Dvajset
submitted October 23, 2011
Categories: In Slovene
Nekoliko je pomajal z glavo in ni premaknil o?i z mene. »Kje si hodil pred imi leti?« Jaz sem gledal njega, ki se ga ne morem do konca nagledati. Ki ga ne morem zares zapopasti. Ki mi ostaja uganka. »Pred imi leti? Joj, pred imi leti… Takrat sem gorel v ognju svoje vélike ljubezni, ljubezni mojega življenja. ?e bi se takrat spotaknil ?ez tebe, te ne bi niti opazil.«
S komolci je objemal kolena, z dlanmi po?ival na njih, z brado se je naslanjal na iztegnjeni palec. Gledal me je z nespremenjenim izrazom obraza. »Sploh pa, Igor?ek, ti si bil takrat mulc. Ne moreš se pri osemnajstih zaljubiti za celo življenje. In jaz sem bil pred imi leti druga oseba, nisem bil isti, kot sem danes. Vmes se mi je veliko zgodilo. Veliko vsega.«
Popravil sem si blazino pod glavo in rameni. Zbrano me je poslušal, zato sem nadaljeval. »Veš, za zadnji rojstni dan me je obšlo spoznanje, da se bom staral. Ironija usode, da se zdaj po?utim mlajšega kot kdajkoli prej. Svoboden sem, poznam se. Svet mi leži pred nogami, lahko izbiram, postavljam pogoje. Ampak, ali ima to kakšno težo? Pomisli: ?e bi jih jaz imel 50 in ti teh svojih 38 – misliš, da bi me takrat v no?i vprašal, ali grem s teboj?« »Poslušaj, ljudje so po štiridesetem lahko videti tako kot ti ali pa tako…« pomol?al je. »Da niso za nikamor. Vem.« »Ja.«
V?asih me gleda na poseben na?in, kot da s pogledom brodi po moji notranjosti. »Ampak ti nisi nikoli izgledal boljše. Bil si mlajši, ja, ma nisi bil boljši. Nisi bil bolj fejst.« Presenetil me je. »Od kod ti to?« »Vem.«
Nimam pojma, po ?em sklepa. Mo?no intuicijo ima. S kombinacijo intuicije in jajc mi gre do živega. Sre?en sem, da sem ga sre?al. Prav ima, nikoli nisem bil videt kaj prida, na svojo sliko ne bi nikogar dobil. Verjetno ima moj videz zdaj res ve? karakterja kot kdaj prej.
»Recimo, da imaš prav.« Spustil je kolena in sédel po turško. Z levico je oprl pred sebe in s konicami prstov desnice zdrsel od mojih gležnjev ?ez me?a in kolena do stegen. »Super noge imaš.« »Ti vidiš takšne.« »Seksi si. Madona, kako si seksi.« »Daj!« Nikoli ne vem, kako resno naj ga vzamem. »Pridi sem.« »Moment!«
Potegnil je k sebi brisa?o in si s ti?a obrisal ostanke sperme. Nastavil sem roko, da mi jo je podal, tudi jaz sem jo potreboval. Nato se je spustil k meni. Se oprl na komolce. Prijel sem ga za zatilje in mu šel od spodaj v lase. Staknila sva se z ustnicami. Nikamor se nama ni mudilo. Imel sem že otekle od vsega, kar sva po?ela v pretekli uri, in ta ote?enost mi naredi ustnice ob?utljivejše, tako da so poljubi trikrat slajši kot sicer.
Nato je legel vznak ob mene. Obrnil sem se na bok, naslonil glavo na svoj nadlaket in ga gledal. Želim ga gledati. Tako malokrat se vidiva. La?en sem ga. S prsti sem drsel po njegovi roki. Njegove dlani so široke. S prsti sem se ugnezdil med prste njegove desnice. Užival sem. In ?util senco nelagodja, ki pa? visi nad takšnim odnosom.
»Jehor?k, kurbava se.« Moj Igor je Primorec. Tako smo tam klicali Igor?ke, ko smo bili otroci. Njegova govorica me spominja na otroštvo. Na tisti del korenin, ki so odtrgane za vedno ostale tam. Še vedno so žive. Kadarkoli pridem tja jih za?utim. Odtrgani konci še iš?ejo stik z menoj. ?utim njihovo bole?ino. Boli tudi mene, zato grem tako malokrat tja. Starši mi tega ne bi smeli narediti. Tako nedoumljivo je: ob Igorju sem prvi? po travmi svojega otroštva za?util pristen stik s kraji izgubljenega doma, stik z zemljo in soncem, iz katerih sem se rodil. Tega ne ve, preve? osebno je, da bi mu povedal.
»Poslušaj, ?e se midva dobiva, ni nih?e na zgubi. Moj ni zaradi tega ni? prikrajšan. Že tako bi lahko bil ve?krat za.« »On odlo?a o tem?« »Za tisto morata biti vedno dva. Saj veš.«
Prav ima. Zaradi naju ni nih?e na zgubi. Ne dobiva se velikokrat. Zelo je zaposlen, cele dneve dela za multinacionalko. In njegov poba, Gregor, dela doma. Grafi?no oblikovanje, ustvarja ?rke, nove tipografije ali nekaj takega. Igor pravi, da je uspešen, da v?asih zasluži ve? od njega. Fanti? je ?eden, poznam ga s slike. Ja, na ulici bi ga opazil. Skoraj deset let je mlajši od Igorja. Živita kot par, že lepo vrsto let. Kupila sta si stanovanje. Skupaj. Lepo stanovanje. Novo, svetlo, veliko, iz njega se odpira pogled na pol Ljubljane. Sem me povabi, kadar njegovega Gregca ni. Ko mora za ?ez no? na kakšno re? tujino. ?e morem, pridem.
Prvi? sva se dobila zaradi seksa. Z ljudmi, ki sprehajajo pse, se da hitro navezati stik. Najprej je bila prijaznost in moj interes za airedalske terierje. Ve?krat sva se sre?ala, ker stanujeva v isti soseski. Klepeti so se daljšali, ker se je med nama za?elo nekaj dogajati. Vse je postalo dokon?no jasno, ko sva tr?ila drug ob drugega pono?i, ko je tako monotono lil jesenski dež. Sredi mokrote, nastopajo?ega mraza in v hladni lu?i cestne razsvetljave se je zrak med nama zgostil ?ez mejo, ki jo je mogo?e ignorirati. Za?utila sva, da je interes neizpodbiten in vzajemen. Ni okolišil. Rekel je, da je zainteresiran za ob?asni pobeg od doma. Z menoj. ?e sem za. Strmo me je gledal s temno rjavimi o?mi.
Z neposrednostjo me je presenetil. Zelo presenetil. Vendar imam rad moške moške. Moj odgovor je takojšen in jasen. Izmenjala sva si telefonski. Pri tem sem se po?util bolj ?udno kot pri samem pristanku za seks. Ker telefonske ne dajem. Zakaj izjema? Nisem si znal razložiti.
Zgodilo se je. Bilo je že pozno, v drugi polovici no?i. Pozvonil sem na ulici, zabrnela je klju?avnica, vstopil sem v blok, v katerem je vladalo popolna tišina. Imel sem tremo in kup na?rtov z njim. Ko sem stopil iz dvigala, me je ?akal pri odprtih vratih, naslonjen na podboj. Bil je v dolgih sivih hla?ah in beli majici. Hla?e so bile iz napol oprijetega blaga, neka boljša trenikra. Majica je bila brez rokavov, z malo širšimi naramnicami in oprijeta. Presneto, bil je tak kot Marlon Brando v Tramvaju poželenja. Natan?no se spomnim nedeljskega popoldneva, ko sem še na pol otrok ob tem filmu prvi? dojel, da so med moškimi razlike. Kako se stvari vra?ajo!
Slonel je torej, prekrižane roke so mu mirno po?ival pred telesom. Ramena in roke, da se re?e, bela trakova blaga ?ez klju?nici. Kako impresivno! Mol?e me je gledal. Na njegovem obrazu in v njegovih rjavih o?eh so se mešali pri?akovanje, radovednost in zmagoslavje.
V predsobi sem se obrnil k njemu. Ko je zaprl in zaklenil vrata, je tudi on obstal. Šele takrat sva se pozdravila z besedami. Premerjal me je z o?mi. Kot da ne verjame, da stojim pred njim. Glavo je za malenkost nagnil vstran, komaj opazno zmajal z njo in bolj dihnil kot rekel: »Uh! Seksi si. Od kod si se vzel?« »Lepi! Dobro veš, od kod.«
Pristopila sva drug k drugemu. Prijel sem ga za boke, zdrsel z rokami na ledja, se spustil do ritnic in jih poprijel. ?vrsto meso je bilo toplo, ni bilo privid. On me je krepko prijel za ramena in me nekoliko odmaknil od sebe, kot da me ho?e s prave razdalje bolje videti. Ko sem za?util na sebi prijem njegovih rok, se je v meni nekaj premaknilo. Mojih na?rtov in konceptov nenadoma ni bilo ve?. Izpuhteli so. Ni bilo odlo?ilno, da je za pol glave višji od mene. Bilo je nekaj drugega, notranjega. Nekaj je šlo skozi mene in kot beli dan mi je postalo jasno: igro bo vodil on. Ni? se nisem ustrašil, samo nenavadno in tako novo je bilo.
Snel je z mene plaš? in suknji?, ju obesil na garderobno steno in me odpeljal do sedežne garniture. Nisva izgubljala ?asa. Segala sva in grabila. Lupila kose obleke. Se na trosedu bojevala za dotike, objeme in prijeme. Se po vsakem odmiku zopet našla z licem ob licu. Z ustnicami na ustnicah.
Trznil sem. Zagledal sem Igorjevega ostarelega airedalca, ki me z razdalje ih centimetrov vprašujo?e gledal in utrujeno mahal z repom. Igor je takoj za?util, da je nekaj narobe. Obrnil je glavo, zagledal psa in rekel: »Žogsi, ni šans. To ni zate.«
Z iztegnjenim prstom je pokazal v drugi kot stanovanja: »Na prostor! In ostani tam do jutra.«
Pes se je po?asi obrnil in vdano odracal v drugi del stanovanja. Igor se mi je opravi?il. Zakaj le? Presene?enje me je malo ohladilo, kar mi je prišlo prav, ker sem pridobil nekaj trenutkov, da sem si s prisotnostjo razuma ogledal sle?enega Igorja. Težko bi rekel, da je v eni sami potezi popolnoma uresni?eval mojo predstavo o sanjskem moškem. Vseeno je dober primerek. Celo njegove drobne hibe so mi bile vše?. Vse pa so zasen?ile temno rjave o?i, ki bi ne bi mogle biti bolj vro?e. Žarele so v pri?akovanju. Bile so v nenavadnem neskladju z izrazom obraza, ki je bil nekako nepremi?en in brezizrazen. Dobil sem ?uden ob?utek, da je vame vložil pri?akovanje in da zdaj ne ve, kaj kako se bo investicij obnesla. Globoko sem se mu zazrl v o?i in ko sem na ramenih za?util njegove dlani, me je spet potegnilo. Nadaljevala sva, kot da pasjega obiska ne bi bilo.
Ko sva ostala samo v spodnjicah, sva vstala. Najina pulzirajo?a kosa mesa sta skozi tanko blago živo komunicirala. Prvi se je spustil v po?ep. Kako pretresajo?i so bili dražljaji po dolgem pri?akovanju, v katerega nisem prav verjel, in v tako ?udni, prepovedani avanturi. Nadaljevala sva v spalnici, na njuni postelji.
Tam so se mi odprli novi svetovi. Morda še ne pri prvem, pri drugem sre?anju pa gotovo. Ja, orgazmi z njim so nekaj izjemnega. Pri ih je bil orgazem podoben brisanju nosa: pihneš, smrkneš, mimo. Vsebino so za?eli dobivati sredi tridesetih. Zdaj, z Igorjem, je vsak orgazem dotik s transcendenco. Saj vem, velike besede. A so resni?ne. Kdor pozna, bo razumel, drugi naj pozabi. Spomnim se, kako škandalozno se je zdelo Slovencem, ko je tista narodna dama izjavila, da je njen orgazem sre?anje z bogom. Zdaj to?no vem, kaj je mislila. O tem, kar doživljam z njim, mu tudi nisem razlagal. Stvaren, tehniški ?lovek je, imel bi me za njuejdžerskega ?udaka. ?uti pa, da sem v seksu zelo pri stvari.
Kljub temu presežku avantura z Igorjem zame ni pravlji?na romanca. Mu?i me, koliko mu lahko zaupam. ?e je snel s ceste mene, koliko je še drugih? S kolikimi se takole sre?uje ob svojem Gregcu? Ne vem, resni?no ne vem. Morda se samo z menoj, morda z desetimi. Ne zdi se mi slab ?lovek, po tem, kar vidim, sklepam, da živi po pameti in preudarno. Vseeno me negotovost grize. Ne rinem vanj z vprašanji. Po naravi je redkobeseden, no?em ga odbiti. V?asih mi sam kaj pove. S tistim, kar slišim, me v?asih pomiri, drugi? vame nasuje žerjavico negotovosti.
Ali ga jaz ljubim? Ne, to ni ljubezen. To je pripadnost. Imam ga za svojega. V avanturo se nisva spustila zato, ker bi iskala ?ustvene viharje, zamaknjenost in ne vem kakšna potovanja pod oblake. Nekaj tega je prišlo samo, skozi seks. Ali on ljubi mene? To ni mogo?e. Me ima za seks? Seveda me ima za seks, kot imam jaz njega za seks. Ampak, ali samo za seks? Kaj vem. V seksu ga v?asih spravim v trans. Kar me ?udi, ker se nimam za ne vem kakšno kapaciteto. Rad kavsam predano, zbrano in ?uje?e, z željo, nadgraditi vsak trenutek, to je tudi vse. Na vsa usta hvali moje noge in rit. To imajo tudi drugi fantje in moški. ?e je normalen, si je lahko poiskal mnogo tipov, ki me v merah in merilih v vsem presežejo. Zato sem do njegovih komplimentov zadržan.
Še najve? iskrene naklonjenosti z njegove strani za?utim skozi drobna darilca. Recimo skozi malo bombonierico s pentljico ob boži?u. Skozi glasbo, s katero me pri?aka v stanovanju. Skozi kozarec ohlajenega zelenega silvanca, s katerim me je prejšnjikrat prebudil iz poseksualnega dremeža. S sorto, ki sem jo enkrat samo mimogrede omenil. Kakšen ponos mu je sijal iz o?i, ko me je s trkom pri ušesih zdramil in ugotovil, da sem vino prepoznal! Ja, iz takšnih podrobnosti za?utim, da sem za Igor?ka nek faktor v življenju. Pa zopet pomislim, kaj, ?e je to le obrtniška prijaznost serijskega zapeljevalca, ki zna z ljudmi.
Medtem, ko sem ga gledal in s prsti gnezdil med njegovimi prsti, je Igor zaspal. Tak navdihujo? mir gre do tega moškega, ko zaspi. Globoki izdihi, ki v?asih prekinejo mirno dihanje spe?ega, so poezija za mojo dušo. Tri mesece me ni povohal. Stari pes jima je poginil in sta z Gregcem ?ez no? kupila novega. Novo življenje, nova ?ustva, nova strast, sem si mislil. Nocoj sta oba, Gregec in novi kužek, na obisku pri njegovi materi. Po mojem, da sem sklepal prav.
Danes je bilo z Igorjem spet, kot bi bilo v?eraj prvi?. Skozi vprašanje, kje sem hodil pred imi leti, sem dobil najlepši kompliment doslej. Vem, da je takšna zveza na stalnem prepihu. Zelo verjetno je, da se bo enkrat izpela. Tudi, ?e me bo odslovil, se raje poslovim z bridkostjo kot z izpraznjeno in prazno dušo. V mojem življenju je pomemben in bo tak ostal. Ko odhajam od njega, odhajam z ob?utkom, da pri njem sploh nisem bil. To je tako, kot da bi po kozarcu vode ?util enako žejo kot prej, preden sem jo spil. Lep ob?utek.
Biksen