Gay Erotic Stories

Gradbinec je postal, ker je treba od ne?esa živeti. V njegovem kraju se ne da od ni?esar živeti. V Ljubljani je za gastarbajterja. Dve leti je gradil dvore in pala?e, v katerih ne bo nikoli stanovali in v katere ne bo nikoli hodil v službo. Zdaj je kriza. Letos še ni dobil pravega dela. Premišljuje, da bo šel naprej, morda v Švice. ?e bo šel, mi bo žal za njim. ?etudi Ken ni moja partija za življenje. En ali dva obiska na teden, to je to.

S prijateljem imata najeto garsonjero. Prijatelj je bil tisti, ki ga je nagovoril, da je pršel za gradbinca. Ni? nimata med seboj. Zato Ken skrbno pazi, da cimer ne bi ?esa zvedel o njegovih izletih v moški svet – v moj objem. Vedno se dobiva pri meni. Tega za njegovo družbo pa? ni.

Ima neko srednjo tehni?no šolo. Ko je bil ?as za študij, smo se šli balkanske vojne. On zares, ve? let s puško po gozdovih. Še ena krvava rihta, kot da se v tem delu svet ne da iz zgodovine ni? nau?iti. Oba sva ostala brez domovine in zdaj živiva v bananskih republikah, da bog pomagaj. Samo da se je zanj kon?alo mnogo slabše. Ostal je brez mladosti, brez izobrazbe in možnosti, da bi delal doma. ?e bi se rodil tu, mu ne bi bilo treba dolge tedne moledovati za papirje, da bi smel opravljal delo, ki ga noben Slovenec no?e. Brez krivde kriv. Sin svojega ?asa.

Na prvem zmenku se mi je dokazal smisel za humor, kar je zame neizpodbitni dokaz naravne bistrosti. Obvlada ironijo, ki je butci ne poznajo. Še dobro, da jo obvlada. Tudi svoje usode si ne žene k srcu. Nekaj vdanosti, veliko potrpežljivosti in obra?anja na šalo – ne glede na to, da je vsestransko stvaren ?lovek. Živi se…

Še en južnjak v mojem življenju? O?itno. Nikoli jih nisem malikoval in nikoli jih nisem iskal. Kolikor jih je bilo, so se mi zgodili. Za nobenega mi ni žal, da sem imel kaj njim. Morda so mi sojeni. Resne stvari sem doživel z njimi. Rad imam te fante. Hrvatov ni bilo med njimi, zato tudi ne katoliških fig v žepu in samoujetosti v krivdo in greh. Dajo nekaj na besedo. In kdor da nekaj na svojo besedo, ve, kaj je ?ast. Ta pojem je mojim sonarodnjakom popolnoma tuj, moralni relativizem je tu zakon. In nositi se zanjo in dajo nekaj nase. Ken vedno pride na zmenek kot iz škatlice. ?eprav živim z bistveno ve? denarja kot on, nimam v omari cunj, ki bi bile tako ulite zame kot so Kenove zanj.

V mojo posteljo je padel z neba. Nikoli nisem verjel, da bom imel takega. Ne, sploh ne mislim na predsodke o rasni ?istosti. Na to se požvižgam. Ker je krasen moški. Takšnega si sploh ne bi upal osvajati. In fejst fant je. Še zdaj ne vem, s ?im sam ga o?aral. On je mene z ve? platmi. S postavo že. Po postavi je – junak. Junak starega veka. Anti?ni zmagovalec. Nekaj na pol mitološkega. Popoln. Predvsem takšnih nog, kot jih ni imel noben mojih moških prej – in verjetno tudi ne poslej. V bokih ni preš?ipnjen, ni plasti?ni Barbin Ken. Je Kenan, ?vrsto stoje? na tleh. Je popolnoma plosek v trebuh, krepek v rame, ?vrstih rok. Višji od mene. V?asih ga podražim, da je tur?in, ker ima okroglo glavo in ?rne, vranje lase. Sredi tridestih je, a nobenega belega lasu nikjer. ?e bi mi rekel, da jih ima osemindvajset, bi mu tudi verjel. Le da je bolj resen od ve?ine fantov v dvajsetih, ki hodijo po ulicah mojega mesta. Ima pa? svojo zgodovino za seboj. Resen, da – a ?esar noben ne ve in ?esar si ne zna nih?e prestavljati je to, kako je ta stvarca crkljiva. Seksati z njim je dobro, crkljati se z njim prelepo.

Kako sem ga dobil, je ?isto posebna zgodba. Po svoje tako absurdna, da jo je ?udno povedati. Bil je slepi zmenek. Prijatelj, ki me je neko? osvajal, mi je rekel, da ga moram spoznat. Ker da je zame. V bistvu ga je nagovarjal on, a je tudi od Kena dobil košarico. Ker takrat nisem imel nobenega res vro?ega železa v ognju, sem nenavadno priporo?ilo sprejel.

S Kenom sva se slišala po telefonu. Prvi vtis je bil soliden. Zmenila sva se, da se vidiva in greva na kavo. Nisem imel pojma, kakšen je. Dogovorila sva se na avtobusnem postajališ?u. Prišel sem prej. Kako sem bil na trnih! Študiral sem vse postave, ki so prihajale. Ta je prestar, oni premlad. Tisti preve? zanikrn. Potem sama dekleta in ženske – ali se moški sploh ne vozijo ve? z avtobusi? Ne prvi? v življenju sem se spraševal, ali se moram zapletati v takšne ?udne scene. Treba mi ni. A zakaj ne bi? Je draž v negotovosti. Prvinska privla?nost neznanega. Želja po presene?enju, po nenadejanem pozitivnem šoku. Po eksplozivnem, svežem seksu. V?asih sem brez zadržkov kot pocestni pes.

V žepu mi je zazvonil mobilnik. Trznil sem, kot bi me usekal škorpijon. Ko sem ga vlekel iz hla?, sem se natan?no uzrl okoli sebe. To bo on!

»Tu sem!« sem rekel v mikrofon in nato s telefonom v iztegnjeni roki pomahal proti prehodu z pešce. Malo ?udno je gledal okoli in me hitro razlo?il izmed drugih. Stopil sem mu nasproti. Še preden je ta kos nepogrešljive elektronike pospravil, sem bil pri njem, mu ponudil roko in ga pozdravil. Prvi trenutek nisem vedel, ali mi je zares vše? ali ne. »To si ti…« je bil v zadregi tudi on. »Ja.« Premeril me je, se zasmejal in rekel: »Dobro!« Težko je takole s popolnim neznancem. V nekaj besedah sva se zmenila, da greva v center peš in tam na dogovorjeno kavo. Bilo je zgodnjejesensko nedeljsko popoldne in mesto izpraznjeno. Napotila sva se po plo?niku ob glavni cesti. Prebijal sem led in ga spraševal to in ono. Kje živi, kaj dela, kako dela. Ko mi je govoril, je njegov obraz oživel, za?util sem njegov temperament in pod umirjenost pospravljeno živahnosti. Dlje kot sem ga gledal, bolj mi je postajalo jasno, da je ?eden ko sto zlodjev. In precej bolj premišljeno urejen od mene. Na njem je bilo vse na svojem mestu, ujemale so se barve, materiali, kroji. Kot pa? to lahko presodim jaz, ki za te re?i nisem posebno senzibiliziran.

Bil je bolj zadržan kot ne. Bil je prijazen, a to bil lahko bila samo vljudnost. Kako vidi mene, mi ni dal z ni?emer vedeti. On me ni dosti spraševal. Hodila sva vštirc in kadar je bilo treba, sem ga spustil naprej, da sem si ga lahko ogledal v zadek. Imel sem kaj gledati. Imel je kratko usnjeno jakno, ki se je v pasu tesno oprijemala bokov. Noge – dolge noge. Za vzorec zadnjice. In od bokov gor – junec. Zdelo se mi je malo verjetno, da bi nekaj tako so?nega lahko kon?alo v moji postelji. Nisem imel pojma, s ?im bi lahko jaz osvojil njega. Pri lokal, ki ga je izbral on, je bil zaprt. Drugi, ki sem si ga zamisli jaz – zaprt. Nedelja v mojem mestu. Kaj zdaj? Kar povabil sem ga k sebi v stanovanje. Skomignil je z rameni in rekel: »Prav.«

Vleklo se je tistih deset minut, ko sva še peša?ila. Nisem bil prepri?an, da sem pametno storil. Živ?en sem bil. Doma sem ga posedel za mizo v kuhinji. Slekel je jakno in se oziral, kam naj jo odloži. Ponudil sem mu, da jo odnesem v garderobo. Ko sem jo obešal, sem vanjo zaril nos. Spreletelo me je. Ker sem delal, kar se ne dela, in ker je bil vonj prijeten. Malo po usnju, malo po toaletni vodici, malo po lastniku.

Stresel sem na mizo pistacije in mu ponudil pija?o. Izbral je vino. Obema sem nalil. Potem sva sedela in se pogovarjala. Stavki so šli trdo, kot bi prestavljal pohištvo po parketu, posutem s kremen?evim peskom. Razila sva prostor med nama. Ja, orala kamnito ledino. In se medtem gledala. Ogledovala. Oba umikala pogled, oba pogledovala, motovilila z luš?inami pistacij. ?edni samec v mojem stanovanju… O katerem ne vem ni? pametnega… Lahko, da je pristal na obisk pri meni samo iz vljudnosti… Res nisem vedel, kako naj peljem, da bom kam prišel. Gledal sem ga v široke dlani in v prste, ki so razpirali pistacijo – in videl, kako odpenjajo gumbe. Dvignil pogled na srajco – in ugibal, kakšna polt je pod tankim blagom. Sledil prstom, ki so nosili jedrce v usta– in ugibal, kakšen okus imajo ustnice, ki so obkrožale beli nasmeh. Pri o?eh sem obstal. Temno rjave o?i. Bistre o?i. Mirno, nepremi?no je tudi on gledal vame. Trenutki odlo?itve? O?i v ?isto naklonjenem pogledu. Segel sem po kozarcu. »Na Dušanovo zdravje, ker nama je naro?il, da se spoznava!« »Na zdravje!« Požirek. Odložena kozarca. »In zdaj?«

Nepremi?no me je gledal. Se smehljal. Moji napetosti? Saj je vseeno. Vstal sem, stopil pred njega in mu z rokami mignil, naj vstane. Vem, lahko bi bilo iz tega marsikaj. A je bilo skrajno enostavno. Vstal je in obstal. Ob?util sem njegovo telesno premo?. In svojo notranjo mo?, saj mi je bilo v tem trenutku jasno, da je sprejel igro. Dvignil sem roke do njegovih ramen in samo s sredincem in kazalcem na obeh straneh hkrati zdrsel proti komolcem. Dotik s tujim telesom, dotik s tujo toploto, s polnimi moškimi mišicami. Ko sem prišel do komolcev, me je on prijel za komolce. Miren, mo?en prijem. Njegova energija je planila vame. Prostor med nama je zalil Elijev ogenj, ?util sem, da se mi ježi dlaka. Po?asi me je potegnil k sebi, za?util sem toplotno sevanje njegovega telesa. Notranje sem se tajal. Jasno mi je bilo, da se bova stopila drug v drugega, pa ?eprav le enkrat.

?ez minuto sva bila gola do pasu. Stala sva pred posteljo v spalnici. Drug pred drugim. Se gledala z o?mi in prsti. Nisva se divje grabila. Tako nenavadno je bilo: res, samo s prsti sva šla drug po drugem. Ken je tak dedec… Bil sem osupel nad njegovo postavnostjo. In s hla?ami na riti je bilo vse skupaj še posebno eroti?no. S kazalcem sem mu šel ?ez ustnice. Tako izrazit rob ustnic ima… S prstom sem mu segel v priprta usta. Pri?akal me je z jezikom. Ko me je z jezikom lizal po prstni jagodi, sem to ?util s celim telesom. Bil sem že v transu, njegov jezik sem na ti?u, ki se je krotovi?il, vklenjen v obleko. S poslinjenim kazalcem sem se vrnil na rob ustnic, jih risal in jih ?util pod razdraženo kožo prsta.

Nisem ve? mogel zdržati, hotel sem se prisesati nanje. Pa me je zadržal.

»Kam se ti pa mudi?« me je vprašal.

Zbral sem se in obmiroval. Mojo obraz mi je vzel v roke in sem mu približal. ?isto po?asi, do ?isto blizu. Zelo natan?no me je gledal. Z jezikom, ?isto malo pomoljenim izmed ustnic, se je dotaknil mojih. In se šel podobno igro kot jaz prej z njim. A z jezikom. Bilo je komaj vzdržno. Ne vem, na kateri register je pritisnil. Verjetno mi je vzela pamet njegova mo?, tako obvladana in mirna, tako skoncentrirana na tiste drobne premike po meni. S težavo sem se krotil, a hotel sem mu biti kos in ne planiti v fuk kot brezumna žival.

Ko sta se sre?ala jezika, sva se kon?no pošteno objela. Koža na koži. Prsi ob prsih. Dlani na nadlakteh, hrbtu. Trebuh na trebuhu. Ud ob udu, a še blago vmes.

Potem sva se znašla na postelji. Se poljubljala. On je ležal na hrbtu, jaz sem bil na kolenih ob njem. Po?asi, z velikansko naslado sem se odlepil od ustnic. Spuš?al sem se navzdol. Zdrsel sem po vratu ?ez adamovo jabolko, s priprtimi ustnicami po klju?nici, najprej po eni, potem po drugi. Nato po grodnici. Tem sem se sre?al s pristriženimi, pol centimetra dolgimi dla?icami. Spustil sem spodnjo ?eljustnico in jo potegnil nazaj, kolikor sem mogel. Z zgornjimi zobmi sem se prislonil ob kožo in z njimi kot z ostrino britve bril navzdol. Se z licem zapeljal levo in poiskal prvo bradavico. Ni? je nisem slinil, samo podrsel ob njej. Nato na drugi strani poiskal njeno sestro. Godel je. Pogledal sem ga proti obrazu. Mižal je. Po obliki zrkel pod vekami sem videl, da ima o?i zasukane navznoter. Roke si je medtem sklenil pod vratom. Spreletelo me je, ko sem videl konture mišic njegovih nadlakti, in senco kratko pristriženih dlak v pazduhah. Ta mehka, nežna, ob?utljiva, sramovana, vedno skrita, med mišice in kite ujeta gnezda… In napeta, svetla koža na notranji strani nadlakntnih mišic…

Pomaknil sem se proti popku. Z brado sem ril po ozki sledi dla?ic, ki je vodila do roba usnjenega pasu. Odmaknil sem se, ga odpel, stopil ob postelji pokonci in ga iztresel iz hla?. Noge! Kakšne noge! Ljudje božji… Na hitro sem se hla? otresel tudi sam.

Ko sem se sla?il, se je on postavil na postelji na kolena in me pri?akoval. Po kolenih sem oddrsal k njemu. S celo površino trupa in stegen sva se stisnila drug k drugemu. Z rokami sem ga ?util tam, kjer ga z o?mi nisem mogel: ramena, ple?a, hrbet, ledja, rit.

Zdaj me je on zgrabil ?ez život in porinil na ležiš?e. Sklonil se je ?ez mene in se skozi blago zagrizel v moje meso. Ni kompliciral. Zagrabil je spodnjice, mi jih olupil z bokov in se vzel v usta mojo nabreklino. Lizal jo je po?asi, preve? nežno, želel sem si mo?nejšega dražljaja. Mehki liz me je žge?kal, hotel sem zadoš?enje. Prijel sem ga za glavo in prav tedaj se je sam nasadil z goltancem name. Ja! Potem se je odlepil od mojega mesa, lovil sapo in se spravil nanj še enkrat. Ko je naslednji? prišel po zrak, sem pod njim naglo zdrsnil nižje in se z njim zatopil poljub.

Dal sem mu vedeti, naj se sedaj on uleže vznak. Še vedno je bil v spodnjicah. Zlezel sem mu med noge in se z brado vrnil na rob ?rnih spodnjic, približno tja, od koder sem se moral prej odmakniti zaradi njegovega pasu. Odmikal sem spodnjice in z brado tiš?al naprej. Pri korenu ti?a sem obmiroval, potegnil gate dol in spustil ujetnika na prostost. Izko?il je in me udaril po ?eljustnici. Nisem se umaknil. Po drugi strani sam zdrsnil mimo, oral z dva dni staro brado njegovo strniš?e in šel toliko nižje, da sem mogel vase vpotegniti jajca. Trznil je, kar privzdignilo ga je z ležiš?a. Ko sem jih pazljivo prepošiljal po ustih sem in tja, se je odzival s celi telesom. Jajca je imel zelo ob?utljiva. Spet sem ga spet pogledal v obraz. Usta je imel odprta, gledal je v strop. Roke so mu ležale ob trupu, bile so napete, s prsti se je zaril v rjuho in jo grban?il. Šele tedaj sem izostril pogled na njegovo orodje. Zelo ?loveških dimenzij je bilo, v loku se je krivilo do trebuha in samo z glavico po?ivalo na njem. Prijel sem ga v roko in v enakem ritmu kot sem mu obdeloval jajca zategoval kožo. Obrezan ti? – rokovanje z njim je ?isto druga?e omejeno kot pri naravnem. Prijel me je za roko in me prisilil, da sem se ustavil.

Izpustil sem ga iz ust in šel z licem ob njegovi nogi navzdol. Kako lepo je dlakast! Dolge, tanke dla?ice, prelomljene v cikcak. Ko sem prišel do prstov, sem srednje tri vzel usta. Spet ga je vrglo navzgor kot prej, ko sem se lotil njegovih jajc. Dol sem se spustil zato, da bi z hla?nega žepa vzel kondome in lubrikant.

Ko mu je sesanje prstov postalo prijetno, sem ji izpustil in se spet pridrsal do razkoraka. Moj cilj je bila luknjica. Fant je bil brezhibno ?ist. Dolgo sem ga lizal po prelepem obro?ku. Potem sem na prst iztisnil polzilo in se zavrtel po luknjici. Ko sem za?util, da je sprostil mišico, sem s kazalcem zdrsnil v globino.

Noge so mu vzdrhtele. Bil sem skrajno nežen. Gledal sem ga v obraz. Glavo je imel vrženo nazaj. Iz odprtih ust so se mu trgali rahli in kratki vzdihi. Ko sem se z enim prstom udoma?il v njem, sem dodal gel in šel vanj z dvema. Ko sem si delal pot v globino, je izbo?il je prsi, porinil glavo vstran. Potem sem obmiroval. Z obrazom sem bil naslonjen na njegovo koleno, dla?ice so me žgale; imel sem ?udno oblast nad njim. Premiki s prstoma so bili samo nakazani, a sem jih že bral na celotni drži njegovega telesa. Res sem dodajal dražljaje s tako zadržanostjo kot bi v skodelico stare lekarniške tehtnice s pinceto dolagal miligramske uteži. Malokrat sem bil v življenju z nekom tako energetsko povezan kot v tistih minutah. Bilo je, kot bi objeta lovila ravnotežje na vrvi. Oba popolnoma zbrana. On za?aran od dražljaja, jaz od odgovornosti, da ne bi z nasilnostjo ali brezbrižnostjo uni?il ?arovnije. Dajal sem fantu tisto, ?esar se ne da stopnjevati. Dobro se mi je zdelo, da sva se tako ulovila.

Ko se je privadil mojih drobcenih levo-desno, sem se spet spustil k njegovim jajcem. S pobožno nežnostjo sem jih spravil v usta in pri tem obstal s prsti. Ko sem ?util, da lahko nadaljujem, me je nosil užitek, ki ga je gnal – njegov užitek. V nekem trenutku sem pod prsti v njegovem notranjem žepku za?util trepetanje. Kot bi v smrtni zoni tresla miška. Dvignil sem pogled in videl, da je bil njegov trebuh prekrit s spermo.

Ken je hkrati stokal in psoval, ker se mu je to zgodilo. Zdrsnil sem iz njega. Vrgel sem mu v roke spodnjo majico, ki je ležala na robu postelje, in legel k njemu. Gledal sem ga ?isto od blizu. ?util njegovo sapo. Mu s poljubi odvzel z ustnic voljo do izpovedovanja zagate. Poljubljala sva se. Dokaj nežno. Dokaj dolgo. Z roko sem šel do njegovega uda. Še vedno je bil trd, kot se ne bi ravno izpel. Prestavil sem se nižje im mu sedel na stegna nad koleni. Tako sem ga blokiral in v miru izpeljal svoj na?rt. Oblekel sem njegov kos v kondom. Ga napravil spolzkega in poskrbel še za sebe. Sedel sem na njega. In ga imel hitro v sebi. Ken je oživel. Nekaj ?asa sem ga jahal, nato sem pustil, da me je zrušil na hrbet in on jezdil mene. Topil sem se od naslade, ko sem ga gledal v poprsje in glavo. Da, videti je bil kot anti?ni junak. Moj anti?ni junak. Moški, ki vse preživi. Moški, ki opravlja poslanstvo. Moški, po katerem bi lahko klesali kipe trojanskih junakov.

Dvignil mi je noge v zrak, zamaknjeno porival in se kar nenadoma zrušil name. Prišlo mu je, ne da bi po njegovem izrazu na obrazu lahko prebral, kdaj. Kot junak, ki ga v zanosu boje predre puš?ica in je ne ?uti, dokler mu ne odte?e kri in ne pade po tleh. Nekaj hipov sem ga pustil ležati na sebi, nato sem se izkopal izpod njega. Bil je brez besed, samo z nakazanim zmajevanjem glave je pokazal, da nima ?esa dodati.

Po njegovem orgazmu ga je odneslo. Obmiroval je ko mrtev, še z vekami ni trenil. Ni? govoril, samo v tišini je globoko dihal. Ležal je na trebuhu, glavo je imel obrnjeno na mojo stran. O?i je imel priprte, mirujo? pogled usmerjen – v prazno. Bil sem nekje v njegovem vidnem polju, a me ni gledal. S telesom je bil tam, z duhom povsod, zlit z vesoljem in zemljo. Prevzel me je v tistem trenutku! Tako nenavadno: pred menoj je bil in ne bil; bil je moj in od tega sveta in je bil hkrati rešen njegovih spon in smotrov. Bil je kot gri?evnata pokrajina v soncu, v sebi vsa mirna, spokojno samoizro?ena v roke usode; brez groze?ih prepadnih pe?in, brez nepreglednih nižavij, zalitih z neprehodnim mo?virjem. Gri?evje. Valovito, blago in lepo. Vzbujajo?e zaupanje, vlivajo?e ob?utek varnosti. Vabe?e.

S širokim hrbtom, ki se je prelil v ramena in mo?ne nadlakti na široko pokr?enih rok, je zasedal ve? kot polovico širine moje dvojne postelje. Ple?a so mu valovila v ritmu globokega dihanja, po?asi se je širil in po?asi spuš?al se je tudi njegov prsni koš. Dihal je na polna plju?a, vendar na dolgo in po?asi, kakor ocean odlaga valove na brezkon?ne plaže. Toliko ga je skupaj… tako silen je. In s posebno silo se je v meni dvigovala nepotešena pohota.

Kle?al sem v njegovem razkoraku. Na moji levi – iztegnjena noga. Na moji desni – visoko pokr?ena. V razporku med ritnicama so se polmraku komaj opazno gostile dla?ice. Med dla?icami – temnejši vozel. Noge! Mo?na, dolge noge. Mišice teh nog so mirno odložene po?ivale na beli rjuhi. Me?a… Stegenske mišice… Nedopovedljivo veš? so mi konture po?ivajo?ih, krepkih mišic. Moral sem se jih dotikati. S široko razprto dlanjo sem drsel od ritnice prti kolenu. Z eno samo roko, da sem se lahko osredoto?il. Ob?utek me je spomnil na otip prta v boljši restavraciji, ki je podložen s klobu?evino. Razkošno, voljno, a spodaj ?vrsto. In od zakolena proti dlaki nazaj do ritnice. Kako lepo so se ob robu dlani dla?ice spet zlagale v naravni red. S polkrožno linijo iztegnjenega palca in kazalca sem mu podrisal, pod?rtal ritnico. Naredil na drugi nogi z drugo roko enako. S palcema zdrsel navznoter. Sre?ala sta se palca. Pri temnem vozlu. Ga podprijela vsak s svoje strani. Ritmi?no stiskala in popuš?ala. Ga gladila od zunaj. Iztegnil sem se po tubo s polzilom. Jo odprl in ?isto tanko srago spustil na temne duri. Gladil, kot detel potrkal, zdrsnil v preddverje. Spet ven, okoli, ?ez…. Se s krožnimi drobnimi gibi napotil v notranjost. Zares notri. Takrat se je oglasil. Zavzdihnil je, kot bi zagrulil. In not in ven. ?isto blizu okoli in okrog. Z zadržanjem. Nenasilno, ?utno. Zajahal sem njegovo iztegnjeno nogo in napol sedel, napol pokleknil v razkorak. Se stegnil sem se še po kondom, ki je bil na ?akanju na no?ni omarici. Spravil vanj izproženi del svojega telesa. Za?uda se mi je ti? zdel ob dotikanju tuj, brez?uten. Verjetno zato, ker sem bil kot celota zajet od požara strasti in je bila ta moj del le postransko, nebistveno sredstvo, ki bo služilo združitvi. Ker sem natan?no vedel, da združitev ne bo le neko mimogredno tiš?anje ti?a nekam.

Iztisnil sem nekaj prosojnega gela. Naperil. Pristavil. Potisnil. Po najboljšem ob?utku vstopil. Porival najprej po malem. Na kratko. Kar nekaj ?asa tako. Ko sem ?util, da se je Kenovo telo sprostilo, da je po za?etni okamenelosti spet za?elo valovati, sem pustil naravi, da žene svoje in iš?e lastno zadoš?enje. Porival sem krepko. Do cele dolžine. Napol se sem se sankal naprej nazaj po njegovem stegnu in zlezel tako globoko v njegov razkorak, da sem bil v njem do skrajnega. Porival. Malo ga je privzdigovalo, gledal sem, kako je prste zadiral v blazino ob svoji glavi. Porival… Zadiral… Nisem mogel biti ve? obvladovan, nežen. Prepustil sem se gonu, ki je v svoji elementarnosti sebi?en, nerafiniran. Hotel sem biti tak. Hotel sem mu pokazati, iskreno pokazati, do kakšne nenormalne meje me je prevzel. S celim telesom sem mu hotel sporo?iti, da sem zanj pripravljen štemati beton. Bil sem moker od potu, vlagal sem vso mo? in polet, iztiskal silo iz vseh mišic in se ne prihranjeval, šparal. Šel sem do roba, hotel sem mu dati in predati poln naboj svojega seksualnega besa. Do tja, od koder naprej stopnjevanja ni ve?. Ob?utek, ki mi je bil tistega ve?era že znan.

Ken, toliko zmorem! Kolikor zmorem, toliko ti dajem! Ti si me spravil v ekstazo in tako je to pri meni videti. Zate je! Hvala, ker znaš to sprejeti. Te misli so se v meni vrtin?ile skupaj s polteno, telesno slo. Za?elo se je v meni dvigovati kot lava v ognjeniškem žrelu. Gosto, židko, razbeljeno, uni?ujo?e in predvsem neustavljivo. Vrtinec, ki se mora izvrtin?iti, odviti, prekipeti.

Ko me je sla gnala proti tistemu, kar je moralo priti, mi je bilo, kot da cepim gr?avo poleno. Ko je vsak udarec napornejši. Ko se sekira z vsakim udarcem nekoliko manj zadre med lesna vlakna. Ko daješ vse od sebe. Vso mo? in ihto koncentriraš v eno samo to?ko. Ko to?no veš, da ne smeš odstopiti, sicer tistega vražjega polena nikoli na razkolješ. Ko te obliva zona in pot od napora, a v zagrizenosti ne pomisliš, da bi postal. Ker mora iti. Ker je sama pomisel, da bi ritem prekinil, izdaja in poraz. Ko je treba iti ?ez bole?ino in je treba mo? ?rpati iz ihte in mozga v kosteh. Ker konec je, a je dosegljiv z ekstati?no silo, neracionalnim naporom; in z odlo?enostjo. Ko biješ poleno s celim telesom ob klado.

In nato toporiš?e zasukaš in usekaš z ušesnim delom sekire navzdol. Da se poleno z lastno silo nasadi in zadre na ostrino in ne more ve? druga?e, kot da popusti. In tako je zgodilo, ko se Ken moje sunke pri?akal s protisunkom, ki je bil ravno tako narejen c celim telesom kot moj sunek. Res, kot da cepim pregr?asto poleno in vem, zdaj zdaj bo, ne pa, kdaj. Že ?utim, da se podaja. Že se je druga?e oglasilo. Že hreš?i med dvigovanjem sekire. Zdaj, zdaj… Tedaj! Kot se poleno v hipu raztreš?i in polovici odnese vsako v svojo smer… Kot se klin sekire zadre v tnalo in tam ujet obstane… Natanko tako je bilo. Zarit in ujet globoko v njem se je razblinilo breme, doživljal se prelivanje lave iz ognjeniškega žrela. Nih?e ne more zaustaviti raztaljene kamnine… Nisem ne mogel ne hotel upravljati s svojim orgazmom. Pustil sem mu, da se je dogajal, in godil. Prelil. Preminil. Odmeval. Izzvenel. Tako slovesno je bilo.

Zalivala me je toplota. Hotel sem jo deliti z njim. Spustil sem se na njegov hrbet. V hipu sem se prepoteni koži prilepili druga na drugo. S celim telesom sem ga hotel ?utiti. In sem ga ?util. Kožo, toploto, lase na sovjem obrazu. Zlepljenj z njegovimi ple?i in ledji. Da mu ne bi bil v breme, sem se oprl na komolce. Odložil lice na njegov vrat. In miroval. Oba sva mirovala. Samo srce tolklo kot divje. Dve sapi sta vro?i?no dihali isti zrak.

Nato sem se ob njem spusti na bok in z boka na hrbet. Poiskal sem njegovo roko in prepletel prste z njegovimi. Vrnil mi je stisk in ga ni popustil. Obrnil sem glavo proti njegovi. Poiskal sem njegov pogled. Zdaj me je gledal. Zbrano. Z mirom, ki ga ni v meni. Z naklonjenostjo. Potrudil sem se in mu skušal prijaznost vrniti z nasmehom. Tako poseben seks je bil. Jasno, da se takšni ne ponavljajo. Ampak z njim sem jih želel ponavljati. Bil sem sladko iz?rpan, izmu?en in uresni?en na poseben na?in. Zaprl sem o?i. Iz barvaste teme mozaika pod vekami so mi zasijale njegove noge, malo zadnjica in široki hrbet. Oprl o?i in videl še vedno enako prijazni in mirni pogled. Morda nekoliko šegavi pogled. Toplo mi je bilo pri srcu.

»Kenan,« sem izdihnil. Vdihnil, izdihnil:

»komaj verjamem….«

in z naslednjimi izdihom: »da je to res.«

Odgovoril mi je s dlani, v katero sem prej vpletel svoje prste.

»Zaspi zdaj!« mi je rekel tiho.

Res sva za nekaj ?asa oba zaspala. Ko sem se zavedel, sem mu šel s prsti do las. Skozi lase. ?rne, kratke, goste lase. Goste kot žamet. Nad ?elom ima lase postavljene kratko navzgor, kot v nekakšen gumenjakov premec. Mu pristoji, ?eprav jaz tak ne bi šel živ iz hiše. Ko je za?util moj dotik, je mirno odprl o?i. Se nasmehnil z o?mi in z obrazom.

Ker sem bil po izživeti pijanosti, v katero me porine strast, spet trezen, sem ga videl druga?e. Zdaj mi ni bilo do tega, da bi se ga lotil, ga popadel. Zdaj mi je bilo do tega, da bi ga gledal, da bi se mu v miru posvetil. Želel sem ga dojeti druga?e, ne samo kot samca, s katerim sem se paril. Naravnost povedano – želel sem se pasti po njegovi lepoti. To v meni zbuja zadoš?enje. V spomin imam zape?eno sliko grškega boga iz gimnazijskega berila. Je bil Zevs, Neptun? Saj ne vem, vem le, da je bil moški in ne kak deški Apolon. Medel me je. Klasi?ni proporci telesa, miši?je, mo?, drža, obvladovanje, dostojanstvo. Bil je odrasel, absolutno ploden moški. Ve?krat me je zamikalo, da bi si ga na tisto sliko zdrkal, pa mi nekaj ni šlo skupaj. Slika ni bila instantna draž, ki bi jo lahko mimogrede uporabi. Ne znam razložiti, mogo?e je bil tisti bog preve? popoln sam v sebi. Preve? skladnosti je bilo v njem, da bi v meni prižgal iskro trenutne strasti. Ostala pa je kot prapodoba, ki je za zaveso zavesti živela naprej.

Ko sva ležala, oba obrnjena drug proti drugemu, mi je ta podoba oživela. Da, Ken je bil – on. Proporci, krepkost, mir. Bil mi je v užitek posebne vrste. Ne vem, ?e bi mu lahko rekel, da samo v estetski užitek. Bilo je sre?anje z idealno podobo junaka iz pozabe, iz lastne podzavesti in civilizacijske zibelke, na katero se nam je doma?e navezovati. Vendar je bil Ken živ in topel,tedaj in tam, ne ideja, vlita v negibni, mrzli kos brona. In s Kenom ni bilo zadrege, z njim sem na nekompliciran na?in že prelil strast. Telesno sva že zelo kompatibilno ponotranjila sva drug drugega…

Bil je prvi? v moji postelji in sem vseeno do njega ?util zaupanje. Ne pustim se vsakemu ob?utku zapeljati in prepri?ati, a tega sem imel za zelo zanesljivega. Torej: dotikal sem se njegovih las in gledala sva se. Ni bilo napetosti v tem, da sva si zrla iz o?i v o?i. Samoumevno je bilo, da pogleda nisva umikala. S pogledom se nisva ogrožala, nisva se obvladovala, merila mo?i – s pogledom sva bila povezana. In to v veliki spokojnosti. Kakor je to ?udno zapisati, je bilo res: njegov pogled mi je segel v prsi. Ne v srce, srce je manjše. ?util sem ga v celem zgornjem delu prsnega koša. Tam me je polnil s svojo prijetno, naklonjeno navzo?nostjo.

S prsti sem mu razdrl lasnati kljunec nad ?elom. Ni ga lepil skupaj gel, dejansko ima tam nek lasni vrtinec in tako goste lase, da stvar stoji pokonci. Z obraza sem mu bral za?udenje. Kakor se naredil fanti?u, ki da ho?eš zdražiti, sem mu lasno postavitev s kretnjo sem in tja zmršil in mu hkrati rekel: »Vše? si mi.«

»Ah. daj…«

Kmalu sem se nau?il, da ne zna sprejemati komplimentov. Da mu je nerodno, ?e ga hvalim. Vedno me je ustavil in rekel, da to ni za njega in da tega ne rabi. Po govorici telesa sem razumel, da je to res in da ga s tem, ko mu kaj lepega re?em spravim v zadrego. Zato sem mu naklonjenost in ob?udovanje raje izražal brez besed. S pogledom, z dotiki. Nežno crkljanje je znal sprejemati brez zadržkov. Postavni moški, ki se na ulici nosi hladno samozavestno, z vgrajenim ponosom, ki je v sorodu z ne?imrnostjo, se v intimi, ki sledi seksu, spremeni v tiho prede?ega muca… Ki se lahko pol ure predaja istemu objemu in zadovoljno gode ob vedno istih ali le malo druga?nih potovanjih mojih prstov po njegovi koži. Med nama se je tako zgodilo, da sva se drug od drugega po?utila neogrožena, da so stvari tekle same in brez strahu in brez sramu.

Zmožnost za sprejemanje nežnost je bila zame v tako nenavadnem nasprotju z zelo druga?e normiranim svetom njegovih rojakov in z nehvaležnim delom, s katerim si služi kruh. O?itno obstaja zanj svet zunaj in svet znotraj. Zunaj se nosi, ko se od njega pri?akuje; v postelji ne postavlja sam sebi tujih meril. Je kaj manj moški, ker se zna crkljati? Ah! In sploh, saj te nežnost ni raz?ustvovana in solzava. Šlo je za obliko komunikacije: kar bi s kom drugim opravil z besedami, sem z njim z dotiki. Prijaznost.

Po tistem sva se ve?inoma dobivala ob koncu tedna. Seks ni bil nikoli ve? tako tektonski in usodnosten kot prvikrat. Ni? zato. Vsakokrat sem ga bil vsakokrat vesel. Kena sem bil vesel kot moškega, ker je njegovo telo za moje predstave ?isti presežek. Vesel sem ga kot ?loveka, s katero je možna pristna komunikacija z malo besedami. Tako sproš?ujo?e je imeti odnos z nekom, ki je, kot je, ki ne igra in ki se ne igra.

Po opravljeni rundi obi?ajno zadrema na trebuhu, z rokami prepognjenimi na višini ramen in dlanmi položenimi ob glavo. Ko se potaplja v sen, ga rad s prsti gladim po njegovem hrbtu. Od tam do ramena, z ramena na nadlahet, po pazduho po robu velike mišice, ki seže ?ez rebra proti ledjem, nazaj na hrbet… Njegova koža je brez napake. Nobenega znamenja, nobene pike, nobene lise. Temnejše barve od moje. Voljna je. Gladka. To ni tanki pergament, ki bi bil položen na gole kosti ali mišico. Ko gladim njegovo polt, imam ob?utek, kot bi gladil debelo, drobno tkano preprogo. Pod prsti se toplo vdaja. Prijetna je. Njegova polt nima razpoznavnega vonja. Tako ?ista je. Popolna.

V?asih se zleknem tako, da si k njegovim bokom primaknem blazino, se ležem vznak in glavo položim na njegova ledja. Ko glavo obrnem proti ramenom, se odpre prostranstvo gladke kože; ko jo obrnem v drugo stran, se na ritnici sre?am s š?egetljivimi dla?icami. Ne mara, da ga grizem v zadnjico. Pa se težko vzdržim.

Rad zadrema pri meni. In po kakšni uri se dvigne kot zajec, se stušira, oble?e in še malo poklepeta. Potem gre. Nikoli ne prespi pri meni. Navadno posediva pri mizi. Izmenjava novice o najinem delu, kaj mi pove o svojih ljudeh, kakšno re?eva ?ez politike. Vedno znova se ?udim temu, s kakšnim mirom prenaša tegobe in sitnosti, s katerimi se sre?uje. Bomo po?akali… Bo že… Mnogim je huje… A letos spomladi, ko