki jih je fiksiral na obris mojega uda. Lica bledopoltega plavolasca so bila marogasta od rde?ice. Segel sem in ga prijel za kajlo. Ni trznil, samo svojo roko je umaknil. Nenavadno, nobene želje ni pokazal, da bi se on dotaknil mene. Kaj zato, bistveno je bilo, da sem imel jaz dostop do njegovega železa.
Po?epnil sem predenj in tedaj se je le zganil. Za?el je spuš?ati zadrgo, a mu ni šlo gladko, zatikala se mu je. Imel sem ?as porazmisliti o modrih kombinezonih. Kako so me vedno dražili! Posebno dejstvo, da odprejo tako globoko, kolikor je treba, da moški prosto razpolaga s svojim orodjem. Kombinezon je pravzaprav ena sama zadrga. Vsem na o?eh, vsem v opomin, da se lahko moški z eno potezo spremeni iz delovnega živin?eta v spolno žival. Kombinezonska zadrga je simetrala moškega telesa, je povezovalna linija med obema centroma moške mo?i. Do tretjine odprta je izložba moških prsi in prav toliko pokaže kot skriva. Vse te misli so mi letele skozi zavest, ko se je boril z zataknjenimi zobci na višini žli?ke. Videl sem že, da pod modrim platnom ni imel spodnje majice. Je le uspel. Napredoval je do popka, kjer se je pokazala sled svetle dlake, pokazal se je zgornji rob belih spodnjic, pod katere je sled zginila. Ko je zadrgo spravil do konca, se je na belih spodnjicah bo?ila lepa, klobasasta izboklina. Nisem odlašal, izvlekel sem njegovo žezlo, ki ga je mati rodila, da bi vladalo kakšnemu okroglemu predmestnemu dekletu, in si ga z naslado ogledal. presneti, kako si lepo obdarjen in okrašen! Že sem imel v rokah kondom – konec koncev sem prišel na piknik – in mu ga nasvaljkal in se vrgel na fafanje. Toliko že vem, da faf odpira pot do fuka in tega plavolasega a nisem hotel spustiti, dokler ga ne bi vsaj poskusil nabrisati.
Strastno sem se trudil, se davil in skušal z vsemi triki ugotoviti, kje ima mladi mož šibko to?ko in kdaj ga bo streslo. Pa ga ni. Ni trznil, ni se zganil, ni zavzdihnil, ni zasopel. Kot da obdelujem ti?a nekomu drugemu. To je moralo trajati debelih pet minut. Ni? ve? mi ni bilo jasno. Navdušenje me je minevalo. Nisem razumel. ?e se spustim v seks, ho?em, da ogenj zajame oba.
Pripravljal sem se, da vstanem, mu re?em adijo in grem, ko se je tip brez vidnega povoda zasukal, si slekel rokave vražjega modrega kombinezona z ramen in rok, ga pustil pasti do gležnjev in potegnil spodnjice do kolen. Božansko dejanje, sanjski pogled! Res junec in pol, široka ple?a, mo?an hrbet in krepke miši?aste noge. Potem se je razkora?il, kolikor so mu spodnjice dopuš?ale, se z rokami uprl ob kolena in mi nastavil belo, ?vrsto, z blond dla?icami poprhnjemo rit. Stal je trdo in nerodno, bil je kot kak poskusni mav?ni odlitek, ki ga naredi študent kiparstva na za?etku svoje u?ne poti. Obstal je negibno in tiho kot kamen.
Moj ti?, ki ga je zaradi naveli?anosti ?vrstost že zapuš?ala, je okamenel. S nemirnimi rokami sem izpulil iz žepa drugi kondom, si ga navlekel, ti?a navlažil s potom, ki je u v kapljicah nabral na ritnicah. S konico ti?a sem zdrsnil po ritnem razporku, dokler nisem za?util, da sem na pravem mestu. V nekaj zelo po?asnih porivih sem se zasidral vanj. Dva vzdiha, to je bilo od fanta vse. Porival sem tako in druga?e, skušal sem ga malo omeh?ati, zanimirati, pritegniti v akcijo, a se junec ni odzival. S kom seksam, s teboj ali z nekom tretjim? K vragu, blondinec! ?vrsto sem ga zgrabil za boke in za?el porivati, kakor se je meni zdelo. Bom pa? poskrbel zase. Stopnjeval sem hitro in za?elo mi je že prihajati, ko je v enem od mojih odlo?nih sunkov izgubil ravnotežje. Ne vem, kako je šlo, toda pristala sva na tleh: on je bil na vseh štirih, jaz pa sem na njem visé kon?eval. Živemu ?loveku se marsikaj zgodi. Ko je za?util, da sem zaklju?il, se mi je izvil, vstal, si snel kondom, poln sperme (kdaj in kako mu je prišlo, ne vem) in ga zalu?al v koprive. Si s hrbtom, obrnjenim proti meni, si je potegnil na rit gate in nato oblekel kombinezon. Odkorakal je, ne bi me bil pogledal. Kaj šele pozdravil.
Sedel sem na tleh in po malem se mi je meglilo pred o?mi. Lovil sem obris modre postave, ki je izginjala med grmi in drevesi. Po nekaj trenutnih je bil kondom na mojem ti?u edini materialni dokaz za to, kar se je zgodilo. Da se je videlo ?ez zelene travnike, ki so valovili v vetru, do obvoznice, sem opazil šele takrat. Malo mi je bilo mar. V daljavi se je pojavil moped, ki je v aprilskem soncu bren?al proti mestu. Moj , moj kombinezonski sr?ek pelje svojo nabrisano ritko nazaj v službo. Kaj takšnega! Malo daljšo malico si je naredil, verjetno se bo moral izgovarjati pred šefom. Se bo že znašel.
Jaz sem kar sedel. S polnimi plju?i sem pil topli, prijazni zrak in s pogledom, zarosenim od orgazemske mokrote, zrl v lesketajo?i se zelenje. Kako sem se že znašel tukaj? Seveda, socialna mreža. Nemi, anonimni kombinezonski ne sodi vanjo, a nisem imel ni? proti temu, da se mi je prikazal. O?itno mi ga je poslala božja previdnost, da bi mi ostal ta prelepi pomladni dan za dolgo v spominu. Stvarstvo, ti si nepredvidljiva ?arovnija.
Biksen