Gay Erotic Stories

V?asih sem vesel samo zato, ker sem živ. Nocojšnji obisk pri Danielu je sicer prispeval nekaj k vznemirjenosti, a se mi je zadeva zdela do take mere nenavadna, da od nje nisem ni?esar pri?akoval. Vseeno se mi je hotela v po?utje krasti slaba volja. Ali si me je tipo privoš?il? Snel sem si nahrbtnik , da bi iz njega vzel telefon, ko se je po domofonu oglasilo: »Jaaa?«

Danielov glas. Kot malo zaspan. Takšen, kot vedno. »Jaz sem tukaj!« sem mu odgovoril. »Lepo. Bom hitro!«

In je pri tem ostalo. Nobenega bren?anja v klju?avnici vhodnih vrat. Kaj se gre? Seveda mi ni bilo treba hoditi sem. A radovednost ima pri meni uni?ujo?e u?inke. Daniela poznam teden dni. Na inštitut je prišel na študentsko izmenjavo. Dobil sem ga na grbo za organizacijske zadeve: ?e bi s ?imerkoli imel težave, naj to jaz uredim. Dela v drugem oddelku in itak je za vse poskrbela organizacija, ki vodi študentske izmenjava. Sploh je Daniel velik fant, bo sam poskrbel zase. Sredi dvajsetih je. Definitivno odrasel. Polnega, mesnatega telesa. So?nih ustnic. Odmaknjenega sivega pogleda. In temne, gladke polti. In sploh latinos, da se re?e. Pripadnik rase, ki ima po mojem dojemanju sveta v sebi najve? prirojenega sekapila. Argentinec je. Po telesu gav?o, kot bi ga snel s konja. Ali ga potegnil z nogometnega igriš?e. Po pogledu je malo poseben, ko da še ne ?isto zbujen v ta svet. Dobro je šolan. Brezhiben v angleš?ini, brez nadaljnjega boljši od mene. Zanj bi bil pripravljen poskrbeti bolj, kot se od mene pri?akuje. In kot se spodobi. A tako gotovo, kot vsaki nedelji sledi ponedeljek, jaz ne bi nikoli dal pobude za sre?anje.

Kon?no so se odprla vrata. Ne na stežaj, samo toliko, da je izza vratnega krila pogledala Danielova glava. Nasmehnil se mi je, pozdravi in mignil, naj pridem naprej. Ko sem vstopil v mra?no vežo, sem se obrnil, da bi si ga ogledal. Stal je za vrtnim krilom in me gledal z velikimi, pod mo?ne obrvi spravljenimi o?mi. Ta mo? v telesu in ta krotkost v pogledu! Kot bikec, ki nikomur no?e ni? žalega. Bil je oble?en v hla?e, ki so še najbolj spominjale na pižamo, a so bile iz manj elasti?nega blaga. Skrajno ?uden kroj brez zadrge in žepov, z eno samo dominanto: izboklino v razkoraku. Ne, ni bilo razpoznati klobase, ampak… Kepo v grlu sem skušal pogoltniti s slino. Naglo sem dvignil pogled z vro?e to?ke.

»Sori, v kopalnici sem bil. Moral sem se stuširati, grozno vro?ino imate pri vas. Upam, da nisi predolgo ?akal.« Itak ve, kako dolgo sem ?akal. »Vse je v redu!« sem mu zatrdil. Že pogled nanj v tej opravi je bil pla?ilo za deplasirano postopanje pred vrati. Živót je imel oble?en v oprijeto maj?ko. Frotiral si je lase in imel obe roki dvignjeni za glavo. Kratka rokavca sta se dvignile do mere, da sta razgalila pazduhi. Bili sta goli in z nalegajo?imi kožnimi gubami podobni pobritima pi?kama. ?e ta fanté ni pedr?ek, potem sem jaz vatikanski državni tajnik! ?eprav mi z nobeno besedo ni doslej namignil ?esarkoli v tej smeri.

Moje presene?enje, pravzaprav dražljiva osuplost, je trajala trenutek, a je razpoznal mojo zadrego. ?e bi se obnašal kot žival, bi se v tistem hipu in na tistem hodniku naslonil nanj, ga pritisnil ob steno in se z njim zverinsko zalizal. »Daj, stopi gor!« je rešil situacijo.

Sledil sem mu po stopnicah. Pri Danielu je vse v upo?asnjenem ritmu. Še šlapal je po zlizanih kamnitih stopnicah s polovi?nim slovenskim tempom. V levici je držal brisa?o. Gledal sem ga v valovite lase, ki so bili še zlepljeni v mokre repke. Po obeh straneh tilnika je imel podobno senco narastka kot po licih. Roke je imel popolnoma gladke, brez dla?ice, samo porisane z dolgimi linijami izbo?enih žil. Gledal sem ga v rito in hrbet, ki sta v sebi lastni logiki valovila in utripala, ko je fant enakomerno stopal po zavijajo?ih stopnicah. Gotovo ima tudi kožo pod maj?ko in hla?ami tako lepó… kakšna barva sploh je to? To ni barva kave. Tudi ni barva ?okolade, saj ni ?rnec. To je rahel odtenek – pravega kakava. Kakavovega prahu. Ljubim pravi kakav! Njegova slastno trpkost. Kakav imam bolj moški okus od kave. Kava je pogosto bljutava, kakav sam po sebi ni nikoli, ?e ga ne uni?iš s sladkorjem.

Leva melonica gor, desna dol… V mislim sem bil s prsti obeh rok za pasom hla?k na bokih in jih v nagli potezi potegnjenih do srede stegen; tolklo mi je v prstih in hla?ah ob misli, da bi z jezikom po sveže umiti koži preiskal skrivno sti?iš?e obeh ritnic in v njem poiskal vozliš?e užitka… Pa saj sem bolj pasje sorte, misli mi mnogo ve? lajajo kot dejanja storijo.

Stanovanja ni najel, kot študent si lege v središ?u mesta in v urejeni meš?anski hiši ne bi mogel privoš?iti. Argentinska naveza: srednješolsko prijateljstvo s sinom neke emigrantske družine, ki je denacionalizirano stanovanje prenovila in ga zdaj ne more oddati. To vse vem, ker sem z Danielom vsak dan med službo na kofetu. ?e pustim ob strani to, da je vreden vsakega pogleda in greha, je sogovornik, ki ga vse zanima. ?e sem natan?nejši: on pozorno posluša, kaj mu razlagam o deželi, ki na sti?iš?u strateških poti uspe ostajati ve?na provinca, jaz pa pozorno gledam njega. Zaposluje me njegov pogled, ki je globok. Za sivimi o?mi so nedoumljiva prostranstva. To so sive o?i s kancem olivno zelene. Nenavadne. Zaradi fantova splošne po?asnosti – hipnoti?ne. Prostranstva niso prazni besedni okrasek: v fantu so ?udni tolmuni, marsikaj modrega izpljuje iz njih povsem mimogrede, marsikaj komentira na zame popolnoma nov, svež, premišljen na?in. Globinam navkljub – je na njegovem obrazu nekaj goriljega. Morda nado?esni obok, poudarjen s temnimi obrvmi, ki se ne staknejo temve? zavijejo navzdol k nosu in se tam kot odrezane kon?ajo; pa si jih ne cufa s pinceto, ponarejeni, naga?eni videz tako deformiranih obrazov me samodejno odbije. Morda me na goriljega samca spomni tudi nos, ki je kratek in v spodnjem delu razširjen. Kadar se ne smeji, so usta komaj za kakšno ?rtico širša od nosa. Ustnice… Ne velike, ne mesnate. A so?ne, napete. Z barvnim dotikom lilaste. Ko on govori, ga rad gledam v ta usta. Besede bi mu najraje z ustnic kar dopoljuboval. Obraz se mu zaklju?uje v bradici. ?rni kot lasje. Nekajmilimetrski. Za malenkost širši od ustnic. In med bradico in muho pod spodnjo ustnico ima za širino mojega palca obritega presledka.

Oprl je vrata stanovanja stanovanje in me skozi predsobo peljal v jedilnico. »Kaj ti prinesem za piti?« »Vodo?« »Si prepri?an?« Bil sem zmeden zaradi nenadne telesne bližine v dvoje. Zaradi nedefiniranostjo situacije. »Prepri?an.« »Bom takoj. Usedi se!«

V resnici nisem bil prepri?an v ni?. Snel sem nahrbtnik, v katerem se imel tekaško opremo. Dogovorila sva se, da greva skupaj te?. Ker fant ni jutranji tip, je v pasji vro?ini edini za tek primeren proti ve?eru. Namre?: razlagal mi je, da je zadnjih osem tednov doma po petnajst ur na dan študiral, da je opravil zadnje izpite. Da se je preutrudil in zanemaril in da bi se rad tu takoj vrgel v šport. ?e mu lahko priporo?im kak dober klub za odbojko na pesku. Kak dober fitnes studio. Razložil sem mu, da samo rekreativno te?em. In se je takoj zavzel, ?e mu lahko pokažem kakšne terene za tek v naravi. Ker ne mara tekati v krogih po stadionu. Misel, da bi šel z njim te? in bi se lahko nagledal njegovih golih nog, bleste?ih v potu, je bila dovolj privla?na, da sem rekel: »Seveda.« In ko me je vprašal, ali se sme pri nas te?i brez majice, sem bil pe?en. Razložil sem mu, da ni ravno obi?ajno, a da se ne bo zato nih?e obregnil v njega. Ni mi pa bilo ?isto jasno, ali v fantu utripa ekshibicionisti?na žilica ali je to tam doli pod južnim križem res nekaj obi?ajnega.

To je bila torej tista radovednost, ki me je izven službenega ?asa pripeljala k Danielu. Šport je najboljši na?in, kako fanta vsaj malo sle?i, ?eprav z njim nikoli ne ležeš v posteljo. Misel, da bi si ga lahko nagledal golega poprsja in sle?enih ledij, mi je zagotavljala material za masturbiranje vnaprej in vedel sem, da mi ga bo tudi za nazaj. Ker se je ob tistem kofetu Danijel razgrel in me vprašal še, ali se sme kopati v naših rekah… sem ga takoj v mislih videl še bolj eksplicitnega. No, za prvi, nocojšnji skupni tek sem si zamislil mestni gozd. In ?e bi bilo že pretemno, mestni park, da si na koreninah ne polomiva nog. Sem pa popoldne že šel, priznam, oprezat k reki, kje kak za tek uporaben kolovoz pripelje do koti?ka, kjer se da brez pri? lesti v vodo. A to sem imel na zalogi za nadaljevanje najine rekreacije, na katero sem nekako upal.

Usedel sem se torej za dolgo mizo z osmimi stoli in se razgledal po prostoru. Stilsko pohištvo jedilnice se ni ujemalo z usnjeno sedežno garnituro v drugem delu prostora. Zaradi velikih oken je bilo v sobi še dosti svetlo; svetloba je bila mehka, ker so okna zakrivala bele zavese, spuš?ene do tal. Na brezhibno pobeljenih stenah ni bilo drugega kot križ nad ?elom mize. Na mizi je bil od mene stran obrnjen prenosni ra?unalnik, do katerega so od stene po parketu vodili kabli.

Daniel se je primajal z dvema kozarcem. »Izvoli!« Kozarec mi je dal kar v roko. Mo?no sem ?util dotik z njegovimi prsti, ko se preprijel steklo. Usedel se je še on, malo stran od mene. Sproš?eno se je razkre?il, se lepo nasmejal in mi v eni sapi rekel: »Na zdravje! Ali ni nocoj vro?e?« »Poletje je. Mora biti vro?e.«

Kaj poletje, njegova bližina je bila vro?a. Iskreno sem si želel, da bi smel poklekniti med njegovi nogi, katerih miši?asto substanco so tako lepo nakazovale ?udne hla?e, in zagrizti v bulo, ki se je zaradi med stegni napetega blaga malo pritajila, a so jo moje o?i še vedno brale. Pa meni se takšne misli zbudijo ob marsikom, ne morem kar tako napasti fanta, o katerem niti tega ne vem, ali je za fante ali ne. In tudi ?e bi bil za fante – tu je razlika v letih in tu je skupna služba, ki zna ponesre?ene avanture neprijetno zaplesti. »No, Daniel, bova šla na tek? Zunaj bo mrak.«

In se mi je za?el opravi?evati, da popoldne ni uspel kupiti tekaških copat. Da je našel super model po super ceni, a da mu bodo šele ?ez nekaj dni dostavili številko. Saj, sem si mislil, tvoja številka nog je vsaj pet in štirideset. Stopala v šlapah so bila velika in lepa, to sem imel možnost gledati, ko sem mu sledil po stopnicah. ?e držijo govorice o povezavi med številko ?evljev in masivnostjo moškega ponosa – potem bi te, Daniel, nujno rad videl pod tušem! Že iz ?iste znanstvene radovednosti, pa ?e se tvojega naravnega bogastva nikoli ne dotaknem.

»In zdaj?« sem ga vprašal. »Zakaj mi tega nisi povedal po telefonu?« »Mislil sem, da bi nama kaj skuhal. Nimam kaj po?eti in s teboj se je zanimivo pogovarjati.« Na tej to?ki se mi je prvi? dolo?neje zazdelo, da bi se moje ni?emur zavezane misli utegnile povezati z realnostjo.

Potem mi je rekel, da naj mu dam minuto, da odpošlje pošto, ki je ni dokon?al. Bi mu naj rekel, de ne dovolim? Presedel se je k odprtemu prenosniku nekaj potipkal, in nato pozorno bral, kot da me ni. Je to kuhanje po argentinsko? Potegnil sem iz nahrbtnika prodajni katalog, da se ne bi po?util tako neumno. Ko je opazil, da se premikam, je dvignil pogled z montorja in se mi nasmehnil. Poskušal sem se zatopiti v ?tivo, ki me je bolj malo zanimalo. Ko sem za?util na sebi njegove o?i, sem se delal, da jih ne; nekajkrat me je pogledal. Nato vstal in rekel, da gre pogledat, ali je stroj že kon?al s prenjem. Da prvi? pere in da ne ve, ali je vse prav nastavil.

Ko sem ga pogledal, sem na hla?ah razpoznal obris uda. Nedvoumno. ?e je bila prej splošna, nezavezujo?a izboklina, je sedaj v blagem, postranskem loku ležala mesnina. Ta si me je privoš?il! Ves njegov interes za tekanje je imel torej tak, preprost motiv. A sem si v tistem hipu rekel, da se bom delal malo neumnega. »Kaj je tako ?udnega s pralnim strojem?« »Ne vem, za kaj so vsi gumbi.« »Lahko pogledam?« In sem šel za njim v sobico, kjer sta bila pralni in sušilni stroj in nekaj omar. »Aja, nemš?ina!« »Saj ti pravim, ni? nisem razumel, razen stopinj Celzija.«

Tako mo?no sem v majhni sobici ?util bližino njegovega telesa! Zaznaval sem toploto njegove mase. Vonjal vonj stuširanega telesa. Gledal sem njegove po?asne gibe, ko je po?enil pred stroj, – na dosegu roke mi je bil, z usti na višini mojega kurca! – gledal, kako je motovilil z gumbom za odprianje vratc – gledal sem vranje ?rne, bleš?e?e, vlažne lase – gledal, kako je rokami brez dla?ic iz bobna potegnil ene kavbojke in ene gate. Gospodarnost pa taka… Potem je z mokrima cunjama v roki nesre?no pogledal, kam naj ju da. V hipu sem vzel sem lavor s stalaže in mu ga nastavil, naj odloži noter. »Kaj boš zdaj?« » V sušilnik bom dal.«

Umaknil sem se mu, da je prišel do drugega stroja. Spet po?asno, upo?asnjeno odpiranje vratc, kot da skrbi, da ne bi z mo?jo rok ?esa potrl; pogled v žrelo stroja, kot da bi se hotel prepri?ati, ali je brlog res prazen; pa stegnjena roka, naj mu dam cunje. Dal sem mu kavbojke in medtem, ko jih je vstavljal, med palca in kazalca prijel gate za pas in jih razprostrl. Svetlo modre, bolj oprijete, kratke bokserice. Mehak bombaž, da ne žuli, kadar se med »pošiljanjem pošte« napne meso.

Ko je dvignil pogled, sem spodvil mezinec in ga z moje strani potisnil v blago tako, da je na njegovi svoji strani za razporkom nastal šotor?ek. »Poseben model za latinske moške,« sem dodal. Uspeh! Spravil sem ga v zadrego! Umaknil je pogled, a samo za hip, in nato z malo manj lenivosti kot sicer pograbil gate in jih odložil v stroj.

Dvignil se je – kot bi se vzel iz tal je pred menoj spet stalo njegovo telo v polni velikosti. Med nama se je že napredla tista nezgrešljiva zagatnost, ki jo vsak razume. Bo on prestopil ?rto – ker sem bil odlo?en, da je jaz še ne bom. Primejdunaj, da je ne bom. Da vidimo, kak se Argentinci gredo mance. Ni prestopil ?rte. Umaknil se je iz prostora in pojasnil, da se bo s sušilnikom ukvarjal kasneje. Odšlapal je proti jedilnici. Ugasnil sem lu? v pralnici in mu sledil. V sobi ga ni bilo, slišal se ga v kuhinji. Stopil sem za predelno steno. Sklanjal se je v odprti hladilnik – sveta pomagalka, kako lepo se mu je pri tem izbo?ila, napela in skozi blago izrisala rita! »Pravzaprav nimam ni? pametnega. A naro?iva kaj z dostavo na dom?« »?e ti povem po pravici: nisem še ni? la?en.« »Aha. A bi potem kasneje?« Skomignil sem z rameni. Ne da bi me pogledal, je šel mimo mene v jedilnico. Spet me je v živo zadela toplota, bližina njegovega telesa… Sedel je še enkrat za prenosnik. Jaz sem stal z ramenom, prislonjen na zid, in ga gledal. Zdaj sem imel jaz nekako oblast nad njim…

Nenadoma sem je presene?eno vzkliknil: »Ej, danes je nogomet! ?etrtfinale!«

Seveda. Prvenstvo v športu, ki me ne gane. Razen kadar na koncu predstave gladiatorji sle?ejo majice in kot stekli tekajo po travi, vpijejo, se v transu objemajo, padajo na kolena in iztegnjene roke vijejo v nebo. Samo da so pri prenosih televizijci tako hudi?evo spodobni in se zlajnani in izlajani komentatorji poslovijo v istem trenutku, ko nogomet postane zanimiv.

Neigrano spodbudno me je pogledal in vprašal, ali si ne bi tekme ogledala skupaj. Zarežal sem se mu. Takšnega vabila se ne zavrne. »Vidim, da tu ni televizorja. Greva ven, v kakšne lokal?« »Imam televizor, v spalnici.« Kako zlahka sem padel v zasedo tej pokriti rihti? Kot beli dan jasno mi je postajalo, da zna šteti ve? kot do tri, ?eprav tega ne kaže.

Sledil sem mu po hodniku. Na koncu je odprl vrata in pritisnil na sikalo. Prižgali sta se lu?ki na no?nih omaricah v precej veliki spalnici. Postelja je bila zakonska, anonimna, samo ležiš?e na ustrezni višini. Okno je bilo zastrto. Garderobnih omar ni bilo. V sobi sta bili samo dve nizki omarici: na prvi je stal televizor, na drugi, v kotu sobe, blizu vrat, lesen kip Marije.

Stopil je do no?ne omarice po daljinski upravljavec in vklju?il televizor. Pogledal me je vprašujo?e, ?eš, ali sem zadovoljen, in mi s prirojeno po?asnostjo mignil, naj se spravim na posteljo. Odpel sem pas in pustil hla?e pasti na tla. Z zanimanjem me je gledal. »Pri nas se ne spodobi, da bi oble?eni poležavali po postelji.« »Ja?« se je delal neumnega in si že sla?il tiste ?udne hla?e. Sredi operacije, ki jo je opravljal stoje, se je zamajal in me, da ne bi izgubil ravnotežja, zgrabil za rame. Prijem je bil mo?an, roka topla, še skozi tanki bombaž majice sem ?util, da je vlažna. Zamikalo me je, da bi izkoristil povod in fantu vrnil prijem. Ampak ne! Pojdiva se še malo njegovo igrico. On je hitro ulovil nazaj ravnotežje, zbrcal hla?e s krakov in obstal v prelepih gatah. Imel je svetle?e bokserice azurno modre barve s pokon?nimi rižami iz zlatih kitk. Na krepkih temnih nogah so bile videti – sijajno. Enako kot volumen kite, ki je s skladu z lastno gravitacijo podrsavala sem in tja po gladkem blagu, dokler se je fant prestopal. Postal je, kot da mi daje prednost.

Po štirih sem zlezel na posteljo, si podložil blazino in sedel tako, a sem se s hrbtom naslonil na steno. Nato sem gledal njega, kako je storil enako. Upo?asnjenost njegovih gibov je prizor navdihovala z dramati?nostjo. Po?asi se je spuš?al, na posteljo, po?asi lezel proti meni… nekaj zelo prvobitnega je v tem, ko se ti samec bliža po štirih. Za?util sem mehkost v sklepih. Pa se je lepo namestil, prekrižal noge nad gležnji in roke na trebuhu in se dejansko zagledal v tekmo, ki se je dobro za?ela. Od strani sem ga gledal. Me je odklopil ali kaj? »Navijaš za Brazilijo, je tako?« »Upam, da ti tudi.«

Ni? mu nisem odgovoril. No?em se poglabljati v nogomet. Vše? so mi junaki, ki se bleš?ijo v lastnem potu, spektakularni padci in pateti?no valjanje po tleh – zlasti so mi vše? bližnji posnetki teh herojev, ki voljno trpijo za višje cilje. Vše? so mi zamaknjeno podivjani pogledi, od rjovenja spa?eni obrazi, napete vratne kite in mišice udov pri triumfalnem dirjanju po igriš?u. No?em se pa pustiti ?ustveno zaplesti v igro. Takrat se ?utim nervoznega, tako kot pri avtomobilskih zasledovanjih v holivudskih akcijah. No?em biti predmet manipulacije v dogajanju, na katerega nimam vpliva. Na maram predajanja tuji pobudi, ?e se za to izrecno sam ne odlo?im.

Zato nisem dolgo visel z o?mi na ekranu. Raje sem s pogledom zdrsnil ?ez njegove noge, prekrižane za stopali. Se pasel po nartih velikih stopal z velikim, svobodnimi, nedeformiranimi prsti. Gledal sem me?a, ki so nalegala na me?a. Gledal sem samo v sebi zaklju?eno in skladno linijo golenice. Na nartu sem mu je kazalo nekaj benignih dla?ic, podtonih tistim po golenih in stegnih. Dla?ice niso gosto rasle, niso ži?nate, po videzu so med sukancem in dreto. Zavite so in s prostim koncem se sukajo kamor se pa? sukajo. Eroti?ni prebitek je bil v mišicah stegen, ki so po?ivale tako vitke, dolge in polne… Tanka kože brez maš?evja je razkrivala njihov potek, stikanje, združevanje… Na kolenu sem opazil brazgotino. Vprašal sem ga: »Od ?esa imaš to?« Povsem odstotno je rekel: »A?« Zalotil sem se, da seveda ne more vedeti, o ?em govorim. »Brazgotino na kolenu. Si padel s konja?« »Kaj? Ne zajebavaj. Padel sem s kolesom.« »Gotovo te je bolelo.«

Ni? ni odgovoril, njegovo telo se je napenjalo in raslo hkrati z jakostjo vpitja komentatorja. In se z obupano kretnjo, ki je spremljala »Joj!« se je sesedel nazaj k steni. Športna infantilnost mi bo ostala ve?na uganka. »Ali v Argentini mamice pihajo, kadar veliki fantje padejo?« »Oprosti, kaj si rekel?«

Dovolj mi je bilo nogometa. Odrinil sem se naprej, se sklonil in ?isto od blizu popihal na brazgotino. Dla?ice se se v curku zraka trepetaje vdale, drhtele in nato postavile nazaj v izhodiš?ni položaj. Gledal me je kot zaboden. »In po mojem te je vsaj takole bolelo!« In sem ga od strani ugriznil v koleno. »Au!« je vzkliknil, trznil z nogo in me sunil v zobe. »Joj, ali je vse v redu?« S prsti sem tipal po ustnici, ali si je nisem kje prebil. Prsti so ostali suhi. Pokimal sem: »Ja, vse je v redu.« Treba mi je bilo, tepec sem. ?e bi si prebil ustnico, bi se ne mogel brezskrbno lizati. Ta namen sem pa imel! Sploh glede na to, da me je dobesedno naro?il v posteljo. Med tipanjem po ustnicah in zobeh sem se usedel po turško med njega in televizor. »Poslušaj, a ti ne znaš gledati televizije?« Nagnil se je vstran, da bi mimo mene videl ekran. »Niti ne.«

Ne vem, ali me je sploh slišal, tekma ga je v hipu spet absorbirala. Neverjetno… Spravil sem se mu z vidnega polja. In sicer tako, da sem mu okobal sedel na kolena. Naslonil sem se z dlanmi na stegna in s pulzirajo?im stiskanjem in popuš?anjem drsel proti njegovemu razkoraku.

Ko sem prišel do roba svetle?ih azurnih bokseric, sem roki odmaknil ni za?el znova drseti od kolen navzgor. Roke si je sklenil za vratom. Razgaljenja, izpostavljena spodnja stran mesnatih nadlakti me je spominjala na razprta ženske stegna. Stik dlani s toplo kožo, ?utenje mišice pod njo, kakavasti junec, po dolgem iztegnjen in razstavljen pred menoj… Tako je bil blizu, tako pravi, tako kot iz pravljice – mislim, kašnega zares dobrega brazilskega porni?a. Tako mi je bil na dlani, tako pod dlanmi, a hkrati odmaknjen, odsoten, ker je z o?mi in pozornostjo nepremi?no strmel v televizor. Polnil me je ?uden ob?utek, da sem del nekega nemojega filma, da sem udeležen v utvari, da itak ni razloga, da bi se to dogajalo meni. Zares, nikoli si nisem mislil, da se bom na pol sle?en znašel v postelji s takšnim mladim moškim.

Jakost ognja, ki je me zajel, in brutalnost erekcije, ki se mi je naredila v spodnjicah, sta bili tako pristni, da ni moglo iti za sanje. Stiskal in popuš?al sem lepa stegna in spet drsel navzgor. Ko sem pridrsel do roba spodnjic, se nisem umaknil kot prvi?. S palcema, pritisnjenima ob kožo, sem šel globlje, pod azurno blago. Tako globoko, da sem za?util puhte?i, vlažni stik med kožo mod in stegen. Zdrsnil sem s palcema nižje, dokler nisem zatipal obeh mod. Na razli?nih višina sta bili ujeti med razkorak in blago spodnjic. Naprej-nazaj in levo-desno sta šla prsta po oblih moških žlezah, ki jih nisem videl, samo tipal. Bil sem nežen, a ne žge?kajo?. V umirjenem, monotonem ritmu sem iskal ob?utljive to?ke. Vsak jih ima, zakaj jih ne bi imel Daniel? Je ušel prvi vzdih. Prva zmaga… Dovolj! Ponovi vajo.

Roki sem umaknil in se še zopet napotil od kolen navzgor. Ko sem se približal spodnjicam, je njegovo meso že trzalo pod blagom. Hitro se je odzval! In pošteno se je odzval. Razburjenim deklicam razbija srce v prsih, da trepe?e bluzica… Vzburjenemu juncu utripa kurac v spodnjicah, da se ritmi?no vzdiguje in spuš?a blago… Oblivalo me je. Malo me je oblival pot od zunaj, še bolj me je oblival od znotraj. Pohota me je oblivala. Neopisljivi dvigi mravljin?aste energije so iskali pot od spodnjega dela trupa navzgor, se vrtin?ili pod grodnico, se prelili po vratu in ?ez glavo, nekam višje, ven iz mene , pod nebo. Z o?mi sem bil prikovan na utripajo?i obris safalade pod zlatimi kitkami na svilnati modrini bokseric. Na najbolj možno živ na?in živa kita pod naslikanimi kitkami! Neznana, obetajo?a ?ezmorska pošast se je krotovi?ila pod dvignjenim valom… S celima dlanema sem se tokrat zarinil pod hla?nici, v valovje zbujene, pulizrajo?e azurne gladine.

Pogledal sem ga. Še zmeraj je visel z o?mi na ekranu, toda ni ve? prav sledil tekmi. S prsti sem zaobšel koren njegovega uda. Nad ?lenki desnice sem ?util gladko, vro?e, vro?e, utripajo?e meso. Pod prsti sem ?uti soparo njegovega osramja. Nisem sem zapletel v goš?avo, tipal se mehko, od telesne vlage zmeh?ano š?etinovje prikrajšanih dlak. Mršil sem njegovo strniš?e. In tudi sam utripal v butajo?em ritmu srca, ki mi je z malim faznim zamikom tolkel na senca in na blago lastnih gat. Spet sem ga pogledal v obraz. Zdaj ni ve? videl ne nogometnega spektakla ne mene. Še vedno je imel roke za vratom, še vedno razprte nadlakti, razstavljene, tanko, gladko kožo na njih, prosojno, da je skoznjo presevela modrina žil; in pi?kaste kožne gube na robu kratkih rokavcev, ki jih je pot razmo?il, da sta se madeža razlezla navzdol. Krožil sem s prsti po terri incogniti, se topil v ugodju in ga opazoval. Veke so se mu spustile. Še malo in izboklini na zrklih sta se zasukani navznoter in navzgor. Sva že bila na skupnem letu, v skupnem seksualnem transu.

Poglejmo, kaj je prinesel fant s seboj na svet! Odtrgal sem roki z magnetnega polja, ju izvlekel in ob straneh zapel spodnjice, da bi mu jih potegnil dol. Premaknil se je, dvignil boke in pomagal zvle?i dokaj tesne bokserice z rite. Potem se je s telesom dvignil in z vajeno kretnjo navzkrižem prijel majico nad pasom in v eni zvezni, po?asni potezi slekel kos s sebe. Zasijal je, zasijal s prostranstvom gole gladke kože, napete ?ez polno, moško telo. Kože tistega o?arljivega, kakavastega odtenka, ki je v tako logi?nem sozvo?ju s ?rnimi lasmi. Lasmi, ko so v nasprotju z njegovo leniv?astim temperamentom tako nekrotki, živahno repkasti. Zasijal je s olivno sivimi o?mi, mirno uprtimi vame. Kar gledal me je. S hipnoti?no mirnostjo. Z blagim, prijaznim nasmehom ?ez široki obraz. Kaj pri?akuje od mene?

Seveda, jaz sem bil še oble?en. V hipu sem zlevil s sebe majico in se takoj spet priklopil na njegov pogled. Po?asi je zdrsnil z o?mi po meni. Dvignil je desnico in se me dotaknil ob rami ter šel s konicami prstov prav po?asi po diagonali ?ez moje prsi. Ko je prišel do dlak, je po njih zaokrožil in nadaljeval v prvotni smeri. Dotik je bil rahel, a ognjen, žare?, na robu zdržljivega. ?util se ga po celi sledi, ki je na zunaj ni bilo videti, od znotraj pa se mi je pod njo vrtin?ila vzdraženost. Še preden je prišel do seska, sem ga naglo zgrabil za roko in jo krepko pritisnil nase. Dražljaj je bil prenežen, prehud, nisem zdržal. Razumel je, se z desno polovico obraza malo bolj nasmehnil in umaknil roko.

So trenutki, ko je ugodja preve?, da bi ga razum zmogel procesirati. Gre mimo, kot ?ez rob kozarca, v katerega preve? naliješ. Nisem mogel dojeti, razumeti, videti, razpoznati vsega lepega, enkratnega, nenaro?ljivega; vsega na tem moškem in v tistem neponovljivem trenutku. Zrl sem vanj, bil prevzet, za?aran, nem. Blodil sem s pogledom po njegovem telesu. Telo! Meso. Koža. Barva. Rahla, nakazana pot do zaklada pod popkom. Nekaj izgubljenih dla?ic na zgornjem delu poprsja. Verižica s križcem.

Nekaj mi ni dalo miru. Seveda, njegovega moškega uda še nisem videl! Resda je bil Daniel zgoraj brez, a sedel je s pokr?enimi nogami in z boksericami sredi stegen. In vse je bilo tako, da se mi pogled še ni odprl do mednožja. Odmaknil sem se, vnovi? prijel za azurne gate, on se je naslonil nazaj na roke, iztegnjene roke za hrbtom, in zastrigel z nogami, da sem ga osvobodil blagaste navlake.

Pokazalo se je. Tisto. Osupljivo. Spet so mi telo zalili tokovi. Meso… Masivno meso. Nekoliko sploš?eno, široko. (Vsekalo mi je skozi zavest: »Samo da mu ne bi padlo na pamet, tega vstavljati v moje telo!«) V odtenku, temnejšem od telesa. S kožico, še krijo?o glavico, pa se je spodaj jasno nakazovala. Jajca, siceršnjemu volumnu telesa primerno izdatna. In zato nizko spuš?ena. V lepem paru, v katerem je bilo vsako drugega vredno. Tanka kožica, v kateri so bile žleze spravljene, je bila po odtenku med temno kakavasto rjavino ti?a in svetlo rjavino stegen.

S ?im sem si zaslužil ta dar? Tako nenadejano. Kar nisem vedel, kako naj in kaj naj. Kot zajec, ohromljen pred klopota?o. Daniela ni motilo, fant je narejen za trajanje in dogajanje, ne na hip in hitrico. Prestrelilo me je, da v dlani stiskam gate. Samodejno sem jih prinesel k nosu. S konico sem se dotaknil gladkega blaga. Vonj… Tokrat me je zalilo od zgoraj navzdol. Ko sem se zavedel, kako pozorno me opazuje, mi je postalo nerodno. Ozrl sem se okoli sebe. Kam naj odložim blago?

Neprijetno me je streslo: z nizke omarice v kotu pri vratih so bile vame uprte negibne, žalostne, razo?arane o?i matere božje. Presnete katoliške fore! Sploh pa, kaj se ima ženska vmešavati v seks med dvema moškima!? Zavrtin?il sem gate po zraku. Poletele so proti sohi. ?e bi to v impulzu storjeno gesto stokrat ponovil, se gotovo niti enkrat ne bi vnovi? kon?ala tako, kot se je. Cunja je obvisela kipu ?ez glavo. Še dobro, da je tako velik in težak, da se ni zvrnil… Takoj sem za?util, da nekaj ni v redu. Danielov obraz se je v dveh sekundah, kot v upo?asnjenem posnetku, spremenil v zgroženega. Barva energije v prostoru se je spremenila.

»Oprosti…« sem dihnil. Hotel sem vstati. Pa me je on prijel za rame in potisnil na posteljo. Roka je bila še vedno topla, a težka, kot bi bila železna. Obsedel sem kot vodljivo dete. Tiho kot okregano š?ene. In vnovi? sem se po?util tujca v lastnem življenju. Na dogajanje sem gledal kot od zunaj. Gledal, kako je goli Argentinec, lep kot Apolon, zbrano stopal proti Mariji. Kako je mirno snel spodnjice in jih prav tako mirno spustil ob kipu na omarico. Kako je z eregiranim mesnatim kurcem spoštljivo sukal kip tako, da je pokazal postelji hrbet. Svetlo modri, sinji Marijin plaš? in zraven azurne Danielove spodnjice… Se to res dogaja meni?

Kaj sem zakuhal? Sem vse skazil? Nagonsko sem vstal s postelje. Danijel je mirno stal in me gledal. Ni? nisem razumel. Nisem imel pojma, kaj naj naredim. Lep je bil, kot prej. ?vrst, kot prej. Z nerazberljivim izrazom na obrazu. Trd, kot prej. Vsaj to! Jaz tudi. Le da je bil on gol in jaz v spodnjicah. Razdraženosti je bila tolikšna, da se ni zmenila za svetonazorski trk. Je trdota zadosten skupni imenovalec za obnovitev za?ete operacije z užitki? Sem imel kaj izgubiti? Potegnil sem spodnjice navzdol in jih z nog otresel na tal. Vzravnal sem se. Se izpostavil v lastni goloti. Postavil na ogled, kar dela telo moško. Pogledal Daniela in ?akal, kako se bo stvar kon?ala.

Spustil sem prste iz ust, umaknil jajca proti popku in po ob?utku naciljal ?im bližje mehki to?ki. Spustil sem nekaj kapelj in ko sem videl, za koliko sem zgrešil, sem s popravljeno navigacijo pocedil slino na pravo mesto. S kazalcem, sredincem in prstancem, postavljenimi v vrsto, sem zdrsnil po poslinjeni po?i in nato isto pot ponavljal naprej in nazaj, nazaj in naprej… Užival sem v otipu mikroreliefa in razlik v gladkosti in voljnosti kože v stisnjeni jarugi.

On si ga je medtem podrkaval. Spustil sem se nižje in se šel past na jajca. Eno po eno sem pospravil v usta in ju lo?eno obdeloval z jezikom, pa med ravno prav razmaknjenimi ?eljustmi dragotino iztisnil in spet potegoval v usta. Potem sem obe vložil v usta in okoli semenovodov z jezikom iskal mesta, kjer je trznil. Užival sem. Jajca so bolj delikatna, ob?utljivejša roba ob ti?a, ve? zaupanja je potrebnega, da ti jih moški prepusti v polno obdelavo. Pa še simbolna vrednost tega dela telesa je druga?na: moški, ki ima jajca, je moški; kurac je kurac – je uporaben ali pa ni uporaben, tisto nekaj vmes nagiba k drugemu.

Pri lizariji sem ve?krat poto?il slino, da sem imel ve? veselja z obdelovanjem luknjice. Nisem hotel vdreti noter slovenski kmet v grad brez gospodarja. Obdeloval sem s prstnimi jagodami okolico, do neskon?nosti krožil po obro?ku in se ob?asno tudi ustavil in ritmi?no pritiskal in prisluhnil popuš?anju naravnega upora. Že zaradi tolstih jajc, ki sem jih prelizaval v mošnji, razmeh?ani od sline in toplote, sem bil v devetih nebesih. V dodatno zamaknjenosti me je spravljal pogled na temnega, lavandstoglavega mesnatca, ki si ga je Daniel sam obdeloval. In pogled na njegov obraz tam ?ez me je podžigal; obraz nad krepkih vratom, obraz z zaprtimi o?mi, ki je ležal na blazini in bil obrnjen stran. Oba sva bilo godna za naslednji korak.

“Daniel!” Ni se odzval, zato sem ponovil glasneje: “Daniel!”

“Annn?” ja znosljal, ne da bi premaknil glavo ali spremenil ritem drkanja. “Daš kondom?” “A? Nimam.” Hladno me je oblilo – h komu