Prvi? sem ga videl, ko se je pojavil na vratih sobe. Vstopil, obstal. Slok, vzravnan. Zbran. Šel je s pogledom po mizah, nadziral je svoj teritorij. Drža, pogled, samozavest – moja prva misel ja bila: madona, tale ima – jajca! Za?util sem mravljice po dolgem in po?ez. To se mi ne zgodi pogosto. Mojo pozornost je kar posrkal vase. Z lahkimi koraki je stopil proti mizi na nasprotnem koncu sobe. Sklonil se je in na pladenj iz nerjavnega jekla zlagal kozarce in skodelice. Za?util me je in dvignil pogled. Sre?ala sva se. Kaj naj re?em: v meni je zabliskalo in zažarelo kot pri varjenju železa. Bilo mi je, kot bi me z boksarsko rokavico v želodec. Pa ni bil udarec, bil je udar seksualne energije, ki sem ga za?util fizi?no. Zgodil se je nehoteni preskok frekvence, zgodila se je motnja v obi?ajni komunikaciji, izmik varnostnih filtrov: skozi razpoko v normalnosti sem neposredno, telesno za?util njegovo temno snov. In njeno privla?no silo. Fant ni neumen, takoj mu je bilo jasno. Vem, ker tega se ne da zgrešiti. Natakarji so takšne in druga?ne poglede poznajo, vajeni so jih. Spustil sem o?i, a ga še vedno spremljal v vidnem polju. Mirno je do konca pospravil, pri sosedih prevzel naro?ilo in šel. Odhajajo? me je ošinil. Ob naslednjem prihodu je poskrbel za našo mizo. Nisem mogel biti sproš?en. On je bil. Od zgoraj me je gledal mirno in pozorno, a nisem se mogel znebiti vtisa, da me gleda kot šolar?ka. Povsem nedokazljiv ob?utek, a po takšnem dogodku noben pogled ni ve? samo pogled.
Fantu, ki me je takole mimogrede premaknil iz tira, je ime Aljoša. ?e bi se s toliko samozavesti nosil kak Gorenjec, bi bil nadut. In odbijajo?. Še bi se Štajerec, bi bil nadležen. In ne za prenašati. Tale Primorec je bil pa – seksi za umret. In prej za pokavsat. Ne enkrat… Spet in spet.
Priznam: od tistega dne sem pogosteje kot prej zavil k Johanci. Kava, malica, delovni sestanek – se je že našla prilika. Hitro sva vzpostavilo osnovno komunikacijo s pozdravi in pogovor?ki mimogrede. Nisem ga na silo ogovarjal, nisem tiš?al, pustil sem, da se je napeljalo samo od sebe. Rad sem slišal njegov glas. Poln glas, raskav in znižan od kajenja.
V njegovem vedenju je jasen jaz, ki ga pod?rtuje z obvladano notranjo silo. Stvari dela na miren na?in. S samoumevnostjo. Kmalu po tistem, ko sem ga spoznal, sem ga videl kaditi pri zadnjih vratih gostilne. Prevzela me je kretnja, s katero je primaknil cigareto k ustom, in strast v tem, kako je potegnil dim in ga izpuhnil pred sebe. Vtis je naredilo name, ko sem ga prvi? videl vra?ati kovance. Ni jih brezbrižno nametal ali vsul. Ni ji preplašeno odlagal, s trudom po neslišnosti, kot to delajo mevže. Našteval jih je: tk, tk, tk. Ob mizo. Enega za drugim, ne prehitro, ne prepo?asi. Z vitkimi prsti. Gledal sem prste in njihovo nekoliko temnejšo, gladko polt. In to, da ne na hrbtu dlani ne na zapestju izza sraj?ne manšete ni bilo videti dla?ice.
Na Aljoši je zanimiva dvojnost, da moški duh, ki ga izpri?uje vedenje, živi v telesu, ki je še malo od mulca. Tanek je in pretegnjen. Zares moški je samo v lica, na katerih ima mo?no, temno britje. Vse sorte je: v?asih je gladko obrit, bolj pogosto ne, tudi teden dni stara brada mu še pristoji. Lase ima temne, skoraj ?rne, in utrjene v kratko strešico nad ?elom. Tudi, ?e je zaraš?en, je videti urejen. Seveda: Bela srajca, ?rne hla?e, ?rni usnjeni pas, zloš?eni ?rni ?evlji. Vse brezhibno. Ko se od dobrega natakarja v dobri gostilni pri?akuje.
Kadar sem ga pri Johanci sre?al, sem ga s pogledom študiral. Se razume, da sem ga. Trudil sem se, da on tega ne bi preve? opazil – ?e je malo, mi je bilo prav. Tanka srajca in tanke hla?e dajo videti marsikaj.
Aljoševo vitko, gibko telo je plosko in dovolj razširjeno v ramena. Zadaj se dá pod srajco jasno slutiti potek hrbtnih mišic od ple? do ledij. Zdaj vem, da je na srednji šoli treniral odbojko. Kljub pretegnjenosti sem mu na telesnih proporcih pozna, da je bil športnik. Nosi telirane srajce in to je zanj edino prav. Pod belino nisem mogel spregledati drobnih brstov prsnih bradavic.
Telo ima ?vrsto, nastop trden, le v o?i je nekoliko mehak. Ko se kam zazre, mu pogled zaplava, odpluje, odpotuje kdo ve kam. Takrat se pokaže, da je v bistvu blaga, morda celo zasanjana duša.
Skozi hla?e, zlikane na rob, sem si ustvarjal podobo njegovih nog. Dolge noge, vitke noge. Ritke ni?. Hodi malo na racaka, s koleni nekoliko navzven. To poudarja izboklino na hla?ah, kjer ima spodaj pospravljeno moško premoženje. Kar se sluti skozi tekstil, ni zanemarljivo.
Natakarska obleka fanta naredi, tudi ?e fant ni kaj posebnega. Ker je v bistvu uniforma. Uniforma dá formo, ?e je fantje nimajo. In jo poudari, ?e jo imajo. Ve se, da uniformi priti?e primerno obnašanje. Vsaj vedelo se je, dokler je bilo v javnem življenju še kaj fantov in mož v pravih, državnih uniformah. Trenutna država je izvedla samokastracijo. Odrezala si je jajca, kolikor jih je imela, in jih skrila pred mestom in svetom v ?rno luknjo. Vojska je v kdovekateri in ?igavi koloniji, na ulici je ni niti za vzorec ve?. Policija se je pobabila – bog daj bjondam dobro sre?o, ampak meni ti? res bolj trzne na policiste z jajci kot z joški. Bojevniki raznih privatnih milic, tako imenovanih družbe za varovanje, so preve? pisani, pa še iz politi?nih razlogov me odbijajo. Tako da so natakarji med zadnjimi nosilci prapora moške uniforme. Aljoša jo zna nositi, ker dela svoj poklic kot poklic. Dobro. Dovolj zavzeto. Z dostojanstvom.
Klju?no za moj odnos z Aljošo je dejstvo, da bo Aljoša šele prilezel ?ez petindvajseto. Po letih nisva za skupaj. Ne ciljam na fante njegovih let. Sva pa izmenjala že toliko pogledov, ki tudi z njegove strani niso bili brez vsebine, da sem nekaj moral ukreniti. Izkoristil sem se uradno priložnost. In se skril zanjo. Službene goste sem peljal k Johanci na kosilo. Pojedli smo, se ne nekaj pogovarjali in preden smo odšli, sem podpisal sem ra?un. ?im sem Aljoši vrnil kemi?ni svin?nik, sem potegnil iz suknji?a listnico in mu izro?il še vizitko. »?e bi bilo kar koli, da me veste poklicat.« Ker sem mu ob tem pogledal v o?i, je bilo sporo?ilo jasno. Ni se zmedel. Rekel je preprosto: »Hvala, bom spravil.«
Ampak je za hipec zadržal pogled, toliko, da me je speklo. To se je godilo mimogrede, nama. Še nobenemu natakarju v življenju nisem dal telefonske. Aljoša ni kar en natakar… Stopil sem ?ez svojo senco. Naredil sem se, da imam jajca. Pa saj sem jih imel. Nisem imel pojma, ali bo ugriznil. Malo verjetno se mi je zdelo, da bo. Metati puško v koruzo je slabše kot niti ne poskusiti iti v boj.
Nekaj dni po tistem kosilu sem zve?er dobil elektronsko pošto: »Ra?unovodstvo sporo?a, da je ra?un zavrnjen. Ker ste preve? pojedli.« In v drugi vrstici: »Zezam se. Kako se imaš? Aljoša.« Ne spomnim se, kdaj me je kakšna elektronska pošta tako presenetila, kot me je tista. V hipu sem zakuhal. Prebral sem jo dvakrat, trikrat, desetkrat. Aljoša. Aljoša! Komaj sem verjel. Madona… Jasno, da sem mu odgovoril. Po nekaj izmenjanih poštah sva presedlala na ?vekalni program. Za?ela se je nenavadna komunikacija, mešanica puhlic, zabavnih domislic in postopnega spoznavanja. Zelo pogosto sva se zve?er dobila na elektronski liniji. Postajala sva bolj osebna. In neposredna. Da so nama zanimivi moški, sva hitro raz?istila. V nekem trenutku me je spreletelo, da si v elektronski spovednici povemo ve? in laže kot v živo. O njem sem si zgradil podobo, ki prerasla dražljivost so?nega mesa. Postal mi je vše? tudi druga?e. Fant je svoje življenje zgodaj vzel v svoje roke. Takoj po srednji šoli se zaposlil in se odselil od doma. Ne, ni se skregal s starši, hotel je postati samostojen. Cenim to. Ni svobode, ?e je ne pla?aš z lastnim denarjem. Celo nekega študija ob delu se je lotil in ga precej dale? pripeljal. Saj je fant je preprost, ni pa neumen. Rad imam takšno preprostost. Dve leti je živel z dekletom, ko se mu je lani zgodil prvi moški. In drugi. Dekletu je poro?al in sta se v miru razšla. Tudi za to je treba imeti jajca. Potem je spakiral kov?ek in prišel v véliko mesto iskat svojo sre?o….
Johanca je tu njegova druga služba. Živi kot podnajemnik in si deli stanovanje s cimro in parom. Po tem, da je skoraj vsak ve?er, kadar ni v službi, dosegljiv na mesendžerju, sem sklepal, da nima fanta. In po tem, da je poiskal stik z menoj, sem sklepal, da je osamljen.
?udno mi je bilo priti k Johanci in sre?ati Aljošo, ki ni bil ve? neznanec, prijatelj pa tudi ne. Jaz sem bil gost in on zaposleni. Morda je spregovoril kakšno besedo ve? kot prej, vendar je bil distanca jasna. V mojih o?eh je bil še vedno za požret seksi. Spet dvojnost: dolžna dnevna mol?e?nost od blizu in no?na pogovorljivost na dale?.
No?i imajo svojo mo?. Ko sva bila oba malo bolj nakurjena, je šel pogovor dlje od namigovanj. Do konkretnosti. Vro?ih besed. Konkretnih slikic. Prestopila sva mejo. Ugotovitev je bila jasna: dobiti se morava, da vidiva, kaj je na stvari. In ?e bova res šla drug drugemu v tek. Kdaj? Ob mojem dnevnem urniku in njegovih no?nih, ki se vle?ejo do dve, to ni bilo preprosto. Prvi zmenek je padel v vodo, ker je v nedeljo dobil na obisk sestri?no. Drugi, ker je šel v zadnjem trenutku nadomeš?at sodelavko, ki ji je bil dolžan uslugo. Tretji, ker sem bil jaz za v smeti, ker se me je lotevala angina. Dva tedna, trije tedni so šli v prazno. Spraševal sem se, ali bo sploh kdaj kaj kruha iz te moke. Vendar sem mu vsakokrat, ko mi je napisal, da je trd, verjel. Ker sem bil jaz tudi. Prišel je še en pozni ve?er, ko sva po nekaj izmenjanih stavkih spet oba v ognju složno ugotovila, da je besedovanja in gospodi?novanja dovolj. Zato: jutri. Iz danes na jutri: jutri! Zve?er ob enajstih, po koncu njegove ve?erne službe.
»Kje si?« »V trgovini.« »Kaj kupuješ?« »Ugani!« »Saj sem vedel…« »A si res?« »Ja. Ker si pacek.« »A ti pa nisi!«
Ni mogel vedeti. Zabavalo me je bilo, da me je z vprašanjem v esemesu res zmotil v drogeriji, ko sem na nepregledni stalaži iskal svojo znamko kondomov. Tisto popoldne sem kup opravkov, med katerimi so me motila njegova kratka sporo?ila. Drobna vprašanja kje-kaj-kako so bila trivialna, a so mi kazala, da ga ve?erno sre?anje zaposluje. Jasno, da mi je bilo to vše?.
Domov sem se vrnil že v temi, nekaj malega pojedel in si vzel pol ure za dremež. Nisem mogle takoj zaspati, bil sem vznemirjen. A še bolj utrujen od popoldneva, ki sem ga preživel na nogah. Ko je zapiskala budilka, sem bil v trenutku priseben. Najprej sem se šel uredit v kopalnico, nato sem malo pospravil in pripravil stanovanje. V dnevni sobi sem porinil vstran mizico in fotelj ter preprogo prekril z veliko rjuho. Ker je Aljoša visok, se z njim nisem hotel lomiti v postelji. Tla so super, lahko se brez premišljevanje o prostorskih koordinatah posvetiš ljubimcu; ni nadležnih robov, kjer zmanjka opore pod telesom, ko je tega najmanj treba. Poleg pregrnjene preproge sem postavil pripomo?ke. Ne maram v najbolj vro?ih trenutkih z zobmi parati kartonskih škatlic, ki se no?ejo odpreti. Še s staniolskimi ovitki imam težave, kadar so prsti gladki od polzila.
Ura je bila kon?no pol enajsta, oblekel sem se in se odpeljal k »Johanci«. Parkiral sem na stranski ulici, kjer je vhod za zaposlene. Bil sem to?en. Ravno sem odpel varnostni pas in se bolj na udobno presedel, ko sem dobil Aljošino sporo?ilo, da bo malo zamudil, ker še ni uspel zaklju?iti. Bom že po?akal… In sem ?akal, naslonil glavo na naslonjalo in gledal v no?, ki ni bila ve? zimska in še ni bila pomladna. Tema nad mestom, obrisi avtomobilov v šibki lu?i cestnih lu?i, sem in tja kakšna postava, par, skupinica študentov. Mir.
Aljoša je kar padel iz hiše. Na plo?niku se je ustavil in pogledal po ulici. Bil je v kratki oprijeti jakni, roke je imel v njenih žepih. Jakno je imel spodaj zapeto, da ga je stisnila v bokih, stal je nekoliko razkora?eno na dolgih, vitkih nogah. Kar spreletelo me je, ko sem ga bolj slutil v obrisu kot videl v poltemi. Pomežiknil sem mu z lu?mi.
Med potjo pogovor ni prav stekel. Oba sva se trudila. Tišina je bila napeta. O?itno sva imela oba pri?akovanja od no?i, morda prevelika. Tega se malo bojim, ker ?e so pri?akovanja velika, je lahko tudi razo?aranje veliko, ?e pa? re?i te?ejo druga?e, kot sta si jih dve glavi vsaka zase namislil. V resnici ne morejo ste?i in te?i druga?e kot pozemsko in konec koncev, predvidljivo. No, jaz sem se nau?il, da si toka dogodkov nikoli ne slikam vnaprej.
Aljoša je sedel s koleni narazen, roke so mu po?ivale med nogami. Izraz na obrazu je imel nedefiniran. Ko sva si izmenjala nekaj pogledov, sem v njem za?util tisto žarenje, ki sem ga poznal iz elektronske komunikacije. Vedel sem, da ga bo treba samo malo razpihati in bo iz njega plamen. Nisem se ga upal preve? gledati, da bi zavil s pravega pasu.
Do vrat stanovanja sva prišla brez besed. Odklenil sem, jih odprl in pustil, da je prvi vstopil. Ko sem za seboj zaklepal, se je tišina zgostila. V predsobi je bil polmrak. Skozi vrata v dnevni prostor je padala šibka svetloba, ki jo skozi okna lije mesto. V tem snopu svetlobe je stal Aljoša in se razgledoval. ?rno oble?ena postava, svetlejši obraz, v spodnji polovici zasen?en z neobrito brado, ?rni lasje, blesk v o?eh. Pol koraka, stal sem pred njim. Za?util sevanje njegovega telesa. Prijel sem ga za komolce, ga rahlo potegnil k sebi. Z ob?utkom mi je šel z dlanmi pod odpeto budno, zdrsel z njimi do hrbta, me plosko prijel za lopatice in stisnil k sebi. Prvi objem. Prva izpolnitev. Bližina. Toplota. Lice ob licu; pravzaprav moje lice ob njegovem vratu. Prvi vonj v nosu. Tuj. Poseben. Kar izrazit. Vonj samca. Privla?en. Prva želja, da bi ?ar trajal, trajal.
Tudi jaz sem ga objel ?ez hrbet in stisnil k sebi. Srkal sem v sebe toploto njegovih prsi in ?util njegove dlani na lopaticah. Bile so hladnejše od telesa, ker je bilo zunaj hladno. Kljub temu sem se za hip po?util kot v opeka?u, z obeh strani toplo stisnjen, vsebovan v njegovem objemu. In on v mojem. Dva trenutka mirnega vzajemnega predajanja in dajanja. Dajanja bližine. Predajanja iskreni, prvobitni telesnosti. Priznanje, da je dvema, ki sta si privla?na, v dvoje in brez telesne distance – lepše.
V male možgane vgrajeni program ne predvideva mirovanja in trajanja. Ustnice so se sre?ale. Prvi stik z njegovo konturo nosa, ustnic, brade. Z neobrito brado, ki ni bodla. Razprte ustnice, jezik. Jezika. Prebiti zid dveh zasebnosti. Njegovi in najini poljubi. Bili so nežni, a ne plehki, ne neizraziti. Bili so polni. ?utni. Doživljani in nadzirani in zato ne podivjani. In bili so so?ni. Mo?ni. Skozi njih sta se sre?evali dve individualnosti, vsaka s svojo zalogo neizživete, nakopi?ene strasti.
Pritisnil sem ga ob garderobno omarico. Razkora?en sem se z boki tiš?al ob njega. Z rokami sem mu odpenjal zadrgo. Moral sem ga ?utiti neposredno, s kožo na koži, brez kulturne navlake med telesoma. On mi je že odpenjal srajco. Ko sem olupil z njega jakno, sem se mu z rokami takoj zaril pod srajco. Kot da bi se ustrašil za gumbe, jih je hitel odpenjati. Vše? mi je odpenjati gumbe, v tem je nekaj pokroviteljskega. In vše? mi je, ?e si moški brez okolišenja sam odpenja gumbe, v tem je mnogo samozavesti. Kon?no prsi na prsih. Ko sem objel golega, me je kar streslo. Tako tanek je bil, tako droben. Samo okvir, koža, in spodaj osnovni nabor pravih mišic, da ta ni bila napeta na kosti. Ne, ni mi zbujal so?utja, preve? samoumevne samozavesti je v njem.
Ob tem sem se še vedno odlo?no lizal z njim. Kamorkoli so moje ustnice zdrsnile, kjerkoli po obrazu in vratu se je zapeljal moj jezik, povsod je bil nekoliko slan. Seveda, delovni dan je bil za njim. Ta slanost me ni motila. Ta slanost je bila del resnice. To ni bila ne?istost, še manj umazanija. To je bilo življenje.
Skozi hla?e me je prijel za erekcijo in jo za?el izkopavati izpod obleke. Nisem mu pustil, hotel sem biti prvi. Starejši sem, hotel sem izkoristiti prednost. Imel sem jo tudi zato, ker sem ga tiš?al k omarici, ki je je?ala pod najinimi pritiski. Po?epnil sem pred njega. Z miniaturno zadnjico se naslonil na omarico in se z zapestnim delom obeh dlani ob bokih naslonil na njeno zgornjo ploskev. Žlica za obuvanje ?evljem je pri tem padla na tal in z kovinskim hrupom pretresla tišino. Naj! Dojel sem jo kot rezki gong, ki je naznanil trenutek nove resnice. Odpel sem mu pas in tri gumbe. Potegnil hla?e do srede beder. Pod tankim, sivim, elasti?nim blagom spodnjic se je risalo njegovo orodje. Z zobmi sem zdrsnil po celi njegovi dolžini in nazaj. Ej, Aljoša, tole ni kar nekaj… Obenem sem z razširjenimi nosnicami vlekel vase vonj. Še vedno razpoznaven, izrazit in dražljiv vonj njegovega telesa. Pogrizel sem ga po glavi?u, da je zastokal in se prelomil v bokih.
.....Sedim v službi, v svoji pisarni,katera ima steklene stene,tako da ima ?udovid pogled na sodelavce, obiskovalce,mimohode?e,....Sodelvaci,obiskovalci,kateri se zavedajo,da jih lahko vidim(oni me seveda NE),se obra?ajo k moji pisarni in mi pozdravljajo z nasmehom, med njimi je kr neki dobrih mrh,ki so seveda vredne svojega ogleda, greha,...ampak kako jim nja povem, da me ne zanimajo kaj preve?,
Gledal me je dolgo, neposredno v o?i in ni odmaknil pogleda. Kakor, da bi vedel, da se po?utim malce nelagodno. V glavi mi je vrelo od razmišljanja, ali mogo?e ?loveka poznam. Je to moja stranka v službi? Gotovo bi se ga spomnil. Me je videl po televiziji, v ?asopisu? Mrzli?no sem iskal ustrezno rešitev, on pa je kar stal na drugi strani ceste in gledal proti meni, ko sem na prostrani terasi
Odrasla leta prinesejo s seboj telefonske številke. Takšne, ki jih zavrtiš in ti on ali ona drugi strani ne re?eta ne. Sošolci, nekdanji sodelavci in znanci plezajo na položaje. Koristno je poznati ljudi. Vendar socialne mreže ne delujejo same od sebe, vanje je treba vsaj malo vlagati. Recimo tako, da sprejmeš vabilo na piknik kolegov iz bivše službe. To je bil zdaj vir moje slabe volje. Že
Po študijskem programu sem moral opraviti prakso. Izbral sem podjetje na Štajerskem – ?e se da, izberem težjo pot, to se mi je vedno obrestovalo. Bil sem na tesnem z denarjem, štel sem tolarje in se zato vozil z avtobusom. V nedeljo popoldan tja, v petek popoldan nazaj. Sobo mi je priskrbela firma, v kateri sem delal. Podobno kot študij je bila tudi praksa vaja iz vztrajnosti in trpežnosti.
Z Andrejem sva se spoznala na enem izmed gay portalov, ko je on odgovoril na moj oglas. Že ob prebiranju njegovega sporo?ila sem zaslutil, da je Andrej resen. Sporo?ilu je priložil še svojo fotografijo, seksi fotografijo. Bil je to?no moj tip moškega. Starejši, imel je namre? to?no 50 let (jaz 35), ni bil presuh, niti debel. Visok, imel je malo bradice, druga?e po telesu bolj neporaš?en, tudi
S frendi smo bili na gay žurki. Vzdušje je bilo super, dobra muska, veliko hudih tipov. Ogromno smo plesali in tudi kaj spili. Prijelo me je lulat, zato sem šel na WC. Stopil sem do pisoarja, kjer je že stal en mlad ?efur?ek. Odpel sem kavbojke, dal ven mojega ti?ka in za?el scat. Pogledal sem k sosedu in videl kako iz obrezanega kurca te?e curek urina. O?itno je imel ?efur?ek poln mehur, ker je
Na postelji je ?epel na vseh štirih. Vzburjen do konca. Že ob misli, da je za njim stal Samo, moški z definirano postavo, mu je kurac štrlel po konci in se mu drgnil ob njegove radiator?ke. Samo ga je gledal in razmišljal, kako naj se loti tega mladca. Naslonil se je na rob postelje. Samo je za?util njegovo bližino in nagonsko trznil. Samo ga je rahlo pobožal, se sklonil k njegovim ritnicam in
En moj kolega zna šivat. ?eprav naj bi znal šivat že njegov o?e pa stari o?e, se je men kljub temu to vedno zdelo tako babje opravilo. Tako sem mu nosil šivat razne zadeve: strgane hla?e, najljubše srajce in seveda »lucky shorts«, kadar sem nosil te svoj sre?ne gate sem vedno lahko ra?unal na kako bejbo, da mi je olajšala napetost v hla?ah. Tako sem nekega dne prišel k njemu, kar tako. Kot
Nekoliko je pomajal z glavo in ni premaknil o?i z mene.»Kje si hodil pred dvajsetimi leti?«Jaz sem gledal njega, ki se ga ne morem do konca nagledati. Ki ga ne morem zares zapopasti. Ki mi ostaja uganka.»Pred dvajsetimi leti? Joj, pred dvajsetimi leti… Takrat sem gorel v ognju svoje vélike ljubezni, ljubezni mojega življenja. ?e bi se takrat spotaknil ?ez tebe, te ne bi niti opazil.«S
Sprehajam se po parku, narava se prebuja v vsem sijaju, sonce sije, toplo mi je. Med potjo se usedem na enem izmed nešteto števil klopi na parku. Med posedanjem sem si ogledoval po parku sem opazil, da na sprehajalni poti hodi zelo postaven mladeni?, v sebi sem si želel, da bi on usedel na moji klopci, glej ga zlomka, usedel se je ravno na moji klopi. Obnašam se, da ga ne opazujem, s koti?kom
Imeli smo ministra, ki si je zamislil e-upravo. Malo mi je mar zanjo. Baje se e-uprava trudi, da bi bila prijazna do državljanov. Olajšala naj bi življenje, prihranila poti, omogo?ila, da ne izgubljamo ?asa. Na moje življenje nima vpliva, tudi ?e bi e-uprave nikoli ne bilo. Fu?ka se mi zanjo!Jaz sam sem si zamislil policaja. Spoznal sem ga na netu in si ga zdaunloudal. To je moj e-policaj.
Bil sem bruc in sem hotel v enem dnevu videti ?im ve?. Cel dan sem bil na nogah, pretekal sem ves možne trge, razstave in knjigarne in bil temu primerno utrujen. Komaj sem ?akal, da bom lahko na poti proti Ljubljani zadremal. Vlak je odpeljal iz Zagreba okoli enajste zve?er. Bil je bil skoraj prazen in ni bilo težko najti praznega kupeja. Usedel sem se v kot pri vratih in se kmalu potopil v
Bil sem bruc in sem hotel v enem dnevu videti ?im ve?. Cel dan sem bil na nogah, pretekal sem ves možne trge, razstave in knjigarne in bil temu primerno utrujen. Komaj sem ?akal, da bom lahko na poti proti Ljubljani zadremal. Vlak je odpeljal iz Zagreba okoli enajste zve?er. Bil je bil skoraj prazen in ni bilo težko najti praznega kupeja. Usedel sem se v kot pri vratih in se kmalu potopil v
Pozvonil je. Vedno kadar je pozvonil na tak zvonec mu je bilo za trenutek neuogdno. Ni ga mu?ila slaba vest, morda bolj slab ob?utek pri?akovanja in neznanega za vrati. Zaslišal se je kratek bzzz in potegnil je modra vrata k sebi. Po dveh korakih je že bil pred okencem za katerim se je prešerno smejal ne preve? privla?en pobrit bondinec. Dober dan, ga je veselo pozdravil z glasom, ki je bil prej
V popoldanskem soncu si ležal na malem travnatem koš?ku blizu plaže. Obrnjen si bil v drugo stran, zato me nisi videl kako sem prišel in blizu tebe odložil brisa?o. Vendar si kmalu za?util moj pogled in se obrnil k meni. »Mo?no sonce danes, kaj ne?«, si me vprašal. Bil sem presene?en da si me ogovoril. Še preden sem mogel odgovoriti, si me že vprašal: »Ob?utljiv sem na sonce, vendar ne morem sam
Štirje elementi? Skozi o?i današnje znanosti dokaj absurden domislek. A je nekaj na njih. Zemlja, ki jo tla?im, mi s mol?e šepe?e, naj dobro premislim, kako bom do takrat živel, ko se me bo polastila. Ogenj, zrak in voda niso groze?i, nagovarjajo me druga?e. Gore?i ogenj in teko?a voda me privla?ita sama po sebi, zrak me prevzame v obliki vetra, ki se zaganja v poletne krošnje. Kadarkoli se v
To je bil en tistih brutalnih ekspresnih orgazmov, ki ?loveka skoraj pokon?ajo. Hkrati z živalsko ejakulacijo sem mi je ulilo iz nosa. Slika sem je meglila, ker se mi je v o?eh je nabrala teko?ina. Ne, to niso bile solze, ki bi jih porodilo neko ?ustvo, šlo je za ekscesno izlo?anje teko?in skozi vse žleze in pore, kar se mi v?asih zgodi pri takem viharnem doživetju. V prsih mi je razbijalo srce
Nikoli prej nisem drkal preko telefona. Ampak nekje sem prebral, da je lahko tole tudi zanimivo in sem sklenil, da bom poskusil. In ker je na teletekstu komercialnih televizij baje najve? obiska, sem tudi sam dal oglas. Glasil se je:
Že od jutra sem brezskrbno sledil markacijam po zasavskih hribih in puš?al mislim, da so prihajale in odhajale iz moje zavesti. Dolgi sobotni in nedeljski izleti so bili moja rehabilitacija. Po tednu zahtevnega osemurnega ali deseturnega dela sem bil povožen. Ubijal me je ob?utek, da s tem, ko sem za?el hoditi v službo, postajam tuja last. Kaj ostane od življenja, ?e je vsa svoboda omejena na tri
Kadar mesto trpi za ob?utkom majhnosti, kadar resni?no trpi, iz dveh fakultet in pol naredi univerzo. Ko potem ob edini cesti v kraj z veliki ?rkami piše »univerzitetno mesto«, se to da prebrati na samo en na?in: »Dobrodošli v provinci!«. Lepo je na deželi. Zdaj se redno vozim v tak kraj, v katerem so pred letom dni ustanovili novo Univerzo. O nivoju te ustanove cenite po meni, ki tam pou?ujem.
Njegove ustnice so ob prvih dotikih neodzivne. Hitro se je omeh?al in za?el vra?ati poljube. Držal sem ga za nadlakti, on mene za rebra. Roke so mirovale, delovale so samo ustnice, jezik in o?i. In dogajalo se je dovolj, ve? kot dovolj. ?ar prvega sre?anja! Vsak dotik ustnic je bil nabit s strastjo kot z elektriko – toliko, da ni prasketalo okoli naju. Vsak poteg z jezikom – lepljiv od slasti.
Ko sem dopolnil osemnajst let, je moj ti? presegel 22 cm v erekciji. Vsako no? sem si ga metal na roko, da je postajal vse trši in daljši. Vlekel sem ga, stiskal, ožemal in ko mi je za?elo prihajati, sem se odkril in si predstavljal, da bo moja sperma treš?ila v strop. Kako super je bilo! Spominjam se, kako sem si želel, da bi se lahko polizal po glavici. Predstavljal sem si, kako ga fafam, kako
»Lu?i?«»Svetijo …«»Kamera?«»Te?e …«»In akcija …«To so zadnje besede pred za?etkom moje prve vloge. Igranje v eroti?nem filmu. Po?util sem se ujetega v sceni, v katero svetijo lu?i in režije v ozadju prakti?no ne vidiš. Vsaka tvoja poteza je v središ?u pozornosti. Za?etnik se hitro izgubi v prizoriš?u dogajanja, ?eprav je to le velika postelja z žametnimi bež prevlekami in s perjem
Tiste dni smo hodili v vojsko mladi, takoj po srednji šoli. Jasno, naša jajca so bila polna ves ?as in marsikdo, ki ima sicer rad punce, je rad videl, da mu ga je kdo potegnil ali pa je nategnil kako mlado ozko rit. Sam izkušenj s fanti do vojske nisem imel. No, enkrat sva s sosedom drkala skupaj, ampak gledala sva staro švedsko hetero porno revijo. In tako sem nekega lepega pomladnega dne
Moje honorarno predavateljstvo ima tudi sen?ne strani. Ena takšnih je, da moram v prazno ?akati študente na govorilnih urah. Med letom ne pride nih?e, res nih?e. Zdaj, ko jih je pol padlo na prvem izpitnem roku, kapljajo z vprašanji, ki bi jih bili morali postavljati pri vajah. Sodobni študentje pa?, ki najprej pridejo na turisti?ni ogled izpitnih pol in šele potem odprejo zvezek z zapiski
Imam moža! Zabavno. Moj Ken mi je na za?etku najinega druženja povedal, da se ho?e poro?iti. Pred dvema tednoma je to izpeljal. Jasno, da se ni poro?il z menoj. Poro?il se je z dekletom iz svojega kraja. Ken je v resnici Kenan. Iz Bosne je. V njegovem kraju ne pride v poštev, da bi imel moški karkoli z moškim. Mestece je majhno, tega tam ni, tako pravi. ?e bi se spozabil, bi nehal obstajati. Ne
»To bomo še videli,« sem si rekel s mislih. Pred njim sem se delal, da sem pripombo preslišal. Pletel sem se z njegovim jezikom. Imel je resni?no dolg, ?utno gibek, nadarjen jezik. To se tako redko sre?a… Ne, da bi njegovo zamisel apriori zavra?al, a ta samozaverovanost se mi je zdela malo za malo. Malo mi je bila tudi vše?. Ampak ?util sem nenavadno željo, da bi se jaz zavrtal v njega, med
Predstojnik me je poklical v pisarno in mi povedal, da je nalogo zaupal meni. To pomeni, da mi jo je naložil. Ker se zanese, da take re?i naredim solidno in do roka. Ni? nisem bil vesel. In koliko vožnje! Tega absolutno ne maram. Poskusil sem se izgovoriti, da bi tako delo bolje opravil kak geodet. In je šef rekel, da sploh ni problem in da dobim geodeta, ki mi bo pomagal. Smola, izogibalnega
Tedni so minili, kar je bil zadnji? v moji postelji. Ko se pono?i zbudim, v razgreti blazini še vedno ?utim njegov vonj. Kadar sem poten in grem z nosom med prste na desnici, ga imam še vedno tam, njegov vonj. Zalezel se mi je v kožo. In on pod kožo. Še vedno je tam.Zdaj lepim kose. Ne, nisem šel jaz v ?repinje, nisem tako krhek. Ko me je postavil na hladno, me je zajelo malodušje. Ne dovolim
Bila je zima. decembrski ?as, mi vedno vzbudi posebne spomine na otroštvo. Novoletna smre?ica, izbrano okrašena. V kuhinji mama pripravlja boži?no ve?erjo, samo da smo vsi skupaj in se imamo lepo. Ljubil sem praznike. Takrat. Ko mi je bilo res noro dolg?as na Planini, kjer živim, sem se odlo?il da grem na splet in tam poiš?em svojo sorodno dušo. In glej ga zlomka… že po nekaj klikih, se z nekom
»Ti – poro?en?«»Ja,»je odgovoril z najbolj normalnim glasom na svetu. In po hipu dodal:»Je s tem kaj narobe?«»Narobe? Ne, ne. Ni? narobe. Samo…«»Samo?«»Samo… Nekam mlad se mi zdiš.«»Sedemindvajset.«»Mlajši si videti.«»Ne poznaš nikogar, ki bi se poro?il pri petindvajsetih?«»Ne vem. Pojma nimam. Nekateri pari s sploh ne poro?ijo.«»V?asih se poro?iš – zaradi drugih.«»
Bil je lep son?ni dan nekaj dni pred zaklju?kom šol.
Lansko leto sem bil na Zlatnih stijenah pri Puli. Poiskal sem nekoliko samotno mesto na skalah, kjer sem se nag son?il. Pod mano je bil maj?ken zaliv s smaragdno vodo. Ko mi je bilo prevro?e, sem šel dol in plaval. S seboj sem imel veliko poletnega branja. V hladilni torbi sem imel pija?o, rad sem kadil. Približal se je lep mladeni? in me prosil za ogenj (vatru molim...). Nisem kar tako dosegel
Vše? so mi in ambiciozni moški cilj, vše? so mi hotenja in na?rti, najbolj mi je vše?, da jih uresni?ujejo, si spreminjajo svet tako, da jim služi. Da je Matej moški, ki lega z moškimi, vem po spletu okoliš?in. Ne pre?itaš ga po kretnji, govoru, drži, karakterju. V sebi ima konvencionalno moški naboj. V njem je energija vse ?as v pripravljenosti, tako kot v nabiti pištoli.V vsakdanji
Hodil sem na odbojko. Eno leto. Ne bom olepševal, bil sem slab, zato sem se že ob semestru odlo?il, da bom vztrajal samo do po?itnic. Da sem bil slab igralec, je imelo svojo dobro stran: med tekmami v glavnem sedel na klopi. In gledal druge, lahko zelo natan?no in doživeto. Tudi med treningi nisem imel o?i zaprtih, da ne bo pomote. Moja prozornost je bila namenjena predvsem enemu, ime mu je bilo
Janki? je prijazen. Pozoren. Predan. Redno telefonira. Pošilja sporo?ilca. Slikice s poti. Z navdušenjem me vsakokrat objame, ko zapreva za seboj vrata stanovanja. Z zanosom se ljubi z menoj. Rad ga objamem, ko prideva skupaj. Verjetno je marsikomu vše?. Ima dobro službo in urejeno živi. Je neprisiljeno ljubezniv. Je za pogledati. Redno se mu?i v fitnesu, kar se mu vidi. Ni mi ?isto jasno, ali
Škoda, da je tek asocialen šport. Vsak te?e zase, se prehitiš ali se sre?aš in to je ves. Nobene komunikacije. ?e koga redno videvaš, pride do tega, da si pokimaš v pozdrav. Ni pametne priložnosti, da bi koga na nevsiljiv na?in spoznal po imenu in z njim navezal stik. Ni nobenega skupnega preobla?enja, klepetanja, na?rtovanja, prepiranja, podoživljanja. Kaj šele sla?enja, tuširanja v sopari,
Škoda, da je tek asocialen šport. Vsak te?e zase, se prehitiš ali se sre?aš in to je ves. Nobene komunikacije. ?e koga redno videvaš, pride do tega, da si pokimaš v pozdrav. Ni pametne priložnosti, da bi koga na nevsiljiv na?in spoznal po imenu in z njim navezal stik. Ni nobenega skupnega preobla?enja, klepetanja, na?rtovanja, prepiranja, podoživljanja. Kaj šele sla?enja, tuširanja v sopari,
Kmalu je nastopila zima z ledom in snegom. Stadion je opustel. Kaj je bilo z Jožkom, nisem vedel. Da bi šel zvonit in vprašat, mi ni prišlo na kraj pameti. Imam nekaj dostojanstva in ?asti in ni mi bilo do tega, da bi se šel izkazovat zanimanje gnoju, ki mi ni hotel niti odzdraviti. Ne glede na to se mi je globoko vsadil. Kot sem že rekel, si od njega nisem ni? obetal, a fant je nagovoril mojo
Prvi hip nisem razumel, za kaj gre. Ko me je potegnil za roko, me je spodneslo, da sem komaj ulovil ravnotežje. Že sva bila pri grmovju , zaš?itil sem si o?i z notranjim delom komolca proste roke, on me je vlekel in jaz sem na slepo stopal za njim. Upal sem, da se ne bom ob kaj spotaknil. Ko je Jožko obstal, sem odprl o?i. Znašel sem se na skriti strani transformatorja, kjer je proti cesti
Listi so odšušteli, veje so se umirile in za transformatorjem sem ostal sam. Težko nebo je pritiskalo, zapihal je tisti veter, ki napoveduje, da se bo v kratkem vlilo. Jaz sem bil iz sebe, pretresen zaradi ?udne mešanice vtisov. Nisem si mislil, da bom v resnici kdaj segel Jožku v hla?e – v domišljiji sem mu jih ni?kolikokrat vlekel proti kolenu, a to je nekaj ?isto drugega. Še manj sem
Vsi ti prvi?i… Prvi? za prvi?em. »V razpuš?eni, trudni vrsti…« Skratka: na koncu je priznal, da je bilo ?isto v redu.»Stvar kondoma,« sem mu rekel.In si mislil: »Še zdale? ne samo kondoma.«Še sem ?epel pred njim. Gledal sem, kako si je snemal gumo. ?udno si jo je snemal. Ni je odsvaljkal. Za rob je vtaknil palca, široko raztegnil in še na tri?etrt trdega vlekel ven, kot bi ga jemal iz
Moja punca je že od za?etka vedela za moje biseksualne fantazije. Nikoli jih sicer nisem uresni?il z moškim, vendar je Niko to izjemno zabavalo. Rada je nadela strap-on in zahtevala od mene, da ga vzamem v usta in me nato divje poseksala z njim. Tovrstne igrice so jo vedno pripeljale do norega vrhunca, da ne govorim o mojem! No, v?eraj me je Nika klicala v službo in mi naro?ila, naj po službi
»Ostal sem doma, da bi lahko v miru naredil eno re?, ker je v službi ves ?as kraval,« sem mu razložil. Ne vem, ali je on potreboval razlago, mislim, da sem jaz ?uti dolžnost pojasnjevati. Ker to je res: ko sem pred petnajstimi leti prišel v službo, je bil ljubi mir. Zdaj vsakih deset minut ?ivkne elektronska pošta, na katero je treba takoj odgovoriti, sicer je urgenca po telefonu. Vsi neumestni
Pomislil sem na Alija. Lokalni vodi? je. Fant v moškem telesu. Kon?al je neko srednjo šolo in sanjari, da bo šel študirat jezike in da bo odprl svojo turisti?no agencijo. Ne bo je. Nima ne vez ne denarja, da bi šel študirat v oddaljeno prestolnico. In premehak je za biznis. Da ne bo pomote: v telo je trden, ?vrstih vitkih udov, širok v ramena, stoji pokon?no, ima nek nepremakljivi ponos v sebi.
Pozno popoldne sem v bližini planinske ko?e na soncu zaspal in se zbudil proti ve?eru. Še slabe tri ure sem rabil za sestop, zato sem pohitel (pa saj - poleti je dan dolg). Opazil sem, da so drugi planinci že pospravili in šli, da sem torej zadnji. Imam dovolj kondicije, zato sem se naglo spuš?al. Po uri hoje se je stemnilo, zapihal je veter in nekaj kapelj dežja je odnekod prineslo. Kakih sto
Kot študent hodim plavat v Tivoli. Po plavanju vedno sledi tuš. Vedno se tuširam v skupnih tuših, tako da si lahko še malce pogledam tipe okrog. Danes je bilo bolj malo ljudi, tako da sem tudi pod tušem na za?etku sameval. Kar naenkrat opazil zraven mene tipa. Seveda ga takoj pre?ekiram. Star okrog 25 let, lepo poraš?en, videlo se mu je, da hodi kar dosti plavat, med nogami pa mu je visel lep
Kot študent hodim plavat v Tivoli. Po plavanju vedno sledi tuš. Vedno se tuširam v skupnih tuših, tako da si lahko še malce pogledam tipe okrog. Danes je bilo bolj malo ljudi, tako da sem tudi pod tušem na za?etku sameval. Kar naenkrat opazil zraven mene tipa. Seveda ga takoj pre?ekiram. Star okrog 25 let, lepo poraš?en, videlo se mu je, da hodi kar dosti plavat, med nogami pa mu je visel lep
Kon?no sva se dobila. Noben ni imel ?asa, ti s punco živiš v študentu, jaz pa imam družino. Ampak danes dopoldne pa je šlo. Kot je dogovorjeno, te poberem na avtobusni postaji. Res si mi vše?: lep trebuš?ek, simpati?en fant. Poznaš pot in se zapeljeva proti zapuš?enemu parkiriš?u. Ustavim in ?akam na ukaze. Sedeže potegneva naprej in se preseliva na zadnje sedeže. Ti sedeš, ja se pa uležem
vro? poletni dan, ura se je bližala 21 uri zve?er, v ozra?ju je bilo vse nabito s polno pozitivne energije, ko smo sedeli na moji pojstelji, se zabavali ter pili pivo, bil je prav božanski ob?utek na desni strani so sedeli štirje in na moji levi trije fantje, vsi nabiti s svojo eroti?no energijo in po?asi mi je roka zdrsela do budija po laseh in nato po vratu, mikico sem mu kar strgal s telesa in
To je bilo nujno. Nisem ve? zdržal. Fantov žebelj sem moral videti. Brez odlašanja sem mu potegnil spodnjice do kolen. Izsko?il je – beti?. Ni? posebnega po dolžini, toda tako mil, s tako nežno, tanko, bledo kožico… In divje ?rnimi, zavitimi dla?icami, ki so obraš?ale koren onéja ter polje nad njim. Jajca – tudi v tako nežni, beli vre?ici in s kratkimi dla?icami na sebi. Ko sem ga osvobajal
Vstanem iz stola...se sprehodim, kot da bi me nekaj motilo si popravim ovratnik majcke, vendar tesnoba ne izgine...ponovno se usedem. Sedim...razmisljam oz. poskusam razmisljati in v trenutku, ko ujamem misel, mimo prileti nova, zopet novejsa in tako v nedogled. Vse skupaj je zmesnjava...se premaknem na stolu vse me moti..ponovno vstanem in z neznanimi gibi poskusam priti do konca sobe, da bi
Katja, saj ti ne more uspeti! ?eprav: mogo?e je vse. Vse. Ker ?e ti uspe, te bom… Davor bi me moral poklicati pred tremi urami. Ni me poklical. Obljubil je, ja. Ena pono?i je. Ne spi se mi še ?isto ni?. Ne zaradi popitih kav. Jasno, midva ne moreva biti ve?no skupaj. Vseeno: zdaj bi bilo prehitro. Naj še malo traja. In kaj se mala praska, kjer je nima kaj srbeti!Moj odnos z Davorjem je zgodba
Bilo je proti koncu poletja med sprehodom po osamljenem gozdi?ku, po odlo?itvi da zaideva malo v naravo zve?er, ko se hlad za?ne spuš?ati nad dolino. Oba rahlo potrebna saj je v poletnih dneh težko drkati ali seksati v vro?ini.Na pol poti, ko je vro?inski val že pojenjal, so se za?eli oglašat najini potrebni lul?ki, kateri so do sedaj že napol otrdeli. Zaželela sva si malo postati in uživati v
Po tem ko sva si s sosedom obdelala ti?e, sva se nekaj dni posvetila svojim puncam. Ti dnevi so bli samo ljub?kanje in ni? drugega. Po enem tednu sva se spet dobila, ko je on bil sam doma. Ko sem prišel k njemu me je do?akal samo v gatah. Takoj sem vedel kaj ima v mislih. Približal sem mu se in pokleknil toda ustavil me je in rekel, da tokrat ima nekaj drugega v mislih. Pogledal sem ga in videl
Prvi?… Kateri prvi?? Prvi?ev je mnogo. Se sploh kdaj nehajo? Kdo ve, verjetno je to odvisno do radovednosti. Baje se tudi umre enkrat prvi?. Ampak tisti prvi? prvi?? Tudi ta pri meni ni bil samo eden.Eden sem mi je dogodil na avtobusu. Bil sem gimnazijec, hudo zelen gimnazijec. Moje seksualne izkušnje so bile omejena na lastnega ti?a in vsakodnevne operacije z njim. V šolo sem se vozil z
Danes sem pa? doma in o?itno vendarle ne dovolj bolan, da ne bi zmogel malo fantaziranja, zato vam podarjam prvo gej zgodbico na tem bloggu. Upam, da vam bo vše? in da si zaželite naglas kdaj še kakšne. No? ima svojo mo?. Na študentskih izletih sploh. In prav tam sem se znašel z njim v isti postelji. Najini postelji. Zatipal sem ga poleg sebe, v tej isti postelji. Bil je urejen, poznalo se mu je,
Takrat sem delal na ministrstvu. Za umret dolgo?asno, družbeno nekoristno, a glede na koli?ino vloženega dela dobro pla?ano. V?asih si je treba v življenju odpo?iti in nabrat mo?i za kaj bolj smiselnega. Tista služba je bila naporna zaradi intrig. Toliko spletk, babje hudobije in nesmiselnih spopadov za vsako malenkost, ki postanejo razumljivi šele, ko spoznaš zakulisje, nisem doživel ne prej ne
Zelo je bil crkljiv. Pravim bil, ker ga ni ve? na spregled. Dovolj dolgo ni prišel, da vem, da ga ne bo ve?. Potepel se je drugam. Gotovo se zdaj stiska h komu drugemu, drema in prede v njegovem objemu. Morda pomiva posodo, brklja po kuhinji in ga osre?uje s predano bližino. Ali pa se prav ob tej uri z njim pari, burno in glasno, kot to delajo ma?ki. Mi je kaj zameril? Naveli?ati se me skoraj ni
Navežeš stik, se meniš in zmeniš, prideš na prvi zmenek in ga ni. Deset minut. Dvajset minut. Pokli?eš. Telefon izklju?en. Klel sem kot Madžar. Takšni virtualni kljukci si zaslužijo kazen, vzgojno, ostro, da bi jo pomnil! Ja, iz islamske republike bi bilo treba uvoziti vod izurjene nravstvene policije, pa naj prevarante izsledi in jih nažge po podplatih… Še bolj sem bil jezen nase. Sam sem si bil
O živjo, kaj pa ti tuki« »Ah, kr tako sem se mal oglasil, že dolg ?asa nisem bil pr teb na obisku« »Lepo, lepo, kr naprej« Šment, njega pa res nisem pri?akoval. Pa ne, da me je spet prišel dražit. Kot da bi vedel, da me njegova prisotnost vznemirja in da bom spet potreboval tedne, da ga bom iztisnil iz svojega spomina. Dons zve?er si ga bom spet vrgel na roke. Tokrat ne bom potreboval
Nisem se mogel usesti in ?akati. Še stati nisem mogel pri miru. V nekaj minutah sem si po nepokošeni travi uhodil potko. Med prsti sem drobil vrši?ke, ki sem jih lomil z grmovja na robu travnika. Postopal se gor in dol ter metal koš?ke razlomljenih vejic med ivanjš?ice, zlatice in tiste rozaste rožice, petelin?ke ali kar so. Še šest minut do enajste. O jutranji rosi in svežini ni bilo ve? sledu.
Prizgem luc in stopim v kopalnico. Popravim brisaco, ki visi nekam cudno na obesalu in stopim pred ogledalo. Kje imam kremo, ze spet moram namazati ustnice, si recem. Ta labelo ni za nikamor, kar naprej suhe ustnice, bolj ko mazes bolj se ustne susijo. Se dobro da sm si kupil to kremico. Si namzem ustnice, jo spravim v zep in ponovno preverim, ce je obraz dobro obrit. Kot dojenckova ritka, recem
Za sabo sem imel naporen dan. Bil sem zmatran in brez energije. Za mano je bil res kur?ev naporen dan. Za povrh sega so še me kolegi klicali naj pridem z njimi žurat. Ker so že res zatežili in obljubili noro zabavo sem se odlo?il, da grem vsaj za malo pogledat. In sem šel. Po nekaj kozarcih pija?e sem spoznal, da je to ?isto navadno druženje. Sploh ni bilo zabavnega vzdušja, brez kakršne
Johanca« je pet minut od moje službe. Je najbližji lokal, kjer se lahko spodobno usedeš in slišiš sogovornika. Inštitutski smo v gostilni stalni gostje. Tudi jaz grem v?asih tja med malico. In pri Johanci sem ga spoznal. Nepri?akovano. Tja je prišel na novo v službo.Prvi? sem ga videl, ko se je pojavil na vratih sobe. Vstopil, obstal. Slok, vzravnan. Zbran. Šel je s pogledom po mizah,
Stopal sem po poti pri?akovanj. Bo kaj? Ne bo ni?? Potipal sem se po hla?nih žepih. Moja sveta trojica, denarnica, klju?i in kondomi, je na svojem mestu. Kondomi za vsak primer. Da mi na bi bilo žal, ?e bi se kaj prikazalo.Kazalo ni na ni?. ?isto ni?. Kar ni ni? boljše oziroma je slabše: upokojenci. Nasmihajo se mi. Migajo. Ne razumem. Da bi šel z njimi iz so?utja? Iz usmiljenja? Mi
Odpeljal se je v svojem avtomobil?ku. Gledal sem skozi oko, kako je izginil za ovinkom. Presneti drek. Kdor besede špara, onéga strada. Na koncu je rekel, kar je rekel. Saj pravzaprav ni rekel, da seks ne pride v poštev. Kaj nisem bil bolj iznajdljiv! Kakšno priložnost sem pustil oditi skozi vrata! Pojma nimate, kako je luštkan.Ja zavarovalniški agent. Dela za zavarovalnico s tujim imenom, h
Kaj naj to pomeni? Zakaj se ne oglasi? Obrnil sem se stran od vhodnih vrat in pogledal po uli?ici proti glavnemu trgu. Dan se je bližal koncu, po vrtovih gostinskih lokalov so se prižgale prve lu?ke. Lep, prijeten, miren poleten ve?er se je naredil po razbeljenem dnevu. To je tistih nekaj tednov, ko celo zrak v mojem zadrhti in ko se zdi vse mogo?e; ko se ve?ernega razpoloženja na ulicah dotakne
Si bo premislil? Me bo postavil pred vrata? Je sploh kaj premišljeval ali me je samo gledal? Me je morda presojal in preudarjal, kakšna je moja posteljnouporabna vrednost? ?as je stal nepremi?no in on z njim. Ker se ni ni? zgodilo, sem za?util, da me ne bo nagnal. Niti na finejši na?in odsloviti. Premaknil se je. Po?asi. S pogledom uprtim v moje o?i. Zona mi je šla po hrbtu. Stisnilo me je.
© 1995-2024 FREYA Communications, Inc.
ALL RIGHTS RESERVED.