Gay Erotic Stories

Jaz sam sem si zamislil policaja. Spoznal sem ga na netu in si ga zdaunloudal. To je moj e-policaj. Lažem. Ni moj, jaz sem njegov. Je prijazen z menoj? Ne posebno. Poživžga se na moj ?as in poti. Najbolj fer bo, ?e povem po resnici: jebe se mu zame. Njegov interes je bil dobra jeba.

POZOR: TO JE ZGODBA S SEKSUALNO VSEBINO IN JE ZATO PRIMERNA LE ZA POLNOLETNE BRALCE IN BRALKE. (IK)

Zgodba ima svoje ozadje. Najprej osnovno vprašanje: Je radovednost ?ednost? Nisem prepri?an. Vem pa, da je pri meni vzgib, ki me pripravi do tega, da sem poskusil kaj novega. Tudi kaj novega v seksu. Recimo kaj novega v analnem seksu. Nikoli nisem imet težav s tem, da ne bi svojega ti?a zarinil v moški ritko, ki si je tega želela in si je moje pozornosti zaslužila. ?isto spodoben dražljaj, ki pa se vendar na zgolj telesnem nivoju težko primerja z ugodjem, ki ga nudi žensko spolovilo. Penetracijo drugega moškega sem vedno razumel na nekem drugem, simbolnem nivoju, kot akt (bolestne in bole?e) demonstracije moške seksualne mo?i. Pri heteroseksualnem stiku si nujo penetracije razlagam z imperativom razmnoževanja, ko fiziologija telesa par mimo volje razuma in ob oblini nasladni nagradi vodi v združevanje spolnih celic. Kaj pa moški med seboj?

Nikoli mi ni bila razumljiva zapovedanost, da spolni odnos med dvema moškima ni pravi, ?e ne vsebuje analne komponente. Pa saj ljudje sto stvari v življenju po?nejo, ker »se« to od njih pri?akuje, ne pa, ker bi sami to ob?utili kot potrebno ali nujno. Svojih fali?nih invazij v druge moške nisem nikoli razumel druga?e kot enega od možnih elementov igre, nikakor pa ne njenega skrajnega dometa. Ne na nivoju užitka, ne na nivoju zadoš?enja.

Naj se vrnem k penetraciji moškega anusa kot k simbolnemu dejanju, pri katerem (kakšen oksimoron!) en moški drugemu dokazuje, da je moški. Ker »se« pa? moškost razume s krepkostjo erekcije. In ker »se« stvar tako razume, so dejstva kruta: ud, ki ni pošteno grajen in pošteno trd, si poti skozi anus ne bo utrl. Amen.

K sebi: ?e sem iskren, je sam akt prodiranja, tega nasilnega zavzemanja gnezda, kjer ti?u po biologisti?ni nuji ni mesta, tega prediranja open telesne zasebnosti, te invazije v tujo drobovino – vir najve?jega zadovoljstva. V?asih me spreleti še bolj absurdna misel, da zadovoljstvo pri analni penetracija izhaja iz rušenja tabuja, ker dva delata tisto, ?esar »se« ne dela. Ugodje pri samem natepavanju, ki sledi, je nato odvisno od okoliš?in, ki niso telesne, saj je domet samega dražljaja omejen. Govorim seveda o sebi, kot o lastniku ti?a, in o svojih izkušnjah.

Druga plat medalje, ponujanje svoje notranjosti tujku, mi ni bila nikoli zares razumljiva. Ampak to ni bil moj problem. Dokler se nisem na lastne o?i prepri?al, kako velik vir ugodja je bil to nekaterim moškim, s katerimi sem si prekrižal poti. Takrat se je v meni zakljuvalo. Ali mi ostaja nekaj skrito? Se ne?emu neznanemu odrekam iz ne?imrnosti? Kaj je to v resnici? Ali v uklanjanju moškemu principu drugega moškega res lahko ti?i užitek? In sem si rekel: »Izberi pravega in poskusi.« Ker življenje razumem kot izziv, v katerem se no?em sprijazniti zadovoljiti s prvo slu?ajno povpre?nostjo, sem si rekel, da moram imeti pri tem projektu ambicije. ?e bom že podlegel drugemu, ?e se bom že simbolno ponižal v luknjo za drugega moškega, mora to biti pravi moški. Alfa samec. Zanimala sta me je zgolj fizi?ni in simbolni dražljaj. ?utenje, podmazano z obiljem testosterona. Nobenih ?ustev, ki zameglijo sliko. Samo uklanjanje avtoriteti moškega principa. Jasne relacije. Ho?em moškega, ki ne premišljuje, ki ne koleba. Ho?em moškega, ki me bo uporabil, ki bo zagospodaril nad mojim fizi?nim telesom. No?em nekoga, ki z natepavanjem drugih moških kompenzira bogvekakšne frustracije. No?en nekoga, ki se oblast igra, ho?em moškega, ki oblast živi. Obvlada naj me nekdo, ki je oblast sama. Ho?em nekoga, ki ima namesto kurca pendrek. Ho?em policaja. Ne, ni bil hec. ?e se že uklonim, se ho?em tako, da ne bom nikoli pozabil in nikoli obžaloval.

V?asih se ustrašim lastnih projektov. Ker nisem ne posebno mlad in ne posebno lep in ker iz na?elnih razlogov za seks ne bi nikoli pla?al niti vinarja, je bila verjetnost uspešne realizacije takšnega projekta omejena. A kdor nima ciljev, jih ne bo nikoli dosegel, še v sanjah ne. In sem si tudi rekel: »?e se zaneseš na božjo previdnost in ?e bo ta razsodila, da je to zate pomembno, se ti bo to tudi zgodilo.« Nisem se vrgel v histeri?no iskanje. Samo z odprtimi o?mi sem za?el hoditi po svetu.

In sem lepega dne v neki klepetalnici našel policaja. Zapletel sem ga v igro vlog, pri kateri se mi je pokazalo, da je mož iz pravega testa. Na koncu klepeta sem bil moker od razburjenja. Od potu in od sperme, s katere erupcijo se je zaklju?ila najina elektronska komunikacija.

Preteklo je nekaj vode, ko sem virtualnega policaja spet zasledil med klepetalci. Nisem se spustil v pogovor, pa? pa sem natan?no preiskal odprte oglase na portalu. Našel sem uniformiranca, ki je skal pasivnega partnerja za seks. A ne kakršnegakoli, imel je svoje predstave. Mladi mož se je opisal kot visokega, vitkega in obdarjenega. In ker je bil mlad in uniformiran, se ni izjasnil za geja, pa? pa za biseksualca. Biseksualec. Bi seksal. Mi je prav, jaz bi tudi. S ?im naj ga za?aram, da ga dobim? Še je bil v klepetalnici. Kon?alo se je burno in hitreje kot prvi?. Naslednjo minutko po virtualnem orgazmu je opisani oglas izginil. Ja, težko, da gre za drugo osebo.

V klepetu sem bil dostojen sogovornik. Brez zadržkov mi je posredoval dolžino svojega pendreka. Devetnajst centimetrov. Misli, domišljija in skrbi so zaplesale v divjem plesu. Popolnoma jasno mi je bilo, da mi takšnih eksperimentov ni treba, vendar sem pri dilemi, ali sploh poskušam uresni?iti utopijo in sežem po zvezdah mojih ambicij, moral najprej skozi trnje svojih fizi?nih omejitev. Ali sem sploh zmožen sprejeti vase takega ti?a?

Ker so zvezde svetle, sem se lotil umazanih eksperimentov. O sebi sem vedel to, da mi v stanju seksualne razdraženosti godi zunanja masaža ritne luknjice. Segati s prstom v blato? Nak. Spomin na tiste prilike, ko sem iz tujega anusa izvlekel po blatu smrede?ega ti?a, je bil odbijajo?. Torej sem se moral najprej nau?iti o?istiti svojo danko. Nato je prišla na vrsto zelenjava. Koren?ki in srednje majhne bu?ke. In na koncu banane, oble?ene v kondom, da se ne bi zastrupil s sadjem, ki je šlo skozi bog ve koliko in kakšnih rok. Spoznal sem tehniko, kako pod posebnimi okoliš?inami lahko izgine v meni devetnajst centimetrov. Ugodja ni prinašalo, a je bilo fizi?no izvedljivo. To me sploh ni motilo, saj nisem fantaziral o seksu s centimetri, temve? z nespornim moškim. Tolikšno spolovilo je bilo pa? eden od vidikov njegove avtoritete. Ko sem enkrat eksperiment uspešno opravil, ga nisem ve? ponavljal.

Obsedlo me je. Ko sem po nekaj tednih na portalu spet zasledil policaja, sem stopil v akcijo. Zahteval je sliko. Jebenti! Vedel sem, da bom moral ?ez svoja na?ela, da pravega policaja ne bom odpravil z izgovarjanjem. Poslal sem nekaj približnega. Zahteval je nekaj konkretnejšega. Poslal sem. In potem mi je on poslal samega sebe. Ko sem odprl sliko, sem kot paraliziran obsedel. Avtoportret pred stenskim posterjem z dvema ameriškima lovcema na modrem nebu. Alfa samec. Hudi?evo mlad in hudi?evo možat. Ko sem ga vprašal, ali bi me hotel, je odgovoril: »Mogo?e.«

In je zginil z linije. Prasec! Me ima za norca? Je morda cviknil? ?e bi se razvedelo, da ska?e po drugih moških, mu to v službi gotovo ne bi koristilo. A nisem vrgel puške v koruzo. Vedel sem že, da se prihaja na mrežo po popoldanski izmeni. ?ez dva tedna sem ga spet zalezel in ogovoril. Dogovorila sva se tam in tam ob enih pono?i. Tuj del mesta, pustota in nikjer nikogar. Ne bo uri, ne petnajst minut ?ez uro. Sam sebi sem se zdel neskon?no neumen. Nasedel sem! Nobenega avtomobila razen enega taksija brez potnika. Ko sem se dokon?no sprijaznil s porazom, sem v daljavi zagledal postavo. Mladeniško, v jakni s kapuco ?ez glavo. Ne to ni bil videti policaj, to je bil mulo, ki se na pol zadet vra?al z žurke. Vseeno sem po?akal, da je šel mimo avta. Ni se ustavil. Ošinil me je s pogledom in šel z enakomernim korakom naprej ter izginil v naslednji ulici. Priznal sem poraz. Odpeljal sem se domov in mu sporo?il, da dobro fuka. Ni mi odgovoril.

Sestopil sem nazaj na trdna tla in se sprijaznil s tem, da pa? ni vse zame. Nekaj grenkobe je ostalo v ustih. Pa kaj, visoke cilje je treba pla?evati. Vseeno nisem izbrisal policajevega kontakta iz poštnega programa. Opazoval sem zeleno lu?ko, kadar se je prižgala, in premišljeval o sebi. Nisem se hotel poniževati in ga ogovoriti. Fantaziral sem pa vseeno o njem. V?asih sem si še oprl slikico z njegovim obrazom, se zatopi v njegov hladni pogled, ki je sijal skozi priprte o?i, in se topil v nasladi masturbiranja.

Minili so meseci. Pol leta. Enkrat je spet zagorela lu?ka pri njegovem imenu. Bum! Odpre se okence. »Si za seks?« ?util sem, da se tokrat ne šali. Je preizkušal mojo stanovitnosti. Daj, preprosto nima ni? boljšega, pa me je vpoklical. Opolno?i v Grosuplju. Pri Mercatorju pod bloki. Naj bom to?en, ker me ne bo ?akal.

Uhhhh! Kako je prišlo to iznenada.

Srce mi je razbijalo. »Stari, nor si!« je razsodni del mene govoril tistemu polu, kjer so se objemale pohota, radovednost in zaupanje v usodo. Pohota ravno prebujena, sveža in podjetna, radovednost koprne?a in z žare?imi o?mi, zaupanje neomajno in slepo. Lepa trojica usmerja moje korake… Stopil sem v kuhinjo in si nalil kozarec pomaran?nega soka iz hladilnika. Sédel sem k mizi. Gledal sem v kozarec med rokama in s prsti brisal roso, ki se je nabirala na steklu. Vzel sem si minuto, da bi se umiril in premislil, kako naj se pripravim na izziv. Ko bi lahko pristopil k stvari tako hladno, kot je bila hladna pija?a, ki sem jo pil!

Loti sem se dela. Najprej k ra?unalniku, da sem si natisnil na?rt, kako bom prišel do naslova, kamor me je naro?il. Telekom, dal sem te sicer na ?evelj, toda za na?rte te imam še vedno rad! Nato v kopalnico, da sem se uredil. Bil sem natan?en. Iz ogledala me je gledal nekdo, ki ni bil ?isto pri sebi. Iz o?i sem ju je brala omejena prištevnost ali vsaj zamaknjenost. Ni bil tako slab, vznemirjenost ?loveka polepša.

Nato k omari z obleko. Najprej sem izbral spodnjice. Bokserice klasi?nega kroja, bele z zaj?ki. Zaj?ki v parih. Zaj?ki, ki se parijo. Malo za hec, ?e bo imel tip smisel za humor. Nato obleko. Temno sivo. Mura izpred nekaj let. Še vedno mi dobro stoji in med vsemi, ki jih imam v omari, je najbolj resna. To je bil del najinega dogovora: policaj v uniformi, jaz v poslovni obleki.

Medtem, ko sem obleko odložil na posteljo, sem poiskal srajco. Tisto belo, ko ima najtrši ovratnik in zahteva manšetne gumbe – za posebne prilike se pri meni vedno kaj najde. Pred ogledalom sem si trikrat vezal kravatni vozel, ker sem želel brezhibnega. Naredil sem trdnega, nepopustljivega. Med ovratnik in rokav bi težko porinil ve? kot en prst. V hla?e sem napeljal pas iz gladkega glanc usnja in si jih oblekel. Iz omare sem vzel ?rne ?evlje, ki gredo zraven, in po njih dvakrat simboli?no potegnil s krta?o. Bleš?ali so se in z zadovoljstvom sem si jih obul. Še suknji?. Dvakrat s prsti skozi lase. Ja, bil sem pravi, dostojen za vsak uradni sprejem. Še zadnji opravek: k no?ni omarici po kondome. Naro?il mi je, naj jih prinesem s seboj. Za lubrikant ni rekel ni?, seveda, to ni njegova skrb. Še kratek ?rni plaš? -bila je hladna aprilska no?-, klju?i, denarnica, gremo.

V avtomobilu me je za?elo malo stiskati. V kaj se spuš?am! Ga spet ne bo? Mogo?e. ?eprav… ?e me je tako dolgo pustil pri miru, zakaj bi me hotel potegniti ravno danes? Bom že še videl. Tudi, ?e bo: ali bom po njegovem okusu? Ko me vidi, me lahko me odslovi. To bo bole?e. In sploh: v kakšen kraj se peljem? V Grosuplje… V novi ljubljanski forštat. V bloke med pašniki. In to sploh ni tako blizu! Pritisnil sem na plin. Zazdelo se mi je, da se vozim že celo ve?nost. Zaskrbelo me je, da ne pridem ob uri tja. Živ dan nisem imel razloga, da bi šel v Grosuplje. In zdaj me ravno tam ?aka policaj in si o kakšnem porni?u podrkava svoje veliko orodje. Niti njegovega imena ne poznam. Pojma nimam, kdo je. Lahko me sadisti?no pospravi in deponira v kakšno kraško brezno. ?e je policaj, bo to naredil tako, da ga nikoli ne odkrijejo… Hvalabogu sem moral zaviti z avtoceste in se posvetiti iskanju poti. S tem sem preusmeril tok misli. Ko sem se peljal mimo kapelice, sem se vseeno pokrižal in priporo?il devici Mariji. Za vsak slu?aj.

Našel sem ulico. Našel naslov. Parkirno mesto. V Mercatorjevi trgovini je svetila bleda lu?. Vse je bilo mirno. Odprl sem okno. Zunaj je vladala gluha no?na tišina. Asfalt je bil ?rn od no?ne vlage. Zelo na tesno sem prišel, moram bi si bil vzeti ve? ?asa za pot. Še tri minute… Kaj naj? Bil sem zelo vznemirjen. ?util sem srce. Skozi hla?e sem se prijel za ti?a in mu skušal vdihniti življenje. Ni?. Skozi telo se mi je sprehodila trzavica. Zašklepetal sem z zobmi. Neobvladljivo. Lebdé v ?udnem duševnem stanju je vsaj ?as neopazno mineval. Gledal sem na uro in spremljal trzanje sekundnega kazalca. To?no ob 24.00 sem izstopil iz avta. Še enkrat me je streslo, potem me je polila vro?ina. Strah se je umaknil pri?akovanju. Sprehodil sem se do steklenih vrat trgovine, polepljene z nekimi akcijskimi plakati. Niti poskušal jih nisem brati. Strašno sem bil na trnih. Bo ali ne bo? Globoko sem vdihnil. In v temi zaslišal pridušene korake. Mravljinci. Izza vogala je iz teme stopil on. Deset metrov od mene. Stopal je kot panter, zbrano in gladko. Za pol glave višji od mene. Vitek, plosek. Res star kakšnih 25 let, še malo fantovski. Brado je imel spuš?eno in nekoliko potisnjeno naprej in vstran, usta priprta. Kratki lasje, urejeno strniš?e nad ustnicami in po licih. Ni? ni pomignil z glavo. Ustavil se je in si me ogledal, ne da bi se pri tem njegov izraz na obrazu koli?kaj spremenil.

»Bom pravi?« sem ga vprašal Ni? ni rekel. Še hip me je gledal in na hitro in kratko prikimal. Še en negiben in tih trenutek… »Boš.« je dodal. Opravil sem sprejemni izpit! Dobil licenco, da me bo pojebal policaj! Zmanjkovalo mi je zraka. Seveda mi ni prišlo na kraj pameti, da bi si popustil kravato. Hotel sem malo zrahljati vsaj zateglo vzdušje. »Zakaj me tako gledaš? Nisi verjel, da bom prišel?« »Saj veš, kako je.«

Presneti pes! On, ki me je že zajebal, se pritožuje ?ez nezanesljivost zmenkarjev. Jasno, da mu nisem z ni?emer pokazal, kaj si mislim.

Mignil je z glavo v stran in mi s tem dal vedeti, naj mu sledim. V temo za blokom, po poti, tlakovani s pralnimi ploš?ami, ?ez zelenico do drugega bloka. Vlažen vonj po pomladi, ki je obmirovala zaradi hladnega vremena. Gluha no?, jaz kot uro?en stopam za fantétom, ki je menda policaj… Gledal sem ga v hrbet, ki se je od bokov do ramen zgledno razširil. Stegnjene roke je imel zakopane v žepe, ramena je imel zato postavljena nekoliko višje, glavo v potegnjeno mednje. Napovedal je, da me ne bo ?akal v uniformi, ker jo ima dovolj v službi. Zdaj je bil v neki nesmiselni, raztegnjeni trenerki, a tudi v njej ni bil kdorkoli. Koraki slokega fanta so prav toliko kazali prepri?anost vase kot prihuljenost zveri. Jaz pa kot s sestanka z ministrom… In to med bloki v Grosuplju, ljubi moji, Grosuplju… Dva ma?ka sta se ostudno zadrla in zapodila pod grmovje. Jaz sem trznil, on ni.

Podržal mi je odklenjena vrata v blok. Sledil sem mu po stopnicah. Medtem, ko je vtikal klju? v klju?avnico, sem prebral priimek, napisan na belo samolepilno nalepko in prilepljen pod kukalno luknjico: Muževi?. Muževno/so?no, muž/mož, mlad/i?/asto. Nomen est nomen! Spreletelo me je.

V svetli predsobi se je obrnil, zdaj sem ga lahko natan?no videl v obraz. Kako je bil seksi! Od obetov me je obšla šibkost. »Se moram res dat v uniformo?« me je vprašal. »Absolutno.« Tu nisem mislil popuš?ati.

Odprl mi je vrata v sobo in jih za menoj zaprl. Znašel sem se sam v majhnem dnevnem prostoru, ki se je držal kuhinje. V kuhinji mizica in dva stola, na steni nasproti balkona – plakat z obema vojaškim letaloma! Po meni je gomazelo. Ja, to je njegov brlog.

Stopil sem se po dnevni sobici, ki jo je osvetljevala samo šibka samostoje?a lu?ka. Okna so bila zagrnjena. Kav? je bil raztegnjen v posteljo in postelja je bila postlana z vzor?asto posteljnino. Natan?neje sem pogledal potisk. Sveta pomagalka – prometni znaki in cestice! Je moj policaj samoironi?en ali infantilen? Pa v takem telesu je doma to moško otro?é! Posteljnina je bila skoraj sveža.

Na omari nekaj spominkov. Videl sem, da je okvir?ek s sliko, položen z licem navzdol. Seveda sem pogledal. Pacek, sestro je zatajil! Dejansko se je s slike smejala ve? kot ?edna medicinska sestra v ?udoviti sinje beli uniformi, ki jo je moj policaj držal ?ez pas. Na sliki je bil še kašni dve leti mlajši, vendar skrajno samozadovoljen, samozavesten, v na rob zlikani uniformi. Pacek.

V tišini, ki bi jo lahko rezal, sem položil sliko nazaj. Obrnil sem se proti vratom in ?akal. Prihajalo je nad mene. Vedel sem, da se tam zadaj za vrati, v drugi sobici, fant pretvarja v policaja, da se nekaj razumljivega leví v obliko, ki je razum ne zapopade ve?. ?util sem nabrekanje nevidne energije. Kot pri snežni kepi, ki bo med kotaljenjem po mokrem snegu samo še rasla, dokler se sama ne upeha neke dale? na ravnici pod bregom. Kot pri nasipu, ki ga je visoka voda že razmo?ila in bo zdaj zdaj udrla skozenj. Kot pri plazu, ki je že za?el lesti in ga noben tehni?ni ukrep ve? na zaustavi. Sekunde sem doživljal kot ure. Deformacija ?asa in ?utenje neizogibnost cunamija moške energije, ki je bil že na poti, sta me spravljali ob pamet. Lica so mi žarela.

Vrata so se premaknila. V polmrak je stopil on. Vse sivkasto modro, vse na ?rto, zategnjeno, bleš?e?e, vse po strogih pravilih službe. ?e je bil na ulici videti na pol kot mulc, je bil zdaj z drugega planeta. Sesedal sem se vase, ko sem videl njegov pogled, ki mu je uniforma vdihnila nepopisno mo?. To je bil pogled nekoga, ki nikoli ni pomislil na to, da bi kar koli ne bilo po njegovo. Temne policajeve o?i so sijale obvladovanje. In jaz sem za?util, da je to tisto. Nereflektirana, pranaravna mo?, ki ji bom služil. Kaj mehka kolena! Presunljiv je bil ob?utek paraliziranosti, popolne odsotnosti jaza, ki bi želel karkoli lastnega. Tam sem bil – zanj. Vse, kar se je bilo v meni zavedalo samega sebe, je govorilo zgolj, da bo služilo. Skozi mene je šlo, da bi tisti hip naredil bi vse, kar bi on hotel od mene. S svojo energijo je me prestrelil, povozil, premaknil na lastne frekvence. Ob misli, da mu ne bi mogel odre?i, ?e bi od mene zahteval fuk brez kondoma, se mi je vrtelo v glavi. Vendar sem zaupal vanj. Iz globokega prepri?anja sem mu zaupal. On je oblast. Red. Država. On je nekaj ve?jega od mene. On je takoj potrdil, ko sem mu v klepetalnici postavil edini pogoj – varni seks. Zatorej sem tam stal brez strahu. Brez trohice dvoma sem mu zaupal. Ko je pokazal s prstom predse in siknil: »Sem!«, sem se mu izro?il. Stopil sem proti njemu. Kar naenkrat sem letel proti steni.

»Roke na steno!« In sem se v zadnjem trenutku ulovil na dlani, da nisem z licem priletel v zid. S ?evlji mi je zbil noge narazen. Prislonil se je obme in tiho rekel: »Tako to delamo policaji!« Z roko mi je šel do zadaj v razkorak in me zgrabil za pol riti tako, da je bi s kazalcem takoj pri ritni luknji. Držal je in pognetel. Nato me je od zadaj skozi obleko celega prešlatal. Oblastno. Odlo?no. Brezobzirno. Po stegnih, riti, hrbtu, trebuhu. Po pazduhah, ramenih. Ti? mi od šoka sploh še ni stopil. Neskon?no vro?e mi je bilo, tudi zato, ker se bil popolnoma zapet. Stal sem kot v transu in se topil v ne?em nepoznanem. Nepopisno nasladen je bil ob?utek, da mi ni treba ni?. Da je moja naloga samo, da sem. Da sem na voljo. Zanj, ki ve. Ki bo storil, kar mora stroriti. Neznane dežele, novi horizonti… Ko sem zavonjal, da je vzburjen, mi je kon?no za?el utripati kurac. Kar odleglo mi je, ko sem za?util rasti lastno meso, saj je to pomenilo, da kljub vsemu ohranjam vez z mojim obi?ajnim svetom. V tistem me ja zasukal in grobo pahnil na kolena.

Ko sem pristal na kolenih, mu je iz razporka jakne že gledal eregirani ud. Ker je stala lu?ka za policajem, sem ga v senci polmraka najprej videl v obrisu. Bil je groze?a. Vsekakor kurac, da se re?e. Dvignil sem glavo in poiskal njegove o?i. Pri?akal me je pogled, ki je bil, hladen, zverski, nepopustljiv. »Ti lahko popušim, policaj?« »Ne lahko. Moraš!«

POZOR: TO JE ZGODBA S SEKSUALNO VSEBINO IN JE ZATO PRIMERNA LE ZA POLNOLETNE BRALCE IN BRALKE.

Z roko sem prijel kurca. Bil je vro?, resni?no trd in ves žilast. Nekako kitast, neenakomerno debel, toda raven. Kožica mi ni šla sama z glavi?a, tako da se je videl samo del glavice, ves svetle? so od izlo?enega želeja. O?itno je bila seansa tudi za njega vro?a in on izjemno razdražen, druga?e si takšne koli?ine prozornega avansa nisem znal razložiti. Prijel sem za konec kravate in mu glavi?, ki se je bleš?al iz kožice, do suhega zbrisal. Še zadnji? sem pogledal to enormno meso in se ves zmeden nad predstavo, da bo ta re? iskala pot v moj zadnjik, vrgel na delo. Poskušal sem použiti kar najve? tega, kar je di?ilo policaja, in moral priznati, da pri navajanju dolžine ni niti malo pretiraval. Kak manj samozavesten merilec bi gotovo od?ital centimeter ali dva ve?. Z usti sem se zaganjal sem se na ta krepelasti ti? in kar koli sem poskusil, ga je za celo širino dlani ostalo zunaj. Že odkar sem stopil v to stanovanje, sem bil v premaknjenem stanju, pravzaprav v transu. Vsa realnost se je zgostila okoli trenutka, ki se je dogajal. Sesal sem ga z ihto, s polno predanostjo, z velikim pri?akovanjem in hkratnim ob?utenjem groze nad nepoznanim in pravzaprav nenormalnim. Kdo normalen bi za svojo defloracijo izbral takega kurca? Kaj bi: povpre?nosti nisem nikoli preziral, a hkrati ni bila nikoli domet mojih želja.

Po še enem mu?nem poskusu, da bi z ustnicami dosegel hla?ni razporek med krajcema policijske jakne, sem ti?a za trenutek izpustil iz ust in si ga med dvema globokima vdihoma še enkrat ogledal. Ne, to ni bil posebno lep ti?, toda bil je nepopustljivo trd, karakteren v svoji kitavosti, spodaj debelješi kot pri vrhu. Ni? ukrivljen, bil je raven kot bodalo. To je torej ?rni trn, na katerem bom prejahal reko radovednosti in spoznanja! In spet sem se zagnal nanj, kr?evito kot teli?ek na sesek. Ugodje je bilo velikansko. ?e bi policaj tisti trenutek izvlekel pištolo in mi spustil kroglo skozi glavo, ne bi imel ni? proti. Tak prestop v ve?nost bi bil sladek. Še bolj nasladno od hipnega užitka je bilo pri?akovanje negotovega.

Še enkrat sem se odtrgal od ti?a in se namenil policaju odpeti hla?e. Roke mi je grobo potisnil stran. »Policaji se sla?imo takrat, ko sami ho?emo.«

Sledila sta dva trenutka napetega ni?a. V zraku se je pojavilo nekaj ostrega, kot so bili ostro zlikani robovi policajevih hla?. Pa je za?el odpenjati jakno in segel z rokama k pasu ter ga za?el odpenjati. Z naglo kretnjo je potegnil pas iz zank. Hla?e so mu v hipu padle do gležnjev. Bil je brez gat. V celoti razgaljeni kurac mi je plaval pred o?mi kot ?udežni artefakt v magnetnem polju. Orjaški. Jajca so visela pod njegovim korenom. Noge dolge, atletske, gosto porasle s svetlo dlako. Tako ali tako padam na kosmate noge, ampak že sam pogled na to gosto poraš?enost bi mi zadostoval za en dan masturbiranja. Iz zamaknjenosti me je predramil pok. Policaj je bil preganjeni pas sunkovito potegnil narazen in že je hrulil name: »Kva zjaš? Fafaj!«

Pustil je pas pasti na tla, prijel me je za glavo in si me nataknil na kurca. Podu?il me je o ritmu. O?itno sem mu dobro stregel, tako mi je pravilo njegovo sopenje. S prsti sem se mu usidral v gola stegna, ki so se zasvetlikala v znoju. V služenju njegovemu užitku je bila posebna draž. Erekcija v mojih hla?ah je bil vredna njegove, a zdaj ni bilo ?asa in niti primerno ni bilo, da bi se posve?al njej. Jebal me je v usta, vsak njegov nabod sem pri?akal s protinaskokom. Nanadoma se je v mojem videnem polju pokazala njegova roka z rjavo stekleni?ko. »Rabiš?« »N-n,« sem odmajal z glavo, ne da bi kakorkoli zmotil nasladni praritem.

Slišal sem, kako je dvakrat globoko vdihnil. Jebemti policaja, ki snifa popers! Jebemti skorpumpirano državo, v kateri mu kaj takega pade na pamet! Kaj bi, živimo v svetu, ki je, kakor je. Vsak ima svoje slabosti. Pravzaprav lepo od njega, da mi je ponudil. Nikoli ne mešam seksa s kemijo. Takrat sem bil pa itak že sam od sebe ves zadet.

Ko sem sprejemal njegovo kito v usta, sem opustil vsako upanje, da bi jo spravil kaj globlje v grlo. Bila je jeklena, neukrivljiva. Po kakih dveh minutah sem izpustil kurca in pobasal v usta jajca. Ni imel prav velikih, ho?em re?i, bila so normalno velika, a v normalnosti nesorazmerna s kito. Jajc ni imel obritih. O?itno to po njegovem dojemanju stvari ne bi bilo možato. Natur pur. ?eprav: kosmatino nad kurcem je imel kratko potrimano.

Jajca sem ritmi?no sesal vase. Eno. Drugo. Obe hkrati. Godilo mu je. Godel je. Še vedno je imel na sebi jakno, tako da za trenutek nisem mogel pozabit, koga servisiram. Imeti med zobmi policijska jajca… Ja, bila sva povezana v užitku. Kakor sem jaz zaupal njemu, je tudi on zaupal njemu. Najdragocenejšega premoženje, najbolj moškega simbola, se pa? ne dene v usta vsakemu. Ko mi je to hodilo po glavi, mi je brutalno segel s prsti med ?eljusti in jih razklenil. »Dost! Sle? se!«

Stoje sem si razvezal ?evlje in si jih sezul. Odpel sem si pas. Stal sem med njim in med posteljo. Gledal me je strupeno. Pravzaprav sem bil zanj bolj stvar kot ?lovek. Ko so mi hla?e zdrsnile do kolen, me je porinil vznak. Pristal sem na postelji, ko me je že zgrabil za hla?nice in me stresel iz hla?. »Dej gate dol!« Zanj bi jih v tistem trenutku strgal v drobne koš?ke. »Dej kondom.« »Kar želite, vse dobite,« sem si mislil in iz žepa suknji?a potegnil kondom. Pomolil se mu ga in kar takoj mi ga je izpulil izmed palca in kazalca.

Sedel sem na postelji in uro?eno gledal policaja, kako je trgal staniol in iz njega luš?il kondom. Izkoristil sem trenutek in ga vprašal: »Lahko sle?em suknji??« »Sleci,« je malomarno zinil, ko si je s palcema in kazalcema obeh rok rolkal gumo na svojo re?. Položil sem suknji? ob rob postelje, se naslonil na roke in zrl v nekoliko razkora?enega policaja, ki se je z desnico potegoval za predolgega kurca, kakor da ga ho?e udoma?iti v gumijastem tujku.

POZOR: TO JE ZGODBA S SEKSUALNO VSEBINO IN JE ZATO PRIMERNA LE ZA POLNOLETNE BRALCE IN BRALKE.

Pogledal me je in iztegnil levico. Podal sem mu lubirkant, ki sem ga vzel iz žepa hkrati s kondomom. Z desnico je obmiroval in se po celi dolžini svojega uda spustil debel curek polzila. Kakor da bi iz tube iztiskal gor?ico na safalado… Nato je po njegovem udu spet zaplavala desnica. S kretnjo, s kakršno se psu vrže kost, mi je vrnil dozo. Priletela je k meni. Tedaj me je, vro?i?nega, preletel hladen srh: »Mirko, še malo in vrag bo zares odnesel šalo. ?ez hip ta bo policaj natikal na velekrurca kot praši?ka na raženj. So?i se z resnico, pripravi se na vse.«

Spustil sem se na hrbet in si s polzilom mazal ustje izvodila, ki je imelo postati vstopna to?ka za samca, ki se je že spuš?ala s koleni na posteljo. Spuš?al se je izpod neba, kot se spuš?a mrak na zemljo… Na kolenih se je prestopal med moje noge. Šel je name kot neurje nad polje… Pod prsti kakor da nisem ve? ?util svoje zadnji?ne odprtine. Po?util sem se tuje. Kakor da to nisem jaz. Njegova navzo?nost je bila vseobvladujo?a. Ne samo, da se nisem ve? po?util kot jaz, po?util sem se kot ni?. In, ?udo, to me sploh ni motilo, kakor da je to prav.

S palcem in sredincem, spolzkima od razmazovanja lubrikanta, je zaokrožil okoli moje zadnji?ne odprtine, prislonil sredinec na sredo anusa in me pogledal v o?i. ?util sem, ima prsta izprožena kot otroci, kadar se igrajo, da imajo v roki pištolo. Z nepremi?nim pogledom sva se povezala v celoto, kjer sta bili vlogi jasno razdeljeni. Pritisnil je in zdrsnil vame. Nato je s prsta zasukal levo-desno, ju potegnil ven in dodal tretjega. Še vedno me je gledal nepremi?no, ko je z vrtajo?imi gibi premagoval upor mojega telesa. ?e nisem pri dveh prstih ?util skoraj ni?, sem zdaj ?util nasilnost poseganja vame, ki pa sem ga lahko obvladal, ne da bi trznil z s potezo na obrazu. ?e ne bi s policajeve strani ?util popolne odlo?enosti, da me uporabi, bi morda še kaj pomišljeval.

Ko se je prerinil s trojko do konca, se mi je erekcija sesula in nikjer ni bilo ve? sledu o telesnem užitku. Svoje doživljanje sem prestavil na druge frekvence. Že res, da sem se po?util kot ni?, toda tudi dojel sem se kot ni?lo. Moja vsebina je postala moja luknja, nekaj tanke, sklenjene substance okoli praznine, skozi katero se bo preto?ila tuja energija. Vendar ni prave matematike brez ni?le. Vse velike in ?arobno velike številke se sestojijo iz ni?el. Sto. Tiso?. Milijon. Milijarda. Ena številka ena, en neizpodbitni kurac, ter ni?le, ki povezane z njim služijo presežku. Enica je edina med ciframi, ki z grafi?no podobo ponazarja falus in ni? drugega, ni?la edina, ki je zgolj luknja in ni? drugega. Dvomestnost oziroma matemati?na dvojina se za?ne, ko se povežeta. Nekaj misti?nega je bilo v tem spoznanju, da sem zanj ni?la, a vendar ni?la, brez katere ni celote. »Obrni se.«

Sem se, kaj bi drugega. Ležal sem na trebuhu, z vsemi udi in telesom sem ?util posteljo pod seboj. Ležal sem prilepljen obnjo in negiben kot talec na zemlji. Talec samega sebe. On se je z dlanmi se je oprl pod moje pazduhe. Za?util sem energijo njegovega telesa, ki se je spuš?alo navzdol. Za?util sem njegovega ti?a nad mojima ritnicama. Nekajkrat je šel ?ezme tako, da sem ?util zgolj kosmatino njegovih jajc, kako so drsala po ritnem razporku in ledjih, ki so gledala izpod srajce. Napolnili so me mravljici. To je bila napoved smeri njegovega agiranja. Poti, ki jo bo opravljal nekaj prstov globlje. Drugovrsten dražljaj, ki klub nejasnosti natan?no napovedoval, kaj se bo dogajalo.

Potem je šel z svojimi nogami med moje. Napravil sem mu prostor. Ko sem za?util dlako njegovih beder na notranji strani mojih stegen, me je spet zalila telesna strast. Privzdignil sem zadnjico. Za?util sem kurca na anusu. Nato sem pritisk. Strast se je pomešala z neznosno bole?ino. ?util sem ga za tri prste v sebi, ko nisem vez zdržal in sem zagrgal: »Po?akaj! Naj se še namažem.« Obstal je, še nekaj dolgih sekund negibno vztrajal na mestu, in se nato umaknil. Olajšanje je bilo velikansko. Zasukal sem se na hrbet, zatipal ob sebi dozo z lubrikantom, si izdatno namazal prste in šel vase. On je bil v svojem ognju, nepremakljiv v svoji odlo?enosti. Iz o?i sem mu bral, da me bo nataknil, pa ?e naredi novo luknjo v moje telo. Moji trije prsti so šli, torej je prostora tudi za policaja. Mora biti! Mora iti. Taka je bila tudi moja odlo?itev. Potegnil sem noge k sebi in on se me je vnovi? lotil. ?util sem, kako njegov ti? drsi vame. Do treh ?etrtin dolžine je šlo, potem je bilo za sko?iti iz kože. Kremžil sem se in glavo premetaval z levo in desno. Iztegnil sem roke in mu skušal s konicami prstov dopovedati, kje se neha vzdržno in kje se za?ne ob?utek odiranja pri živem telesu. »Dej roke stran, pizda!«

Bi sem mu lahko upiral? ?ez sebe vendar nisem mogel iti. »Sori, policaj, tega ne bom zdržal.« »Boš. Boš. Kar se ho?e, to se more. Sprosti mišice. Nisi prvi. Šlo bo. Garantiram.« Z glavo sem se vznak vkopal v posteljnino. Zamižal. Za?util sem ostri vonj popersa ob nosnici. »Potegni. Lažje ti bo.«

Ne, policaj, ne boš me prepariral. Za to lobotomijo sem se odlo?il z razumom in pri polni