Gay Erotic Stories

Bilo je okoli poldneva, ko me je pot iz gozdne sence pripeljala na rob son?nega travnik. Lepota kraja me je prevzela: pod menoj se je zaklju?evala dolinica s travniki in njivo, v starem sadovnjaku je ležala doma?ija, nad njo je na razglednem pomolu sedela cerkev, kar prevelika za tak kraj. Bil sem potreben po?itka in senca za cerkvijo me je klicala, naj se sedem vanjo. Spustil sem se po poti do severnega zidu in se zleknil v travo. Poletje je bilo na višku, zrak je bil pregret in diše?. Doma?ija je samevala in za?uda ni bilo od nikoder slišati traktorjev, motornih žag in drugih strojev. Užival v razgledu, tihoti in božjem miru. Duša se mi je spet napolnila z veseljem do življenja. To je bil tak dragocen trenutek, ko za?utim enost s svetom.

Preden sem se opravil naprej, sem zakrožil okoli cerkve. Koliko vloženega dela, koliko truda, koliko opeke in denarja je vgrajenega v zapuš?eno poslopje na koncu sveta… Presene?enje: vrata v preddverju pod zvonikom so bila odprta. Odložil sem nahrbtnik in vstopil. Kljub na stežaj odprtim vratom je bilo v prostoru prijetno hladno. Pogledal levo in desno, nikjer ni bilo nikogar. Cerkev je bila prazna, brez klopi, ob stenah so stali odri, a nikjer ni bilo zidarske umazanije. Vonj po barvi? Seveda, stensko poslikavo obnavljajo. Na eni strani cerkve so bili stebri in stene že pisano okrašeni. Verjetno zra?ijo, da bi se slikarija ?im prej posušila. Stopil sem do glavnega oltarja in odgrnil plahto, ki je visela izpod stropa. Beli golob in ?udo zlatih žarkov od njega – sveti duh v akciji. To božanstvo mi zbuja zaupanje, ?eprav mi bo moral enkrat nekdo bolj natan?no pojasniti njegovo vlogo.

Stranski oltar je prav tako zagrinjala bela tkanina. Potegnil sem jo vstran in uzrl svetega Sebastijana. Tudi tu, na koncu sveta, je bil takšen, kot mora biti: moški. Eden redkih svetnikov, ki je moški po videzu in ne samo po imenu. Žal poln puš?ic, ti?ijo mu v nogah, rokah, jetrih, vratu. Poznam njegovo zgodbo: ko je ?udežno preživel, se je šel sam ovadit, da bi ga vendar pokon?ali. Vdrugo so ga, s koli. Te ni bilo škoda, Sebastijan? Ne bi živ naredil ve? dobrega za druge, zase in vero, ?e ti je bila tako pomembna? Puš?ice v tvojih krepkih mišicah in telesu niso puš?ice ljubezni. Te puš?ice si hotel sam, to so puš?ice samouni?evanja. Bom tvojo željo po trpljenju kdaj razumel?

»Tink, tink!« Zdrzni sem se. Od kod udarci po železu? Pogledal sem navzgor in se zdrznil še enkrat. Pod stropom sem uzrl postavo. Tam se je na ograjo železnega odra naslanjal fant v belem kombinezon. V desnici je držal ?opi?, s katerim je potrkal ob železno cev. Kar si je privoš?il, ga je o?itno zabavalo. »Kako si me ustrašil! Lahko bi me kap.« »Daj, daj! Vidiš, da te ni.« »Zakaj se nisi oglasil, ko sem prišel noter?« »Saj sem se oglasil. Zdaj sem se ti oglasil.« »Pojma nimaš, kako si me prestrašil.« Takšna presene?enja me pretresejo. Ni mi bilo prav. »Bi te bilo konec, ?e bi me pozdravil, ko sem vstopil?« »A se ne spodobi, da pozdravi tisti, ki pride?« »Ah, daj! Enkrat boš res nekoga pokon?al.«

Globoko sem vdihnil in izdihnil in po prvem šoku nekoliko natan?neje pogledal fanta. Rjav, bolj okrogle glave, nosek kot krompir?ek. Luštkan. »A se na vsakega spraviš?« »Ne! Itak sem po ve? dni noben ne pride. Ponavadi sva tukaj z restavratorko. Zdaj je ni, ona ?ez vikend ne dela.« »Ti ne greš domov?« »Ne. Delam. Rabim denar.« »Lahko splezam gor?« »A si upaš? Samo na lastno odgovornost!«

Želel sem izkoristiti priložnost in na cerkev pogledati od zgoraj. Ni? ne re?em, tudi fant me je zanimal, želel sem ga videti od blizu. Na oder sem se moral vzpenjati po majavih lestvah. Višje kot sem bil, bolj mi je bilo neprijetno. Ko sem prišel do fantove etaže, mi je bilo že skoraj žal, da sem se odlo?il lesti gor. Globoko spodaj se je nastavljal brez?utni kamniti tlak, potka iz plohov se je tu in tam zazibala po svoje. Mo?no sem se držal za ograjo in z nogama bolj drsal kot hodil. Fant se je režal.

»Kaj se mi smejiš? Ne boš rekel, da tebe ni strah?« »Se navadiš.« »Jaz se ne bi navadil.« »Seveda bi se. In sploh: ?e padeš od tukaj, greš direktno v nebesa.« ?udno sem ga pogledal. »Enkrat je treba umreti, ne?« mi je odgovoril. »Ni do tega, da bi umrl tukaj in zdaj.« Pridrsal sem do njega. »Živijo. Jaz sem Mirko.«

S telesom se je odrinil od ograje in se vzravnal. Lep fant, malo manjši od mene. »Živijo. Drago.« Ponudil sem mu roko. Ni imel izbire, rokovala sva se. Za najino starost nenavadno. To je bil moj hipni domislek. Želel se ga dotakniti, se prepri?ati, kako živ je. Dlan je imel mehko, toplo, prijetno. Vše? mi je bilo, kako mi je stisnil roko. In vše? mi je bil on. Sele dobro je zlezel ?ez dvajseto leto. Imel je bujne gladke rjave lase, ki s jih je puš?al rasti do vratu, bil je gladko obrit, o?i je imel rjave, pogled krotek, z neko otožnostjo v ozadju.

»Še študiraš?« »Ja, na likovni kon?ujem tretji letnik. Smer restavratorstvo. Kdor nima talenta, gre za restavratorja. Ne veš tega?« »Ne razumem. ?e ni bi imel talenta, bi ne naredil sprejemnih.« »Hecam se. Pozabi.« »Te motim? Te zelo motim? Te lahko gledam, kako delaš?« Namuznil se je in skomignil z rameni.

Na ploh sem usedel sem tako, da sem ga zajahal. On je sédel na rob, z obema nogama bingljal v globino in se lotil dela: iz komaj razpoznavnih senc je v novo življenje obujal obrobo iz akantovega listja. Med nama je stekel pogovor. Jaz sem ga spraševal o restavratorstvu, on mene o mojem študijo, službi, izletu. Poslušal sem ga in ga gledal. Zbrano je mešal barve, lahkotno in mirno vlekel poteze s ?opi?em, nerazumljivo sproš?eno se je obra?al in se presedal nad globino. Ni bil ?isto zemeljski. V pogovoru je bil miren, v osnovi veder. Ni se dalo skriti, da sva drug drugemu simpati?na. Beli kombinezon, ki je bil malo popackan od barv, ga je skrival od vratu do zapestij. Po postavi je bil sploh bolj podoben fantu z dežele kot umetniku. Rok ni imel velikih, a je imel mo?nejše, ko bi bilo za držanje ?opi?a in palete potrebno. Ko je nanašal barvo, sem ga gledal v prste. S kakšni fino gib?nostjo so sledili njegovim mislim, kako brez prisile je ponavljal vedno enake in vendar vsaki? nekoliko druga?ne poteze, ki so bile podrejene eni viziji. Seveda so se asociacije prožile same od sebe. Vznemirjalo me je tudi tisto, kar je bilo mogo?e videti med belim, z elastiko stisnjenim hla?nim robom, in telovadnimi copati. Nogavic ni nosil in pas razgaljene kože je izdajal, da ima fant spodobno dlakave noge. Jaz na to padam.

Po kakšne pol ure je zaklju?il s slikanjem in za?el pospravljati. Podajal sem mu razne drobne pripomo?ke, ravnilo, svin?nik, krpice in podobno, kar je dajal v leseno škatlo. Še vedno sva se pogovarjala. Po nekaj motoviljenja me je vprašal: »Imaš punco?« »Ne. Nimam punce. Ti?« Odkimal je. Gledal je predse. Tišina je postala slišna. Šel sem dlje: »Jaz nimam ne punce ne fanta.« Lica mu je zalila kri.

V istem trenutku kot jaz je segel je po pokrov?ku za posodico z barvo. Nena?rtovano in nehote so se konice najinih prstov sre?ale na koš?kom plastike. Stresla me je elektrika, po hrbtu sta me drug za drugim prelila mraz in vro?ina. Oba sva prste hipno umaknila in se spogledala. Povesil je pogled in še mo?neje zardel. Po nekaj trenutkih je tiše vprašal: »Sva potem iste sorte?« Še enkrat je segel po pokrov?ku. Tokrat sem se s prsti nalaš? dotaknil hrbta njegove roke, prav tistega zunanjega roba, kamor se je izza zapestja stekala potka sladkih rjavih dla?ic.

»Ne, Mirko! Ne! Sploh ne v cerkvi.« Do konca je pospravil re?i. Meni je bilo tudi nerodno, kar koli bi rekel, bi bilo po sili. Nato je vstal, me živo pogledal in vprašal: »Greš z menoj na kosilo? Spodaj na kmetiji sem na stanovanju in hrani. Gospodinja kuha po kme?ko. Hrane je vedno preve?.« Kako bi mu lahko rekel ne? Dotlej sem bil z mislimi ?isto drugje, ko pa je omenil kosilo, sem bil takoj za. Vstal sem tudi jaz in mu rekel: »Ti prvi, jaz bom za lestve rabil ?as.«

Pot iz enega ploha je bila ozka. Za hrbtom sem se mo?no oprijel ograje in se naslonil nazaj, da bi mu naredil prostor. Tudi za njega je bilo tesno. Preden je stopil mimo, se je z roko prijel za ograjo odra tik ob moji roki. Da me je lahko obstopil, je moral biti obrnjen z obrazom proti meni. Že bližina sama me je dražila, ko pa se je s spodnjim delom telesa podrsnil obme, me je spet streslo kot prej, ko sva se sre?ala s prsti. Nemudoma sem za?util dogajanje v spodnjicah, šibkost v nogah in kri v licih, in to na tistem neumnem odru, deset metrov nad kamnitim tlakom. Že sem ga gledal v hrbet, ko se je kot veverica spuš?al po odru navzdol. Stopal sem za njim in se še bolj bolestno kot prej držal ograje, zmešan od spoznanja, kako mi je šel fant do živega, in od praznega prostora vsenaokoli.

Ko sem kon?no stal na trdnih tleh, sem bil mehek v kolenih. Obrnil sem se proti vratom in takoj obstal. Pred vrati, pod oboki preddverja, ves ožarjen od zgodnjepopoldanskega sonca, si je Drago sla?il beli kombinezon. O?i, privajene cerkvenega mraka, so v mo?ni protisvetlobi videle samo temno silhueto na prežganem zelenem ozadju, obrise postave, ki se je lupila službene obleke. Prizor me je za?aral. Videl sem, kako je odložil ohlapno kožo kombinezona, kako se je v klasi?nih, neoprijetih boksericah pripognil, z obema rokama podržal kratke hla?e in stopil vanje, kako si jih je zapenjal, videl sem, da si je ?ez glavo vlekel mikico, toda vse samo v obrisu, brez ene same žge?kljive podrobnosti, za katere bi dal pol kraljestva. Zamižal sem in si v mislih dejal: »Sveti duh, ki gospodariš v tej cerkvi, naredi, da se bo ta zgodba dobro kon?ala.«

»Mirko, kaj je s tabo? Še živ?« Slonel je ob podboju, še vedno kot temna silhueta, in ?akal. »Živ. Komaj živ.«

Do vrat sem se bolj opotekel kot odhodil. V preddverju je udaril vame poletni popoldanski sopuh, kremžil sem se od mo?ne svetlobe, in z o?mi požiral Draga, ko je zaklepal cerkvene dveri.

»Kaj me tako gledaš?« me je vprašal, ko se je obrnil. »Ker si…« Rad bi mu rekel, ker je tako lep. A tega nisem mogel spraviti iz sebe. »Ker si tako druga?en kot v cerkvi.« Ja. To je bila zagledanost na prvi pogled. Prevzetost. Za?aranost. Moral me je ?itati. »Daj, no, zberi se. Greva jest!« Podal mi je moj nahrbtnik, on je pobral športno torbo, iz katere je gledal kos belega kombinezona, in sva šla. On pred menoj, v kratkih rjavih hla?kah in red?i majici, jaz za njim kot kužek.

Kosila sva pri mizi pod orehom. Drago je imel prav, hrane je bilo po kme?ko preve?. Gospodinja je bila vesela, da je lahko prodala še eno kosilo. Klobasa je bila tisto, o ?emer je govorila in kar je zaradi mene in zame dala v lonec. Klobasa je ležala na mojem krožniku, za njo je sedel poba, ki je v moje življenje vstopil izpod cerkvenega svoda in me oropal notranjega miru. Sugestivna mo? klobase je bila peklenska. Ko sem se je z vilicami dotikal, me je oblivala zona. Žulila me je lastna kranjska in prikazovalo se mi je, kaj bi lahko skrivale Dragove rjave kratke hla?ke. Gledal sem ga, gledal in se ne nagledal. Kako sem si želel, da bi bil kar v tistem trenutku z njim na samem in da bi on ?util isto kot jaz! Popoldanske vro?ina, ki ni popuš?ala, mi je pomagala prikrivati razburjenost. On se je razgovoril, jedel po?asi in me samo vsake toliko pogledal. Ljubezniv in zaupljiv je bil njegov pogled, postal je vedrejši in naj me pes, ?e si ni tudi v njem iskrilo.

Ko sva pojedla, je prisedla gospodinja. Vprašala je, od kod se poznava. Gladko sem se zlagal, da sem imel kot absolvent sobo na istem hodniku študentskega doma kot Drago. Drago me je gledal in se komaj opazno muzal. Jaz sem jo vprašal, kako gre kme?ki turizem. Potožila je, da so šli otroci v mesto in da sta z možem na kmetiji sama, da se vozita na delo v dolino, da je dela veliko, denarja malo, ampak da bo že. Kar zasluži, zasluži ?ez vikend. In sem jo vprašal, ?e bil lahko pri njih prespal, da je že pozno, sem utrujen in se mi ne ljubi nadaljevati do Zagorja. Pogledal sem Draga. O?i je imel uprte v mizo in lica rde?a. Seveda je bila za! Povedala je še, da je do Zagorja tako dale?, da ona tja nikoli ni šla peš. Nato je vprašala, ali mi pripravi posebno sobo ali postelje kar drugo posteljo v Dragovi sobi. V hipu se je vmešal Drago, da je on rad v sobi sam. Bedak, sem si mislil. Ona se je za?ela opravi?evati, da seveda in da razume in da je mislila, da sva kolega in bi mogo?e hotela biti skupaj, da bi se kaj pomenila. »Kolega« je bilo iz kme?kih ust ?udno slišati, v nobenem primeru pa se ženi ni niti od dale? svetlikalo, o ?em bi se midva utegnila meniti.

Prinesla nama je pivo od odšla pripravljat sobo. On ni omenil mojega domisleka, katerega namen mu je moral biti popolnoma jasen. Jaz sem si mislil, da sem že dovolj napeljeval, in se zanašal sem se na to, da ima no? svojo mo?. Govorila sva o nepomembnih re?eh. Gospodinja se je vrnila, povedala, da je soba nared, da je zraven Dragove in da mi bo on pokazal, kje je to. Da gre one za možem na polje in da bo ve?erja ob sedmih.

»Drago, jaz da bi se šel po kosilu ule?.« »Pojdi.« »Moraš mi pokazati, kje je moja soba.« Gledal me je malo nakurjeno. Sledil sem mu po stopnicah. Kakšna ritka, ljudje moji! Rjave kratke hla?ke so bile tesne, ritka v njih pravlji?na, noge za pojesti. Ramena v rde?i maj?ki polna. Ustavil se je na hodniku in mi pokazal: »Tukaj boš.«

Odprl sem vrata in se postavil ob njih, kot da mu delam prostor, in obstal. Bo stopil naprej? Ženska je odšla, bila sva sama v hiši. Do nebes sta bila le dva koraka. Njegova koraka. Gledal sem ga. »Jaz grem dol brat. Se vidiva na ve?erji.« Vrag te vzemi! Zaprl sem vrata za seboj in pihal. Zakaj ni šel z menoj! Vem, da je za stvar. Ne more skriti. Vidim. S hrbtom sem se naslonil na vrata, vzel ti?a iz hla? in miže drkal. Pri tem nisem mislil na ni? konkretnega, samo njegovo podobo sem imel pred o?mi in že me je stresal orgazem. Po sobi sem se razgledal šele potem, ko sem iskal nekaj, s ?emer bi z lesenih podnic pobrisal izbruhano spermo. Sobica je imela kopalnico s tušem, zakonsko posteljo omaro in mizico. Sezul sem se, si umil noge, roke in obraz, legel na posteljo, se malo premetaval in zaspal. Telesna utrujenost je zmagala.

Zbudil me je trkanje. »Mirko! Hej! Ve?erja.« »Ja-a,« sem odgovoril ves zmeden in bolan od popoldanskega spanja. Z muko sem sestavljal informacije, kje sem in kaj se mi je zgodilo. Stuširal sem se, si preoblekel majico in se spustil po stopnicah. Spanje me je nekoliko streznilo. Zdaj sem fanta lahko gledal, ne da bi neprestano mislil na seks. Bil je ?eden, privla?en, a tudi zanimiv. Odkrila sva skupne to?ke v svetu glasbe in se pogovarjala o koncertih zadnjega leta. Gospodinja je postregla ve?erjo: zelenjavo v omaki in ajdove žgance, pokvarjene z ocvirki. Nisem je hotel užaliti, zato se nisem zmrdoval. Vprašala je, kaj bova po ve?erji. Saj res, kaj bova? Uprl sem o?i v Draga. »Mogo?e bi šla na sprehod. Jaz bi se rad malo zmigal. Bi šel tudi ti?« je trznil z glavo proti meni. »Seveda!« »Kam bosta šla?« »Jah, mogo?e dol do izvira.« »Do Vidovega izvira? Lepo. Tista voda je zdravilna, veste,« je nadaljevala obrnjena proti meni, »Napite se je. Zdaj jo ljudje spet hodijo iskat. Iz doline se vozijo ponjo s kanistri, vsak dan jih vidim. Mora biti nekaj v tej vodi, vam povem.«

Preobuta za hojo sva se po poti spuš?ala skozi sadovnjak. Ura je šla na osmo, svetloba je bila že vsa mehka, sence dolge. Popoldne je minilo brez nevihte, obetal je se topel ve?er. Drago je hodil z dolgimi koraki, da bi do izvira prišla po svetlem. Sledil sem mu in ga gledal. Krepak je bil v ramenski obro? in v roke. Da bi umetnik hodil v fitnes? Se mi ni zdelo verjetno. Je tak po naravi? Ker sva hitela, ni bilo možnosti za pravi pogovor. Pomislil sem, da je hitel zato, da se je izmikal mojim pogledom, ki se na samem niso ve? trudili prikrivali želja. Pot naju je vodila v gozd, nato ob robu pašnikov, spet v gozd, ?ez jaso in v ozko dolino. Tam sva stopila na shojeni kolovoz, ki se je v ovinku priklju?eval na cesto. V nekaj korakih sva bila pri izviru. Izvir?ek je bil majhen, pod nivojem poti, zato se je bilo treba do njega spustiti po stopni?kah. Stala sva vsak na svoji strani železne cevi, iz katere je v tankem curku tekla voda. Drago mi je podal emajlirano skodelico, ki je bila zataknjena za vejico na njegovi strani. Prvi?, odkar sva odšla s kmetije, me je gledal naravnost v o?i. Pri?akujo?e, a še z nekim ob?utkom, ki ga nisem znal razvozlati. Negotovost? Tesnoba? Sklonil sem se, splaknil skodelico in jo napolnil. Ko sem hladno, dobro vodo spil do polovice, sem mu podal skodelico. Bo sprejel izziv? Ne. Vodo je zlil po tleh in si nato?il novo. Palce sem zataknil za pas in gledal, kako pije. Zmra?ilo se je že, gozd okoli je izgubil globino, se strnil v kuliso. Drago, ne razumem te dobro. V cerkvi si mi zaupal, da si za fante, po malem se spogleduješ z menoj, povabil si me na ve?erni sprehod in zdaj se mi izogibaš. Naredil bom naslednji korak. Bova videla, kaj bo.

Po stopnicah sem stopil prvi. Na vrhu sem se obrnil in mu ponudil roko. Sprejel jo je. V svoji roki sem držal od vode mokro Dragovo roko. Ne bom je izpustil! Ko je imel stopnice z seboj, sem ga potegnil k sebi. V objem. Sprejel ga je. Na hrbtu sem za?util njegove roke. Na prsih prsi. Glavo ob glavi. Poljubil sem ga na ?elo in o?i, kar sem imel na višini ustnic. Odzval se je in mi ponudil pravi poljub. Zajel me je požar. V meni se je sprostila divja energija, ki se je vztrajno kopi?ila od trenutka, ko sem ga spoznal, in ki sem jo moral do zdaj obvladovati, zatajevati, krotiti. Poljubljal sem ga odlo?no, morda celo nasilno, ga grabil po hrbtu, vratu, rokah. V meni se je vse vrtin?ilo, slast me je sesala pod nebo, verjetno mora biti podobno, ko se znajdeš v vrtincu nevihtne trombe na poletnem morju. Nedvoumno sem mu dal ?utiti svojo otrdelost. V prsih in glavi mi je divje bílo. On se mi je predajal, mehke, tople dlani so potovale po vratu, glavi, hrbtu. Jezika, ki sta se v najinih ustih brez zadržkov bratila, sta postala energetski most, po katerem se je v brezno moje razbeljene, brbotajo?e, povirajo?e pohote zlivala žare?a lava Dragove strasti. Še bolj sem ga stisnil k sebi in se mu z dlanema spustil do ritnic, ju hkrati ?vrsto zgrabil in pognetel drugo proti drugi. V tistem trenutku se je za?el Drago odmikati.

»Ne. Nehajva. No?em. Ne morem. Res no?em. Daj, pusti me, no.« Iztrgal se mi je iz objema in z dolgimi koraki stopil po poti, po kateri sva prišla. »Drago! Kaj je? Po?akaj!« Ko je za?util, da sem pospešil za njim, se je pognal v tek. Napeti sem moral mo?i, sem da dohitel. Zgrabil sem ga za nadlaket in zasukal k sebi. »Drago, za kaj gre?« »Pusti me. No?em. No?em spet. Takšen si kot vsi! Rad bi me napi?il, se na meni izjebal in me pustil!« Spet se mi je iztrgal in stekel. »Drago! Kaj ga serješ? Sem ti rekel, da te ho?em napi?it?« Obrnil se je in zatulil: »Kaj da me ne bi? Seveda bi me. Tak si, kot vsi. Vsi ste glih! Vsi!« Spet sem bil pri njem. Hotel sem ga prijeti ?ez rame, ga umiriti, ko je kar sam sklenil roke pred seboj, skril obraz v dlani in iz njega se je iztrgalo: » Jaz tega ne morem ve?!«

Sesul se mi je v objem, zalile so ga solze, ves je trepetal, se tresel, med jokom predirljivo tulil. Objemal sem kup ta nesre?e, bil sem popolnoma zmeden in poparjen ?ez vsako mero. Že pri jokajo?ih ženskah imam težave. Kaj naj na svetu božjem naredim z jokajo?im moškim? Mislim, no… Raje naredim harakiri s kuhinjskim nožem kot da se takole poš?ijem! Spreletelo me je, da Drago res cvili kot zadnja pi?ka. Ko so se mi po nekaj trenutkih predelal najhujše ma?isti?ne frustracije, sem za?uti, da mi gre presunljivost Dragovega joka do srca. Šlo je za nekaj sicer meni nerazumljivega, vendar zelo resnega, eksistencialnega. Ta jok je izražal je hudo stisko, bil je izbruh meni neznane, globinske nesre?e, ki fantu spodmika tla pod nogami. Za?util sem, da Dragov kolaps ni dejanje obup, temve? brezupa. Popolnoma se je izpostavil, razgalil v nebogljenosti. Lahko bi ga kot razmo?eno mevžo poslal v tri krasne, ga odložil v blato in pustil, naj se cmeri in cmari, kolikor ga je volja. Naj ga v ?rnem gozdu pospravijo divje zveri! Za koji kurac se moram ukvarjati s tujimi problemi? Ja, lahko bi spizdil. Toda potem bi bil – pizda. Situacijo sem moral reševati druga?e.

»Drago, daj, greva se usest v travo.« Držal sem ga ?ez rame in peljal deset korakov s poti do roba jase. Oklepal sem me je, kot bi se oklepal kogarkoli, da ga v tistem trenutku ne bi zavrgel. Res sva sedla v travo. Zakopal se mi je v naro?je in jokal, jokal. Božal sem fanta po laseh, ramenih in hrbtu. To božanje ni bilo ve? eroti?no, sprijaznil sem se, da je avantura padla v vodo, veliki flop. Ni bilo dejanje usmiljenja, kjer bi se pod krinko plemenitosti mo?nejši pasel na šibkosti ubogega. Usmiljenosti ne maram. Šlo je za ?ut odgovornosti. Drago je bil sesut in strt. Zavedal sem se, da sem z zapeljevanjem to sprožil jaz.

Medtem, ko je Drago še drhtel in hlipal, sem jaz gledal travnik in gozd pod seboj. Morala bi biti že prava no?, pa je drevje še vedno sijalo. Lune ni bilo, zvezde je zamegljevala obla?na koprena, a drevesa so se z debli, vejami in krošnjami vseeno v sivi svetlobi svetila in se odslikavala s ?rnega ozadja. Kot da bi se ?ez dan napila svetlobe in žara poletja, ki je bilo na vrhuncu, in pono?i to energijo po?asi sevala in vra?ala v naravo. Prizor je bil ?aroben, zrak še vedno topel, zaradi vlage nekoliko zagaten, ve?er ustvarjen za ljubezen. Za druge. Ve?ja kot so pri?akovanje, bolj se življenje z nami igra.

Drago se je po?asi umiril, me nekajkrat poljubil, se mi zahvalil, da sem ostal z njim. Nisem razpravljal, mirno, v usodo vdano sem sedel, ga držal v naro?ju in ga mirno božal. Potem se mi je izpovedal. Kar tako, z lepega. Ležal je v mojem naro?ju, gledal v daljavo in govoril. O stricu, ki se ga je polastil, ko bil star petnajst let. O veliki ljubezni v prvem letniku študija, zaradi katere se je doma razkril svojo usmerjenost. Bil izob?en, da na doma?o kmetijo ne sme ve? priti. Prvi škandal je bil, da je šel študirat umetnost, drugi, še ve?ji, da je homo. »Dokler boš tak, so ti vrata zaprta!« Zato ob vikendih dela, ker nima kam drugam kot v študentsko sobo. Mora ob vikendih delati, ker od doma ne dobi nobenega denarja. Da ga je prvi ?ez no? pustil. Da je padel v roke znanemu ljubljanskemu podjetniku, s katerim sta se imela zares rada. Da je moral z njim vsak dan dvakrat v posteljo. Ker ima tip orjaški kurac, ga je vsaki? neznosno bolelo, v?asih je po seksu celo uro jokal. Ampak mu je stari vse nudil. Drago se je trudil, se je hotel navadit. Ni šlo. Podjetnik ga je rabil za seks, ?e no?e seksat, lahko gre. Je šel, se mu je svet podrl. Se zapletel z vrstnikom, zaradi njega in na njegovo željo hodil ve? kot pol leta na fitnes in na koncu ugotovil, da ga je redno varal medtem, ko je zanj kvihtal. Zdaj je dva meseca sam in bi rad tukaj med hribi na vse pozabil.

Obmolknil je. Na to nisem imel ?esa re?i. Brutalna dejstva. ?e sem prej ostal pri njem iz ob?utek dolžnosti, sem ga zdaj držal v naro?ju in mirno božal po laseh iz so?utja. ?as je tekel. Za hribi se je nenadoma zasvetlikalo, nekje dale?, zelo dale? se je bliskalo. Mol?ala sva oba.

»Ej, Drago, glej!« sem mu zašepetal in s prstom pokazal proti kotu jase. Iz ?rne teme je stopal na jaso srnjak z dvema srnama. Drago je nekaj trenutkov gleda ni grenko dejal: »Mirko, to je velika pizdarija. Pri vseh živali se družijo in seksajo samci si samice. Samo pedri moramo biti druga?ni. Zakaj? To ni naravno. Zato je vse narobe. Zato ne moremo bit sre?ni.« »Drago, klamfaš. Za?ni živet zase in ne za druge.« Pokr?il sem komolec, da sem mu glavo obrnil proti sebi. Poljubil sem ga. Nežno. ?ute?e. »Ti je bilo to vše??«

Odgovoril mi je z razprtimi ustnicami, ki jih je prilepil na moja ust. Kakšen dober poljub za si izlizala! »Drago, je bilo to tebi vše??« »Mmm…« »?e ni obema vše?, se jaz ne grem. Slišiš?« »M-hmmm.«

Kot na klik sem bil spet v strasti. Poljubljala sva se, kako sva se poljubljala! In otipavala. Tolklo mi je v ti?u, peklo v modih. Moral je to ?utiti, kot sem jaz ?util njegovo trdo meso. A mi ni šel z rokami tja, pod pas. Pa ni?, Drago. Užival sem v tem, kar mi je bilo ponujeno. V miš?astem poprsju. V rokah, ki so bile zaradi dla?ic v temi tako prijetno žge?kljive. V njegovem obrazu, majhnem nosku. Na misel mi je prišel rek: »Kakršen nos, takšen ponos.« Prava re?, ?e ima fanti? majhnega. Mene je vznemirjal kot celota, rad sem ga grabil, rad sem ga ?util v objemu. Pa klinc: tudi njegovega ti?a sem hotel imeti.

»Drago, dajva si jih vsaj zdrkat.« Obmiroval je. »Ne, ne danes. S tem bi vse pokvarila.« Spet ga nisem razumel. Klinc te gleda! Svetlikanje za hribi se je krepilo, zaslišal se je prvi oddaljeni grom. »Pojdiva.« »A si hud?« Malo sem bil. Pravzaprav sem bil spet poparjen. In prerazdražen. »Nisem tvoj skrbnik, da bi te moralo skrbeti, ali sem nate hud. Iti morava, da naju ne dobi nevihta.«

Pred vrati moje sobe mi je pritisnil poljub. »Lahko no?. Hvala ti.« Hitro je stopil v svojo sobo in zaklenil vrata. Vsega, kar se mi je ta dan in ve?er dogajalo, mi je bilo preve?. Ko sem ostal sam, sem za?util, da sem popolnoma izmu?en. Razdražen. Svojih vrat nisem zaklenil. ?e ga pono?i prime, naj pride.

Slekel sem se in sedel na stol pri mizi. Zdrkal sem si ga. Brez veselja. Brez užitka. Stvar higiene, tako kot stisneš mozolj, da te manj moti. Da bi si malo olajšal jajca, ki so me bolela. Res, fizi?no bolela. Mar bi šel v Julijce in ne med te zajebane kme?ke hribe!

Pono?i Drago ni prišel k meni. Spal sem slabo. Kljub temu, da sem bil pokrit samo s prevleko, sem se zbudil ves prepoten. Ura je bila pol osem. V sobici je bilo vro?e. Preden sem odkolovratil do straniš?a, sem odprl strešno okno, ki sem ga moral zapreti, ko se je sredi no?i razdivjala nevihta. Hladni zrak, ki je planil v sobo, je prinesel olajšanje.

Ko sem z nahrbtnikom, pripravljenim za na pot, stopil iz hiše, mi je vzelo vid. Dvoriš?e, dolina, travniki in gozd so se kopali v soncu, vse se je lesketalo v kapljicah. Sonce je šele prav pogledalo izza hriba, ki je zapiral vzhodno obzorje. Vse je bilo umito, sveže, prazni?no, nedeljsko. »Jutro!« Obrnil sem se h glasu. Drago je sedel na zložljivem stolu ob hiši, s knjigo, odloženo na kolena. Gledal me je kot otrok, zaupljivo, vprašujo?e, plašno. Odložil sem nahrbtnik s steni in stopil k njemu. »Kako?« sem ga vprašal in mu položil roko na rame. »Dobro. Bolje. Hvala za v?eraj.« Ko mi je odgovarjal, me je prijel za roko, jo bežno stisnil in umaknil z ramena. »Pridi na zajtrk. Zunaj je vse mokro, pripravljen je v hiši.« Sledil sem mu.

Po kuhinji se je vrtela gospodinja, me veselo pozdravila in se takoj pozanimala, kako sem spal. Klepetala je in me drugim vprašala, ?e grem z njimi k maši v Izlake. Ja, Drago bo šel z njima. Je tak fejst fant, škoda, da ni njun. Sem povedal, da se moram spraviti na pot in da se mogo?e še kdaj oglasim. Drago je gledal v prazno.

Poravnal sem za hrano in spanje, se zahvalil in se poslovi. Drago me je spremil iz hiše nato do vogala, kjer sva bila sama. Vzdušje med nama je bilo zateglo, moral sem nekaj re?i. »Drago, tile te bodo še posvojili.« »Ne morejo. Za to je prepozno. Veš, v?asih pomislim, da bi ostal tu. Med hribi. Dale? od ljudi.« »Svetnikov, angelov in okraskov ti bo v cerkvi slej ko prej zmanjkalo. Kaj boš potem?« »Bom že kaj. Mirko…« »Prosim?« »Mirko, ne hodi ve? sem. Pusti me pri miru.« »Zakaj?« »Ker nisi za mene.« »Zakaj nisem za tebe?« »Ne vem.« »Kaj pa ?e si ti za mene?«

»Ne, nisem za tebe. Z menoj so same težave. Z menoj ne boš nikoli sre?en.« »Drago, za?ni enkrat živet zase.« »To si mi rekel že v?eraj.« »Ker sem tako mislil v?eraj in tako mislim danes.« »Ne veš, kako sem ti hvaležen za v?eraj…« »Daj, postavi se na noge! Na lastne noge.«

Objel sem ga. Prava re?, ?e sta to videla gospodar ali gospodinja. Lahko bi bil objem dveh prijateljev, ki se spet dolgo ne bosta videla.

V ponedeljek sem se vrnil na delo ožuljen in razrvan. Predeloval sem, kar se mi je zgodilo ?ez vikend. Nisem mogel prebaviti ne v ponedeljek in ne v torek. Kadarkoli nisem bil polno zaposlen z delom in vedno, ko sem bil sam, sem mislil na Draga. Na vse: kako me je nepojmljivo rajcal, kako si je premislil, kako se mi je razkril. Do živega mi je šla njegova zgodba. Lahko starši svojemu otroku naredijo ve?jo packarijo od tega, da ga zavržejo, ko se jim zaupa? Krš?anska ljubezen? Ha, ha, ha! Vsak teden k maši, to se razume, ljubezen do bližnjega pa samo, dokler je bližnji tak, da gre gladko v kalup. Zavre?i popolnoma, ?ustveno in materialno… Sodrga. Tudi njegovega strica si zlahka predstavljam na traktorju in nato v zapahnjeni lopi z ne?akom. Avtoriteta, prisila, zlom, jok, molk, ob?utek pokvarjenosti, spodobnosti za vsako ceno. Grozni vonj po gnojiš?u. Mladost na kmetiji mi je tudi pojasnila, zakaj je Drago tako tršate in krepke postave. ?udno, da je imel toliko mo?i, da je šel na akademijo. Verjetno je hotel za vsako ceno zbežati. Ah, prva generacija urbanih izkoreninjencev se nikoli ne pobere. Drago bo tudi zadnja, vedno bo ostal izkoriš?ani plen v rokah mo?nejših moških. Zgodba z obrtnikom, podjetnikom ali s kom že: vloga igra?ke. Igra?ke, ki želi biti na voljo. Željne pozornosti, sprejetosti, materialne preskrbljenosti. In z vsakim fukom znova križane. Zavržene, ker ni mogla dovolj pridno služiti. Iz ene polomije gre v drugo. ?e bom rinil vanj, sem bom zapletel. Njemu ni pomo?i.

Naslednji vikend sem šel na morje, stran od hribov in gora. Nisem se mogel vživeti. Ob vsej sle?eni koži in ponujajo?em se mesu sem mislil – na Draga. Zlezel mi je pod kožo. Ko sem masturbiral, sem mislil nanj. Spremljal me je. Preganjal me je.

Spet je bil son?en dan. Spet sem stal pred cerkvijo. Na trnih. Poten. S tremo. Tiho sem odložil nahrbtnik in s tal pobral leseno pali?ico. Neslišno sem vstopil skozi na stežaj odprta cerkvena vrata. Obstal in potrkal s pal?ko bo železno cev: »Tink! Tink!« Pod stropom je nekaj trznilo in na tla je priletela plasti?na posodica z barvo. Po?ilo je in barva je pljusnila dale? po tlaku. Vtem je ženski glas zavpil: »Drago! Drago! Sveta nebesa! Za malo, da niste padli dol!«

Kaj sem zakuhal! Kako sem se prestrašil. In restavratorka je bila kljub soboti tukaj. »Ustrašil sem se,« sem slišal s šibkim glasom re?i Draga. »In kdo vas je prestrašil? Alo? Alo? Pokažite se vendar!« Stopil sem naprej, na sredo cerkve. Noge so me komaj nosile. Misel, da bi namesto lon?ka z barvo lahko priletel na kamniti tlak Drago, je bila neznosna. »Dober dan! Hotel sem preveriti, ali je kdo tukaj.« »Mladi mož, vi ste ta? Grdo ste to storili. Veste, da ste mi skoraj ubili asistenta?« »Žal mi je. Oprostite. Oprostita oba.«

Od zgoraj me je skozi debela o?ala ostro gledala ženska, stara kakšnih petinpetdeset let. Urejena frizura, rde?a šminka. Pogled dol, pogled gor in ženska kot ženska: »Se vidva poznata?« »Ja, jaz sem Mirko. Pred dvema tednoma sem šel mimo in sre?al Draga.« »In kaj imata? Od kod se poznata?« »Ni? nimava. Dobro se poznava iz študentskega doma. Ko sem bil jaz absolvent, se je Drago vselil. Delam zasavsko planinsko pot, sem spet prišel mimo in se ustavil, da ga pozdravim.« »A tako. No, zdaj ste spoznali še mene. Kuharjeva. Restavratorka že trideset